VSM Sklep VII Kp 27616/2025

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Zasebni tožilec mora povrniti potrebne izdatke obdolženih B. B. in C. C. ter plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I K 27616/2025 z dne 15. 12. 2025 zasebno tožbo zoper obdolženi B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za obdolženo B. B. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, za obdolženo C. C. pa iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec A. A. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženk ter izdatke in nagrado njunih zagovornikov, o katerih bo v primeru priglasitve odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. in 4. točki (očitno prvega odstavka) 277. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, tako da se zoper obdolženi zasebna tožba ne zavrže in sodišče razpiše narok za glavno obravnavo, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pooblaščenec v pritožbi zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb zasebnega tožilca v zasebni tožbi, da ga je prijatelj na začetku februarja 2025 vprašal o obravnavanem pismu in ga s tem seznanil o širjenju vsebine pisma. S tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč ob upoštevanju vsebine zasebne tožbe, v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da se je zasebni tožilec s kaznivim dejanjem seznanil že dne 18. 10. 2023. Z navedenim se je vsebinsko opredelilo do drugačnega zatrjevanja pooblaščenca v tej zvezi in ni prezrlo pritožbeno ponujene razlage glede začetka teka roka za vložitev zasebne tožbe. Glede na sprejeto drugačno stališče sodišča prve stopnje o teku roka za vložitev zasebne tožbe, dodatno opredeljevanje v smeri pritožbenih navajanj, da se je zasebni tožilec preko prijatelja seznanil z vsebino pisma ter takrat začel raziskovati, kdo bi lahko pismo napisal in tako bil storilec očitanega kaznivega ter je tako rok za vložitev zasebne tožbe začel teči februarja 2025, ni bilo potrebno.

5Kršitve določb kazenskega postopka iz 3. in 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP pritožba uveljavlja v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se očitno ne strinja. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obdolženo B. B. zmotno presodilo, da je zasebna tožba zoper njo vložena prepozno, v zvezi z obdolženo C. C. pa, da iz zbranega dokaznega gradiva ne izhaja utemeljen sum, da je storila očitano ji kaznivo dejanje. S tem pritožba po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga prav tako uveljavlja in je obrazložen v nadaljevanju, medtem ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

6Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu svoje dejanske in pravne zaključke jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se s takšnimi razlogi sodišča prve strinja in jih v izogib ponavljanju povzema, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja:

7Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno. V tej zvezi pooblaščenec opozarja, da je v konkretni zadevi rok za vložitev zasebne tožbe iz 52. člena ZKP začel teči šele februarja 2025, ko je zasebnega tožilca prijatelj seznanil z dejstvom, da ve za inkriminirano pismo in da se njegova vsebina širi. Šele za tem je namreč zasebni tožilec pismo dostavil na policijo in začel raziskovati, kdo ga je napisal. Ko je dne 18. 3. 2023 prejel anonimno pismo, tako še ni bil seznanjen s kaznivim dejanjem in storilcem, zato šestmesečni rok za vložitev zasebne tožbe ni mogel teči od takrat. Zasebni tožilec namreč ni mogel z gotovostjo ugotoviti identitete pisca pisma. Pooblaščenec poudarja, da se za tek roka za vložitev zasebne tožbe zahteva zanesljiva seznanitev s kaznivim dejanjem in storilcem, ne pa zgolj domneve o tem. Z zavzetim stališčem je sodišče prve stopnje v nasprotju z namenom zakona in ustaljeno sodno prakso znižalo standard seznanitve na domneve in odločilo, da začne rok za vložitev zasebne tožbe teči že takrat, ko oškodovanec zgolj sumi, kdo bi utegnil biti storilec. Taka razlaga je v nasprotju z načelom pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva.

8Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B. Logično je sledilo pojasnilu zasebnega tožilca, da je v pismu obravnavana vsebina, za katero je vedela zgolj ona, v kar je zasebni tožilec prepričan, saj ve, da je določene podrobnosti v zvezi z v pismu zajetimi dogodki povedal zgolj njej. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno in logično pojasnilo, zakaj šteje, da je zasebni tožilec že takrat vedel, da je B. B. storilka dejanja, ki jo v obravnavanem postopku bremeni, ne glede na to, ali se je zasebnemu tožilcu tovrstno prepričanje kasneje še dodatno utrdilo. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je šestmesečni rok za vložitev zasebne tožbe pričel teči dne 18. 10. 2023, in da je zasebni tožilec zoper B. B. zasebno tožbo vložil prepozno.

9Pri tem ne gre slediti pooblaščencu, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sprejemom izpodbijane odločitve neutemeljeno štelo, da bi moral zasebni tožilec vložiti zasebno tožbo že, ko je zgolj sumil, da je B. B. storilka očitanega dejanja. Pritožba še opozarja na zahtevo po gotovi seznanjenosti s kaznivim dejanjem in njegovim storilcem za začetek teka roka za vložitev zasebne tožbe. Dodatno brezuspešno navaja, da ob prejemu pisma zasebnega tožilca dne 18. 10. 2023 še ni bil izpolnjen zakonski znak raznašanja dejstev o zasebnem tožilcu, ki lahko škodujejo njegovi časti ali dobremu imenu, v smislu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Z vsebino pisma namreč drugi takrat še niso bili seznanjeni, torej vsebina pisma še ni bila razširjena med tretje osebe. Tudi s tem pritožba utemeljuje svoje prepričanje, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti začetek teka roka za vložitev zasebne tožbe šele od februarja 2025 in tako odločiti, da zasebna tožba ni prepozna. Vendar nima prav, saj rok za vložitev zasebne tožbe teče od trenutka, ko so upravičencu za njeno vložitev znane vse bistvene okoliščine glede kaznivega dejanja in storilca. Za tek roka ni potrebno, da bi bil uradno seznanjen s kaznivim dejanjem.¹ Dejstvo, da je bil zasebni tožilec takrat, ko je prejel inkriminirano pismo, kot že pojasnjeno, seznanjen z okoliščino, da je njegovo vsebino lahko oblikovala le B. B., ter hkrati dejstvo, da se očitek iz konkretne zasebne tožbe nanaša zgolj na vsebino tega pisma, zadoščata za prepričljiv in utemeljen zaključek, da je zasebni tožilec za bistvene okoliščine v zvezi z B. B. očitanim dejanjem vedel že dne 18. 10. 2023.

