VDSS Sklep Psp 42/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da toženec takoj nakaže denar na tožnikov osebni račun v znesku 21.975,84 EUR, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in da traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

2Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kršene so mu bile pravice pri izvedenskem mnenju, ker mu predsednica invalidske komisije I. stopnje ni hotela izročiti izvedenskega mnenja pred izdajo dokončnih upravnih odločb. Ker je tožnik naknadno izvedel za kršitev materialnega predpisa in sodne prakse, bi mu toženec moral priznati invalidnost od 20. 8. 2020 dalje, ko je bilo zaključeno zdravljenje. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca medicinske stroke zaradi tožnikove primarne bolezni. Zdravljenje zaradi kroničnega pomanjkanja vitamina B mu ni bilo zagotovljeno vsak mesec. Sodnica, ki je sodila v invalidskem sporu je storila absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker ni pravilno uporabila ZPP oziroma ga je uporabila nepravilno. Senat ni bil pravilno sestavljen, ker je bila samo predsednica senata, kar je razvidno iz zapisnika naroka. Vse sodne odločbe o ugotovljeni invalidnosti so zato nezakonite. Ob tem citira literaturo o začasnih odredbah v civilnih sodnih postopkih, katerih namen je v čim hitrejši zagotovitvi učinkovitega pravnega varstva v času do odločitve o tožbenem zahtevku. Sklicevanje sodišča na sklep z dne 31. 7. 2025 je nedopustno, ker so se okoliščine od takrat bistveno spremenile. Gre za bistveno poslabšanje zdravstvenega in finančnega stanja. Toženec je grobo kršil delovne obveznosti in zahtevano profesionalno skrbnost, zato je v skladu s 196. členom odškodninsko odgovoren za protipraven odvzem šestih mesečnih invalidskih pokojnin. Datum nastanka invalidnosti in začetek izplačevanja invalidskih pokojnin sta samo formalno pravnomočna, saj sta nepravilna in nezakonita zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Kot stroške postopka priglaša dve izgubljeni inženirski uri, tj. 1.000,00 EUR. Izrecno zahteva, da pritožbeno sodišče odloči o začasni odredbi do 27. 2. 2026 in neha ščititi amatersko opravljanje nalog toženca. Invalidi zaradi svoje telesne in duševne prizadetosti uživajo posebno varstvo, zato zahteva izrecno uradno izločitev sodnikov iz zadeve. V odločbah ni nikjer izrecno navedeno tožnikovo sklicevanje na 50., 52. in 33. člen Ustave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Pazilo je na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je sodišče skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, dolžno paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče ustrezno ugotovilo vsa pravotvorna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklep je ustrezno obrazložen in se ga da preizkusiti.

5Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) v 2. alineji prvega odstavka 70. člena določa, da sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. V skladu s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Upoštevaje določila 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju ZIZ) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če so izkazane naslednje predpostavke: (1) obstoj ali verjeten nastanek terjatve; (2) ena izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka ter (3) tako imenovana reverzibilnost. Prvi odstavek 270. člena ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Materialnopravni predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe pa je tudi, da se z njo doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

6Tožnik je 29. 7. 2025 vložil tožbo, s katero izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 22. 7. 2025 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 29. 3. 2025, zaradi kršitve njegovih pravic. Zdravljenje hemolitične anemije je zaključil 24. 8. 2020, kar predstavlja datum nastanka invalidnosti. Invalidska pokojnina bi se mu morala začeti izplačevati že od 1. 1. 2021 in ne od 17. 6. 2021, ko je bila vložena vloga za invalidsko upokojitev. Zaradi navedenega uveljavlja ničnost vseh odločb toženca. S tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe o izplačilu šestih obrokov invalidske pokojnine za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 6. 2021 v skupnem znesku 3.975,84 EUR. Sodišče je s sklepom z dne 31. 7. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče pa je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo z odločbo Psp 149/2025 z dne 7. 8. 2025.

