VSRS Sklep I Up 103/2026

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 165/2026-16 z dne 26. 3. 2026 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo tožnika (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), vloženo zoper točko d) desetega odstavka in enajsti odstavek 10. člena Uredbe o rudarski pravici za izkoriščanje tehničnega kamna apnenec v pridobivalnem prostoru A. v občini Vrhnika (v nadaljevanju Uredba). Zaradi posledičnega pomanjkanja procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je zavrglo tudi ta predlog (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita napačno presojo glede pomanjkanja pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker so izpolnjene vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, s katerim je sodišče tožbo zavrglo, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe pa v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

4Pritožba je utemeljena.

5Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je pravni interes za upravni spor podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do spremembe njegovega pravnega položaja. V procesnem smislu to pomeni, da tožnik lahko ob uspehu s tožbo doseže spremembo ali odpravo izpodbijanega akta, ki je zanj neugoden, saj že to pomeni, da si je izboljšal svoj pravni položaj v primerjavi s situacijo, ko bi akt še nadalje ostal v enaki veljavi.

6V obravnavanem primeru gre za postopek podelitve koncesije brez javnega razpisa po drugem odstavku 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), na podlagi prej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor pravni ali fizični osebi, ki izpolnjuje katerega od pogojev, ki so našteti v nadaljevanju tega člena. Tak postopek je uveden na vlogo (35. člen ZRud-1) osebe, ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1). Pristojno ministrstvo po objavi rudarskega koncesijskega akta izbranemu nosilcu rudarske pravice izda odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice za izkoriščanje (43. člen ZRud-1).

7Uredba, zoper katero je pritožnik vložil tožbo v upravnem sporu, predstavlja rudarski koncesijski akt. Z njo je Vlada RS določila pogoje za podelitev in izvajanje rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen apnenec v omenjenem pridobivalnem prostoru in individualno določeni pravni osebi - pritožniku - brez javnega razpisa podelila rudarsko pravico. Toženka je po objavi Uredbe dne 23. 1. 2026 izdala odločbo o izbiri pritožnika kot nosilca rudarske pravice za izkoriščanje. V delu, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo v upravnem sporu, Uredba določa, da mora nosilec rudarske pravice pri njenem izvajanju pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep v predhodnem postopku na podlagi predpisa, ki ureja presojo vplivov na okolje, to soglasje pa mora biti tudi sestavni del revidiranega rudarskega projekta za pridobitev koncesije za izkoriščanje.¹ Po opravljeni presoji norm omenjene vsebine je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da Uredba predstavlja akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1² in v tem delu ni podane procesne ovire za vložitev tožbe. Z omenjeno presojo (ki ji pritožnik ne nasprotuje) soglaša tudi Vrhovno sodišče.

8Sodišče prve stopnje pa pritožniku ni priznalo pravnega interesa za vložitev tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje v bistvenem temelji na presoji, da pritožnik na podlagi koncesijskega akta še ne more izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica, ker da je za njeno pridobitev potrebna sklenitev koncesijske pogodbe, pritožnik pa ima možnost sodno varstvo uperiti zoper odločbo o izbiri pritožnika kot nosilca rudarske pravice za izkoriščanje.

9Pritožnik trdi, da ima pravovarstveni interes za tožbo (in zahtevo za izdajo začasne odredbe), in želi doseči odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanih določb Uredbe. Tako v tožbi kot pritožbi zatrjuje, da mu izpodbijani določbi Uredbe onemogočata izpolnjevanje pogojev za sklenitev koncesijske pogodbe. Ob tem se sklicuje na drugi odstavek 44. člena ZRud-1.

10ZRud-1 v 44. členu določa, da se sklepanje koncesijske pogodbe začne na predlog imetnika odločbe o izbiri nosilca rudarske pravice,³ ki mora predlogu za sklenitev koncesijske pogodbe med drugim priložiti tudi revidiran projekt za pridobitev koncesije za izkoriščanje.⁴

11Očitek pritožnika, ki se nanaša na presojo pravovarstvenega interesa, je glede na tako zakonsko ureditev utemeljen.

12Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je Uredba, ki je koncesijski akt, pravna podlaga za nadaljnji postopek podelitve rudarske pravice. Sklenitev koncesijske pogodbe sledi izdaji odločbe o izbiri nosilca rudarske pravice. Vendar pa je, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, treba upoštevati, da že sam koncesijski akt (Uredba) določa obveznosti, ki jih mora pritožnik - kot izbrani nosilec rudarske pravice za izkoriščanje in pogajalec za sklenitev koncesijske pogodbe - izpolniti, da bo pridobitev rudarske pravice zanj uspešna.⁵ To pa nujno pomeni, da izpodbijani rudarski koncesijski akt pritožniku podeljuje pravico, da pod določenimi pogoji izposluje sklenitev koncesijske pogodbe, na podlagi katere bo lahko izvrševal podeljeno rudarsko pravico.

13V obravnavani zadevi je, kot že pojasnjeno, pritožnik vložil tožbo zoper določbi koncesijskega akta, ki mu kot izbranemu nosilcu rudarske pravice za izkoriščanje nalagata obveznosti, ki jih bo moral izpolniti, da bo sklenitev koncesijske pogodbe in s tem pridobitev rudarske pravice uspešna. Odprava ali razveljavitev izpodbijanih odločb na podlagi uspeha pritožnika z vloženo tožbo bi tako privedla do ponovnega odločanja toženke o njegovih obveznostih, ki jih bo moral izpolniti pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. Prav s tem pa bi bilo pritožniku omogočeno, da doseže cilj, ki je v zanj ugodnejših pogojih za sklenitev koncesijske pogodbe. Dodati je še treba, da ob neskladju določb Uredbe in določb koncesijske pogodbe veljajo določbe Uredbe (2. člen Uredbe). To pa zadošča za presojo o obstoju pravnega interesa in s tem dopustnost meritornega odločanja o vloženi tožbi (in zahtevi za izdajo začasne odredbe).

14Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da si pritožnik svojega pravnega položaja v postopku s tožbo v tem upravnem sporu ne more izboljšati. Prav zaradi učinkov izdaje koncesijskega akta, ki jih ima ta za pritožnika, mora imeti pritožnik možnost sodnega varstva.

15Pri tem je nebistveno, ali gre za učinke, ki izvirajo iz izpodbijanih določb Uredbe, ali iz odločbe o podelitvi rudarske pravice, ki je bila v konkretnem primeru izdana, ker tako določa zakon.⁶ Sodno varstvo mora biti zagotovljeno vselej, kadar odločitev posega v pravice posameznika (23. člen Ustave), ker bi v nasprotnem primeru pritožnik lahko ostal brez možnosti upravnega spora.

16To, da pritožnik s koncesijskim aktom še ni pridobil pravic koncesijskega razmerja, ker te nastanejo s sklenitvijo pisne koncesijske pogodbe, za presojo pravnega interesa ni bistveno. Prav tako je od presoje pravnega interesa v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 treba ločevati vprašanje utemeljenosti morebitnih pritožnikovih stališč v postopku presoje vplivov na okolje⁷ pred upravnim organom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu ni bistveno.

17Ker je pritožniku pravni interes za tožbo⁸ treba priznati že iz navedenega razloga, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ).

18S tem, ko je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da ni podan pravni interes za upravni spor, je nepravilno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zaradi podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje stališča iz tega sklepa ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk in če so te izpolnjene, tožbo, skupaj z zahtevo za izdajo začasne odredbe, obravnavati po vsebini.

K II. točki izreka

19Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Točka d) desetega odstavka 10. člena in enajsti odstavek 10. člena Uredbe.
² Ta določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.
³ Drugi odstavek 44. člena ZRud-1.
⁴ Tretji odstavek 44. člena ZRud-1.
⁵ Prvi odstavek 45. člena ZRud-1.
⁶ Gl. določbo 43. člena ZRud-1.
⁷ V katerem se ugotavljajo in ocenjujejo dolgoročni, kratkoročni, posredni in neposredni vplivi nameravanega posega v okolje (89. člen Zakona o varstvu okolja; ZVO-2).
⁸ In zahtevo za izdajo začasne odredbe.