10Nadalje pooblaščenec nasprotuje razlogu za zavrženje zasebne tožbe zoper C. C., in sicer zaključku sodišča prve stopnje, da ni zadosti dokazov za sklepanje o utemeljenosti suma, da je obdolženka storila dejanje, ki je predmet zasebne tožbe. V tej zvezi poudarja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pretirano zaostrilo zahtevani dokazni standard, saj za obravnavo zasebne tožbe neutemeljeno pričakuje dokazni standard, ki presega utemeljen sum. S tem je poseglo v pravico zasebnega tožilca do učinkovitega sodnega varstva. Trdi, da je v zasebni tožbi prepričljivo pojasnjeno in utemeljeno, na čem v obravnavani zadevi temelji utemeljen sum, da je C. C. storila očitano ji kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je neustrezno zaključilo, da dostava pisma in primerjalnega materiala rokopisa storilca, ob tem pa predlog po postavitvi izvedenca grafološke stroke in po zaslišanju zasebnega tožilca ter obdolženk, ne zadošča za dokazanost utemeljenega suma. Z opisanim je sodišče prve stopnje opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno in brez utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge iz zasebne tožbe, poseglo je v pravico do kontradiktornega postopka in kršilo 22., 23. ter 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca postavilo v neenakopraven položaj, saj mu je naložilo dokazni standard, ki ga zakon ne zahteva in ga v tej fazi postopka ni mogoče doseči. S posledičnim onemogočanjem dostopa do dokaznega postopka, v katerem bi se lahko šele razjasnilo dejansko stanje, je zasebnemu tožilcu kršilo načelo enakega varstva pravic.

11Povzetemu ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje ter z jasnimi in utemeljenimi razlogi zanjo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zasebno tožbo v delu zoper C. C. pravilno zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da bi storila očitano kaznivo dejanje. Pojasnilo je, da iz zatrjevanj zasebnega tožilca v zvezi s tem izhajajo le domneve, ki jih utemeljuje na laični primerjavi rokopisa, za katerega trdi, da je od C. C., z anonimnim pismom, pri čemer iz nekaj strani rokopisa ni razvidno, čigav pravzaprav je. Dodatno sodišču prve stopnje ni predložil zvezka C. C., za katerega trdi zgolj, da se nahaja v pisarni pooblaščenca, konkretno pa ni izpostavil niti prijatelja, ki naj bi v seznanitvi zasebnega tožilca z obravnavanim kaznivim dejanjem igral ključno vlogo (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Opisano tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za utemeljen sum, da je obdolžena C. C. storila očitano ji kaznivo dejanje, kar je imelo za posledico utemeljeno zavrženje zasebne tožbe.

12V nasprotno ne prepričajo niti v zasebni tožbi predstavljene okoliščine, da gre za sestrično B. B., ki je C. C. gotovo predala informacije, ki sta jih vedela le zasebni tožilec in B. B., kar je vsebina inkriminiranega pisma, saj so tudi te navedbe dokazno nepodprte in le na ravni sumov zasebnega tožilca. Dokazni standard utemeljenega suma mora namreč, kot ga je ustrezno interpretiralo sodišče prve stopnje, temeljiti na specifičnih in preverljivih dokazih, pri tem mora iz njega izhajati visoka stopnja verjetnosti, večja od nasprotne možnosti, da je določena oseba storila očitano ji kaznivo dejanje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da utemeljenega suma ne morejo dokazovati niti dokazni predlogi iz zasebne tožbe, saj se mora kaznivo dejanje do utemeljenega suma raziskati že pred vložitvijo obtožnega akta, kar omogoča preverljivost tega dokaznega standarda. Kot nedopustno je pravilno izpostavilo, da bi se šele v okviru postopka na glavni obravnavi izvajali dokazi v zvezi z obstojem utemeljenega suma, za kar se pritožba pravzaprav zavzema.² Iz navedenih razlogov se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje neupravičeno poostrilo potreben dokazni standard, posledično pa sprejelo zmotne zaključke o neobstoju utemeljenega suma kot predpostavke za meritorno obravnavo zasebne tožbe. Iz enakih razlogov se kot neutemeljeno izkaže pritožbeno, sicer nekonkretizirano, zatrjevanje glede kršitev ustavnih pravic zasebnemu tožilcu.

13Po obrazloženem, in ker pooblaščenec tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je na podlagi drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da mora zasebni tožilec plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso za odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju zasebne tožbe v višini 100,00 EUR (tarifna številka 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)). Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan obdolženkama povrniti njune potrebne izdatke.

¹ Zgaga Markelj, S.,v: Šepec, M. et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 400-401.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 33473/2020 z dne 16. 12. 2021.