VSRS Sklep VIII Ips 85/2001

1) Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
2) Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep disciplinske komisije z dne 28.11.1990, potrjen s sklepm delavskega sveta tožene stranke z dne 5.2.1990 (pravilno: 1991), na podlagi katerega je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti iz 18. točke 21. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke (protipravna prisvojitev lastnine sodelavcev oziroma pacientov), storjene s tem, da je v ponedeljek dne 24.9.1990 ob dajanju nujne medicinske pomoči P. K., vzel iz njenega cekarja 2.700 DEM in si jih prilastil, izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je tožnika oprostilo očitane disciplinske odgovornosti, ker je ugotovilo, da dejanje ni bilo storjeno z namenom trajne prilastitve. V posledici te odločitve je razsodilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 1.2.1991, zato mu je slednja dolžna izplačati razliko v plači za čas od 10.10.1990 do 1.2.1991 v znesku 30.502,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov. Toženo stranko je tudi zavezalo k povračilu stroškov postopka tožniku v višini 205.899,75 SIT in sodnih taks v znesku 2.632,50 SIT. Zavrnilo pa je podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo pravične odškodnine iz 2. alinee 1. odstavka 62. člena Kolektivne pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Presodilo je, da iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja prilastitveni namen tožnika. Tožnik je 2.700 DEM - ki jih je vzel iz cekarja nezavestne pacientke P. K. - vrnil družini oškodovanke šele po treh dneh, v tem času pa je policistu L. dvakrat zanikal posest deviz. V takem ravnanju tožnika so po presoji inštančnega sodišča podani vsi znaki hujše kršitve delovnih obveznosti po 18. točki 21. člena internega pravilnika tožene stranke, zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji ukrep.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke (1. odstavek izreka) vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 373. člena ZPP-77 spremenilo prvostopno sodbo in s tem tožniku odvzelo pravico do pritožbe. Ker je pritožbeno sodišče na nejavni seji samo ugotavljalo dejansko stanje in drugače, kot prvostopno sodišče, ugotovilo prilastitveni namen tožnika, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Opis disciplinske kršitve očitane tožniku je identičen opisu kaznivega dejanja, zato je za pravilno odločitev odločilnega pomena, da je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen. Upoštevati je potrebno, da je tožnik pacientko zelo dobro poznal in zaradi družinskih razmer ter stiske, v kateri je bil med dežurno službo, denarja ni izročil pacientkinemu zetu. Zaradi spleta različnih okoliščin mu je vrnitev deviz uspela šele po treh dneh. Ker ni nobenega dokaza, da si jih je imel namen prisvojiti, ni podana tožnikova disciplinska odgovornost za očitano dejanje. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi prvostopna sodba v izreku pod točko 1, 2 in 4, toženi stranki pa se naloži tudi plačilo revizijskih stroškov tožeče stranke.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498.

člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen).

Druge bistvene kršitve postopka se upoštevajo le, če jih revizija izrečno in določno uveljavlja. Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka zato, ker je v nasprotju z določbo 373. člena ZPP-77 samo in brez obravnave spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je na podlagi dejstev, da tožnik deviz, ki jih je vzel pacientki, ni takoj vrnil oškodovankinemu zetu, niti ni o teh devizah povedal policistu L. ugotovilo, da je tožnik ravnal s prilastitvenim namenom. Sodišče druge stopnje je po stališču revizije v nasprotju z določbo 1. točke 373. člena ZPP-77 brez obravnave ugotovilo dejansko stanje. S takim ravnanjem je pritožbeno sodišče poseglo v načelo kontradiktornosti postopka, ki je eno temeljnih procesnih načel.

Uveljavljena kršitev je podana. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje s svojo drugačno toda pravilno presojo že ugotovljenih dejstev ni ponovilo na javni obravnavi v prvostopnem postopku že izvedenih dokazov. S tem, ko ni ravnalo v okviru pooblastila iz 373. člena ZPP-77, je prišlo do kršitve te procesne določbe v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP-77, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Po določbi 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. V temeljnih načelih zakona o pravdnem postopku je določeno, da odloči sodišče o zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP-77). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposredni stik s strankami. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na pritožbeni seji in brez obravnave spremeniti le tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano ali ni bilo nič prizadeto. ZPP-77 pa pozna le dva takšna primera in sicer: če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine oziroma, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka 373. člena ZPP-77).

V navedenih dveh primerih lahko pritožbeno sodišče tudi brez obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj načelo neposrednosti na ta način ni prizadeto. Položaj pritožbenega sodišča je v omenjenih primerih enak položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo listine oziroma dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni neposredno. V obravnavanem primeru pa je sodišče druge stopnje brez pritožbene obravnave drugače ocenilo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da je z drugačno dokazno oceno pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem pa se je pritožbeno sodišče kot utemeljeno zatrjuje revizija, v nasprotju z določbami ZPP-77, spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje. Proti njegovi odločbi pa nezadovoljna stranka nima možnosti vložiti pravnega sredstva zaradi razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, saj po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP-77 revizija zaradi razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno. Zato je s takšnim postopanjem pritožbeno sodišče odvzelo toženi stranki tudi pravico do pritožbe, kar pa ne predstavlja le bistvene kršitve določb ZPP, ampak tudi kršitev pravic, ki so zajamčene z ustavo (25. člen Ustave Republike Slovenij).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 324. člena ZPP-77).

O stroških revizijskega postopka je odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77.