7Na naroku za glavno obravnavo 16. 2. 2026 je tožnik vložil še samostojni predlog za regulacijsko začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve v skladu s 70. členom ZDSS-1 zoper toženca v znesku 21.975,84 EUR. Ker mu je toženec že več let dolžan plačati za pol leta protipravno odvzetih invalidskih pokojnin v znesku 3.975,84 EUR, sedaj uveljavlja odškodnino zaradi izgubljenih inženirskih ur in povzročitve hudih, več let trajajočih mentalnih bolečin ter bistvenega poslabšanja zdravstvenega in finančnega stanja. Kot upnik ima verjetno izkazano terjatev zoper toženca po določilu prvega odstavka 270. člena ZIZ, zahtevana odškodnina v višini 21.975,84 EUR v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ predstavlja le nekaj procentov letnih prihodkov toženca, zaradi česar bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Oba pogoja sta podana za izdajo regulacijske začasne odredbe, tj. verjetnost terjatve in da bo toženec zaradi te odredbe pretrpel neznatno škodo.

8Pritožbeno sodišče tudi po proučitvi zadeve ugotavlja, da tožnik v novem predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem zahteva odškodnino ponavlja iste razloge, kot jih je predhodno navajal že v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se je zaključilo z izdanim sklepom Psp 149/2025 z dne 7. 8. 2025 v zvezi s sklepom XI Ps 924/2025 z dne 31. 7. 2025. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve, je pri presoji utemeljenosti izdaje začasne odredbe skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZDSS-1 potrebno uporabiti določbe ZIZ. V prvem odstavku 270. člena ZIZ je določeno, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Enako je določeno tudi v prvem odstavku 272. člena ZIZ.

9Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča v 7. točki obrazložitve, da tožnik tudi v ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe ni zadostno podal svojih trditev glede obstoja terjatve in ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve do toženca. Gre zgolj za pavšalno navajanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, da so vse izdane upravne in sodne odločbe zgolj formalno, ne pa materialno pravnomočne. Pravilna je ugotovitev sodišča, da ni podanih relevantnih trditev glede odškodninske terjatve. Pavšalna tožnikova trditev, da bi toženec kot dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, mora ostati neuspešna ob dejstvu, da je toženec oseba javnega prava, ki mora za vsak svoj izdatek imeti jasno materialno podlago, tožnik pa ni ne zatrjeval ne dokazal, da bi brez izdaje začasne odredbe utrpel hujše neugodne posledice.

10Nenazadnje ni izkazano, da bi bili izpodbijani odločbi toženca očitno nezakoniti, zaradi česar bi tožniku posledično lahko nastala zatrjevana škoda in bi slednje že pred izvedenim postopkom presoje spornih odločb kazalo na to, da bo tožnik v sporu uspel. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema razloge, kot jih podaja sodišče v 8. točki obrazložitve, saj je sodišče na podlagi tehtanja okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o verjetni utemeljenosti terjatve in s tem uspeha tožnika v postopku, ugotovilo, da prevladujejo okoliščine, ki utemeljujejo zaključek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

11Tudi po pritožbeni oceni ni verjetno izkazan temelj za ugotovitev ničnosti odločb, niti verjetnosti izkazane terjatve glede odškodninskega zahtevka. V tožnikovem primeru gre za že pravnomočno rešene zadeve, ki so bile presojane tudi pred pritožbenim sodiščem. Povsem pravilna je ugotovitev sodišča v 9. točki obrazložitve, da ker ni izkazana verjetnost, da tožnikova terjatev zoper toženca obstoji, ni podan že prvi od pogojev, ki mora biti za začasno odredbo kumulativno izpolnjen, zato tudi ni odločilno, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji, določeni v ZIZ.

12Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, so se izkazali za neutemeljene, posledično pa je neutemeljen tudi pavšalni pritožbeni očitek o kršitvi ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge. Če tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹

13Upoštevajoč obrazloženo je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

¹ Prim. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklep VS RS, opr. št. III Ips 3/2014 dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.