VSL Sodba I Cpg 308/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.194,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 121.290,29 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 90.361,68 EUR od 26. 2. 2023 dalje in od zneska 30.928,61 EUR od vložitve tožbe dalje."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. V primeru zamude s povrnitvijo stroškov mora tožeča stranka toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku roka za plačilo, ki bo določen v sklepu, s katerim bodo stroški odmerjeni.

2Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške z odgovorom na pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drugi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ določa, da ima Zavod (oziroma tožnica) pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec (oziroma toženka), če nastane škoda zaradi tega, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog, kar se je pozneje ugotovilo z zdravstvenim pregledom.

590. člen ZZVZZ določa, da se pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

6Toženka je 3. 5. 2017 s tožničinim zavarovancem A. A. (v nadaljevanju tudi delavec) sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu kalkulant v komerciali za nedoločen čas in za polni delovni čas. Delavec je 15. 5. 2017 nastopil delo, 18. 5. 2017 pa je nastopil bolniški stalež, ki je trajal še na dan vložitve tožbe (19. 6. 2023). Pred nastopom dela ni opravil predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, na katerem bi se ugotavljalo, ali delavec izpolnjuje zdravstvene zahteve za opravljanje del (kalkulanta v komerciali), in na katerem bi se po tožbenih trditvah ugotovilo, da delavec zaradi že obstoječe bolezni ni bil zmožen opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker je toženka opustila svojo obveznost po zgornjem predpisu, je tožnici nastala škoda, zato je vložila to tožbo. Na podlagi Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja¹ (v nadaljevanju: Pravila), je namreč toženki kot delodajalki izplačala nadomestila plač zaradi začasne nezmožnosti delavca za delo za obdobje od junija 2017 do februarja 2024 v znesku 121.290,29 EUR.

7Toženka je ugovarjala zastaranje, najprej dela, nato pa celotne terjatve, ker je tožnica tožbo vložila več kot pet let po tem, ko je o utemeljenosti povračila nadomestila plače odločala prvič.

8Sodišče prve stopnje je presodilo, da je vzrok za škodo (opustitev napotitve na predhodni zdravstveni pregled pred zaposlitvijo) že nastal in je v celoti zaključen, zatrjevane posledice (povrnitev izplačil nadomestil plač) pa so v predvidljivi višini nastajale oziroma nastajajo od junija 2017 dalje. Tožničino terjatev je ocenilo kot terjatev za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode kot podvrsto bodoče škode.

9Za presojo zastaranja terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode je sodišče prve stopnje uporabilo 352. člen Obligacijskega zakonika - OZ. Ker je tožnica 7. 7. 2017 prvič odločala o utemeljenosti povračila nadomestila plače (kasneje pa je bilo o tem odločeno še 47 krat) in je prvi zahtevek za izplačilo nadomestila plačala 2. 8. 2017 (priloga A5), se je petletni objektivni zastaralni rok za uveljavitev terjatve iztekel 2. 8. 2022. Tožnica je tožbo vložila 19. 6. 2023, ker pa bi zatrjevano neupravičenost izplačila nadomestila morala ugotoviti v razumnem času po prvem izplačilu, je terjatev po stališču sodišča prve stopnje zastarala. Zato je zahtevek zavrnilo.

10Tožnica v pritožbi trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v primeru izplačila nadomestil zaradi začasne zadržanosti z dela za sukcesivno nastajanje škode, materialnopravno zmoten. Meni, da narava odmere nadomestil ni takšna, da bi se opravila enkrat, prejemki pa izplačali v enkratnem znesku ali pa bi se plačevali daljši čas, pač pa se pri nadomestilu plače zaradi začasne zadržanosti z dela po ZZVZZ za vsak mesec posebej odloča o pravici oz. se za vsak mesec posebej znova preverjajo pogoji za izplačilo nadomestila. Trdi, da gre za samostojne, posamične mesečne odločitve, saj se pogoji za priznanje pravice ugotavljajo za vsak obračunski mesec posebej, kajti vsaka odločitev o priznanju nadomestila temelji na novih dejstvih in okoliščinah, ki se lahko iz meseca v mesec spreminjajo (npr. sprememba razloga zadržanosti, sprememba zavarovalne osnove, prekinitev zavarovanja itd.). Nadomestilo se torej ne prizna enkratno, temveč posamično za vsako obdobje posebej.

