VSRS Sklep Cp 25/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 21.668,36 EUR z obrestmi.

2Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

3Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička ni utemeljen. Kljub temu je pritožbi ugodilo, saj je v v sklepnem delu odločbe pritrdilo pritožbi v delu, v katerem je pritožnik navajal, da je tožnik na prvi stopnji podal zadosti konkretizirane trditve glede zmanjšanja premoženja oziroma obstoju navadne škode. Nato je sklenilo, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti nadaljnji dokazni postopek in odločiti o tem, ali je odškodninski zahtevek za plačilo navadne škode utemeljen ali ne.

4V 21. točki obrazložitve je podalo razloge, zaradi katerih po njegovi presoji tega ne more storiti samo. Glede na okoliščine primera namreč samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ne da bi pretirano poseglo v ustavno zagotovljene pravice strank. Pravno relevantna dejstva v zvezi z obstojem zakonskih predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke namreč, tako piše sodišče druge stopnje, predstavljajo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje na prvi stopnji. Če bi o njej prvič odločalo pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica pravdnih strank za dvostopenjskega sojenja. Pritožbeno sodišče nadalje sklene, da pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ne bo kršeno.

5Zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka. Bistvo pritožbe je strnjeno v očitek, da je pritožbeno sodišče brez razloga razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. S sodbo sodišča prve stopnje je bil namreč zavrnjen izključno zahtevek zaradi izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje s sodbo ni odločalo o odškodnini za navadno škodo. Še več, zahtevek iz naslova navadne škode sploh ni bil postavljen.

6V nadaljevanju skuša pritožnik pripeljati tudi do vsebinske presoje pravilnosti sklepa sodišča druge stopnje. To stori tako, da trdi: v postopku po 367. a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se v postopku s pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje. Nato se sklicuje na 366. člen ZPP, kjer je glede pritožbe zoper sklep določeno, da se v postopku zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo. Sklicujoč se na takšno miselno pot pritožnik uveljavlja tudi pritožbene razloge iz 338. člena ZPP.

7Pritožba ni utemeljena.

8Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožnikov poskus, da se v postopek odločanja o pritožbi po 357.a členu ZPP vpelje preizkus pravilnosti odločitve v luči določb 338. člena ZPP. V šestem odstavku 357.a člena ZPP je res določeno, da se v postopku s pritožbo po tem členu smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje. A v zakonskem besedilu sledi izrecen pridržek: če zakon ne določa drugače. Ravno glede obsega preizkusa je drugače določeno v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

9Onkraj razlagalnega dvoma je torej jasno, da je pritožnikov poizkus, kako v ta postopek vpeljati preizkus v luči 338. člena ZPP, procesno zgrešen in v nasprotju s samo sržjo tega pravnega sredstva.

10Prav iz istega razloga pa je neutemeljen tudi osrednji pritožbeni napad. Vprašanje, na katerega je treba dati odgovor, ki je (zgolj) na prvi pogled neljub, je, ali je na podlagi pritožbe po 357. a členu ZPP mogoče poseči v očitno napačno odločitev pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Kajti pritožbeni očitek v tej zadevi gre ravno v to smer: da je odločitev pritožbenega sodišča očitno napačna, saj naj bi po vsebinski plati pritožbeno sodišče pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, nato pa sodbo razveljavilo iz razlogov, ki s samo sodbo in celotnim postopkom sploh nimajo nobene vsebinske zveze.

11Odgovor Vrhovnega sodišča je, da 357.a člen ZPP in postopek, ki ga ureja, ne daje pooblastila Vrhovnemu sodišču, da bi poseglo v vsebinsko presojo pritožbenega sodišča. Če bi Vrhovno sodišče namreč sledilo pritožnikovim argumentom, bi moralo presoditi, da pritožba zoper delno sodbo sodišča prve stopnje ni bila utemeljena, kakor je presodilo sodišče druge stopnje, marveč bi jo bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Bi Vrhovno sodišče torej lahko sklep sodišča prve stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje potemtakem celo spremenilo v sodbo, s katero se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi? Za takšno presojo v pooblastilu iz drugega odstavka 357.a člena ZPP ni podlage. Če bi bila, bi bil ta postopek v svojem bistvu drugačen. Vzpostavil bi redno in direktno pravno sredstvo zoper razveljavitvene sklepe, o katerih bi v vseh postopkih, kjer bi takšna pritožba bila vložena (brez postopka dopustitve in tudi brez merila ratione valoris) odločalo Vrhovno sodišče. Korak v takšno smer bi v celoti spodmaknil ustavno vlogo Vrhovnega sodišča, ki jo ima v sistemu dopuščene revizije ter vzpostavil povsem neuravnotežen pristop glede različnih odločitev višjih (pritožbenih) sodišč.

12Iz navedenih razlogov se Vrhovno sodišče do utemeljenosti pritožbenih očitkov vsebinsko ne bo opredeljevalo.

13Na podlagi procesnega pooblastila iz četrtega odstavka 357.a člena ZPP je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.