11Pritožba se v prid zgornjim razlogom sklicuje na teorijo v upravnem pravu,² po kateri sukcesivnega nastajanja škode v primerih, ko se o pravici ali obveznosti odloča z več samostojnimi posamičnimi upravnimi akti, ni mogoče uporabiti, in sicer zato, ker se v teh primerih šteje, da je z vsakim aktom škoda zaključena oziroma v celoti nastala, s tem pa je začel teči tudi rok za pravno varstvo.

12V tej zadevi se na zgornjo teorijo ni mogoče uspešno sklicevati. Čeprav je priznanje začasne nezmožnosti za delo conditio sine qua non izplačilu nadomestila med bolniško, gre za dve različni opravili tožnice. Postopek, v katerem se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku, se nanaša na samo uveljavitev pravice iz zdravstvenega zavarovanja in o njej (pa tudi drugih zadevah, naštetih v tem členu) odloča imenovani zdravnik (prim. 81. in 85. člen ZZVZZ). Ta odloči o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni (prim. prvi in tretji odstavek 81. člena ZZVZZ). Pri uveljavljanju pravice do nadomestila plače (prim. 229. člen Pravil), pa ne gre za upravno odločanje. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Pri tem (vsa) nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci, tožnica pa izplačana nadomestila povrne delodajalcem po predložitvi zahtevka, ki mu je priložena ustrezna dokumentacija. Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca³ namreč ne predvideva izdaje (posebne) upravne odločbe.⁴ Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec (ali zahteve, ki jo vloži zavarovanec, ki je sam zavezanec za plačilo prispevkov (prim. 229. člen Pravil)). Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo (prim. 238. in 239 člen Pravil), temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.⁵ Zato pritožba z očitkom (v prid kateremu se sklicuje na odločbo VSRS X Ips 125/2013, ki pa je višje sodišče v bazi ni našlo), da je vsaka posamična odločitev, ki posega v pravico do denarnega prejemka, samostojen akt,⁶ zoper katerega mora biti vsakič posebej zagotovljeno pravno varstvo, ne more uspeti.

13Posledično se pritožnica ne more uspešno sklicevati na to, da zaradi vsake posamezne samostojne odločitve (ki sicer je predpogoj za povračilo nadomestila plače) ni mogoče govoriti o enkratni kršitvi s ponavljajočo se škodo, kar je pogoj za uporabo teorije sukcesivnosti. V zvezi s terjatvami za bodočo škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, pa je sodna praksa ustaljena, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje.

14Drugi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.⁷ S potekom objektivnega roka za zastaranje terjatve v tej zadevi se strinja tudi pritožnica. V pritožbi namreč trdi, da je njen zahtevek upoštevaje petletni objektivni zastaralni rok lahko le delno zastaral, in sicer zgolj škoda iz naslova posamičnih izplačil nadomestil pred 19. 6. 2018.

15Vendar je tako materialnopravno stališče zmotno. Iz zgornje dikcije drugega odstavka 352. člena OZ namreč jasno izhaja, da je potek zastaralnega roka odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Z izplačilom denarnega nadomestila 2. 8. 2017 je pri tožnici prišlo do zmanjšanja premoženja (kar predstavlja zatrjevano škodo), zato je objektivni zastaralni rok pričel teči in je potekel z 2. 8. 2022. Tožnica je tožbo vložila 19. 6. 2023, kar je prepozno.

16V zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka pritožnica opozarja, da ta ni mogel začeti teči že z dnem prvega izplačila nadomestila. Trdi, da takrat s pravno upoštevno škodo še ni bila seznanjena. Zanjo da je izvedela šele z dnem prejema izvedenskega mnenja v mesecu decembru 2022, kar da med strankama ni sporno. Ker pa, kot pojasnjeno, določilo o poteku objektivnega roka velja ne glede na to, kdaj je pričel teči ali se je iztekel subjektivni rok za zastaranje terjatve, se pritožnica na to, da subjektivni zastaralni rok začne teči šele, ko oškodovanec izve za nastanek pravno relevantne škode in za odgovorno osebo, ne more uspešno sklicevati. Za ugotovitev, ali je neka terjatev zastarala zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso pomembne nobene subjektivne okoliščine (na primer ali oškodovanec ve, da mu je v nekem trenutku nastala škoda in kdo mu jo je povzročil). Za ugotovitev, ali je ta rok potekel, je treba ugotoviti, kdaj je nastala škoda in kdaj je bila vložena tožba.⁸ Po poteku petih let od nastanka škode je odškodninska terjatev absolutno zastarala.

17Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, podani v zvezi s tekom subjektivnega roka za zastaranje terjatve, da bi morala tožnica kot profesionalna pravna oseba zatrjevano neupravičenost izplačila nadomestila ugotoviti v razumnem času po prvem izplačilu, ki gotovo ni daljši od enega leta od prvega izplačila, ne pa šele po preteku več kot petih let (8. 12. 2022) po tem, ko je izplačala prvo nadomestilo plače. Preverjanje upravičenosti izplačil je njena zakonska dolžnost.

18Sodišče je na ustavo in zakon, tudi določbe o zastaranju, vezano. Zato pritožnica s pritožbenimi trditvami, da je z vidika porabe javnih sredstev stališče o ažurnem in sprotnem preverjanju upravičenosti izplačanih nadomestil prestrogo, ne more uspeti. Pri tem pa višje sodišče opozarja, da zakon od nje ne terja le strokovne presoje za ugotovitev nepravilnosti, pač pa v zadevi, kot je ta, tudi zdravstveni pregled (prim. drugi odstavek 87. člena ZZVZZ). Prav z vidika porabe javnih sredstev, na katere se sklicuje, je kot profesionalna oseba dolžna vzpostaviti mehanizme preverjanja indikacij morebitnih nepravilnosti. Ne gre spregledati, da se je sama zavezala organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja in v ta namen vzpostaviti, vzdrževati in varovati ustrezne evidence in podatkovne baze v skladu s posebnim zakonom ter preverjati in nadzirati uveljavljanje pravil (prim. 265. člen Pravil).

19Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora plačati toženki njene stroške pritožbenega postopka. Sodišče prizna le tiste stroške, ki so potrebni za pravdo (155. člen ZPP), in sicer: odgovor na pritožbo 1625 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialne stroške v višini 2 oz. 1 %, kar je 26,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.194,07 EUR, ki jih mora tožnica toženki plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

¹ Uradni list RS 30/2003 z dne 27. 3. 2003 s spremembami in dopolnitvami.
² Pritožba se sklicuje na: Androjna in Kerševan v knjigi Upravno procesno pravo - Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2017, na strani 561, vendar višje sodišče te teorije tam ni našlo.
³ Uradni list RS 12-356/2020 z dne 28. 2. 2020, enako njegovi predhodniki.
⁴ Prim. Sklep VSRS VIII Ips 534/2008 z dne 7. 6. 2010.
⁵ Prim. Sodba VSRS VIII Ips 362/2007 z dne 29. 1. 2007.
⁶ Ker da se za vsak mesec posebej: 1. ugotavljajo okoliščine začasne zadržanosti od dela (razlog, trajanje), 2. preverjajo pogoji za upravičenost do nadomestila (npr. status zavarovane osebe) in 3. odmerja višina nadomestila glede na zavarovalno osnovo, pravno podlago in morebitne spremembe.
⁷ Prim. tudi VSRS sklep II Ips 834/93 z dne 5. 5. 1994.
⁸ Prim. VSRS sodbo III Ips 43/2019 z dne 24. 9. 2019 in VSC sodbo Cpg 94/2024 z dne 13. 2. 2025.