VSL Sklep II Cp 1908/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Nesporno dejansko ozadje zadeve

1Drugi toženec je imel pri tožnici sklenjeno zavarovanje za avto. Aprila 2020 je pri njej vložil zahtevek za povrnitev škode. V njem je navedel, da se je v njegov avto, medtem ko je bil parkiran, s svojim kombijem zaletel prvi toženec. Tak potek dogodkov je tožeči zavarovalnici 6. 5. 2020 potrdil tudi prvi toženec. Tožnica je 7. 5. 2020, potem ko si je ogledala obe vozili in evropsko poročilo, ki sta ga izpolnila toženca, z drugim tožencem sklenila poravnavo in izdala nalog s pooblastilom za popravilo škode. Izvajalcu je 23. 10. 2020 plačala popravilo v višini 5.323,90 EUR. S tožbo v tej pravdi zahteva tožnica razveljavitev poravnave in plačilo za popravilo plačanega zneska z zamudnimi obrestmi, ker trdi, da sta toženca škodni dogodek lažno prikazala.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo oba tožbena zahtevka tožnice. S prvim je tožnica zahtevala razveljavitev sodne poravnave, s katero se je tožnica drugemu tožencu zavezala popolnoma poravnati v prometni nesreči nastalo škodo na vozilu, opredeljeno v računu, izstavljenem na podlagi naloga s pooblastilom. Z drugim - prav tako zavrnjenim - tožbenim zahtevkom je tožnica od tožencev zahtevala, naj ji nerazdelno plačata 5.323,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2020. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov tožencema, o višini stroškov pa še ni odločilo. Nosilno stališče izpodbijane sodbe je, da tožnica pri sklenitvi poravnave ni bila v opravičljivi zmoti, zato ni pomembno, ali sta ji toženca lažno prikazala potek nesreče. Po oceni sodišča tožnica ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je po ogledu poškodb na obeh vozilih in vedoč, da o dogodku ni policijskega zapisnika, sklenila poravnavo in plačala popravilo. Kar je pozneje ugotovil zunanji ekspert (namreč, da se nesreča ni mogla zgoditi tako, kot sta prikazala toženca), bi lahko pred podpisom poravnave ugotovila tudi tožnica in tako preprečila svojo zmoto.

Pritožba in odgovora nanjo

3Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pravna ocena, da ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, se zdi pritožnici napačna in neživljenjska ter utemeljuje, zakaj (cenilna služba je z ogledom obeh vozil ugotovila, da sta v glavnem poškodovani na isti višini, da je sled poškodbe ustrezajoče barve in ustreza opisu tožencev o načinu trčenja). Tako naj bi tožnica utemeljeno zaupala v resničnost opisa tožencev in šele izvedenec je z uporabo posebnih strokovnih znanj in računalniškega programa rekonstruiral položaj vozil v času domnevnega trka ter ugotovil, da se poškodbe ne ujemajo (ne po višini ne po obliki in ne po kotu trka). Ni razumno pričakovati, da bodo takšna redka ekspertna znanja imeli (vsi) tožničini cenilci. Zraven tega naj bi bila zahteva po tako poglobljenem obravnavanju zahtevkov stroškovno obremenjujoča (kar bi se odrazilo v višjih premijah) in časovno zelo zamudna (oškodovanci bi bistveno dlje čakali na popravila vozil). Prav tako po mnenju tožnice od nje ni prav pričakovati, da bo do vsakega oškodovanca pristopala z nezaupanjem. Tožnica vztraja, da sta jo toženca s prevaro - usklajenim lažnim prikazom škodnega dogodka - zavedla; spravila sta jo v zmoto in jo v njej držala z namenom, da bi tožnica sklenila poravnavo in izdala nalog s pooblastilom, na podlagi katerih je bila nato dolžna izvajalcu plačati popravilo. Zato ni treba, da bi bila zmota bistvena ali opravičljiva, kajti interesi poštene stranke morajo imeti vselej prednost pred interesi nepoštene. Sodišče naj bi tako zmotno uporabilo drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o zahtevi po opravičljivosti zmote. Zaradi tega ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ko ni ugotavljalo, ali sta toženca ravnala protipravno - torej ali sta lažno predstavila potek škodnega dogodka in druge okoliščine v zvezi s tem. Ker je zavrnilo tožničin predlog za dokazovanje tega sklopa dejstev s postavitvijo izvedenca, naj bi bistveno kršilo tudi pravila pravdnega postopka. Stališče sodišča naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter enakopravnosti strank (4. člen OZ), saj se pričakuje, da mora zavarovalnica storiti vse mogoče, da bo lahko prepoznala prevaro, zavarovanci in oškodovanci pa lahko brez sankcij prijavljajo neresnično. Posebej tožnica utemeljuje, zakaj je (denarni) tožbeni zahtevek utemeljen po pravilih o odškodninski odgovornosti, nasprotno stališče sodišča pa napačno ter zato dejansko stanje nepopolno utemeljeno. Izvedenec naj bi namreč potrdil, da se poškodbe na vozilih ne ujemajo, kar bi nujno pomenilo, da sta stranki dogodek zavestno lažno prikazali in s tem ravnali protipravno, kar je tožnici povzročilo škodo v višini plačanega popravila. Nazadnje tožnica dodaja, da ravnanje tožencev nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom.

4Drugi toženec (tožničin zavarovanec) v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Strinja se s prvostopenjskim sodiščem, da je imela tožnica vse možnosti za bistveno bolj skrbno ukrepanje, torej da bi pred sklenitvijo poravnave ugotovila vse relevantne okoliščine in v primeru njihove nejasnosti poravnave ne bi sklenila. Opozarja še na nesporno dejstvo, da sam ob škodnem dogodku ni bil navzoč, temveč ga je o njem obvestil prvi toženec, tožnica pa naj ne bi postavila nobenih trditev o tem, da bi bil sam moral vedeti za prevaro.

5Prvi toženec prav tako predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov. Tudi on opozarja, da bi bila morala tožnica glede na sodno prakso pokazati vsaj minimalno skrbnost pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti, pri oceni škode in nato pri sklepanju poravnave. Te tožnica po njegovem ni dokazala.

Odločitev pritožbenega sodišča

6Tožnica je trdila, da sta toženca lažno, neresnično, prikazala potek prometne nesreče (kar je konkretizirala s predložitvijo po njenem naročilu napravljenega mnenja eksperta za raziskavo prometnih nesreč) in jo s tem spravila v zmoto oziroma jo v njej držala z namenom, da bi tožnica z drugim tožencem sklenila pogodbo o poravnavi in plačala popravilo njegovega vozila.¹ Zato je zahtevala razveljavitev pogodbe o poravnavi in povrnitev plačanega popravila. Trdila je, da je drugi toženec (njen zavarovanec in sopogodbenik) neupravičeno obogaten in mora vrniti, kar je prejel na podlagi s prevaro sklenjene pogodbe o poravnavi, ki naj jo sodišče razveljavi. Ker je lažen prikaz poteka nesreče, pri katerem sta sodelovala oba toženca, nepošteno - protipravno dejanje, je tožnica izgubo zaradi plačanega popravila v razmerju do obeh tožencev utemeljevala še kot odškodnino za škodo, ki je posledica prevare. Sodišče prve stopnje je zahtevka zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je po ogledu poškodb na obeh vozilih, preučitvi evropskega poročila in vedoč, da o dogodku ni policijskega zapisnika, sklenila poravnavo in plačala popravilo. Kakor je pozneje ob istem gradivu in celo brez ogleda v naravi (temveč zgolj s fotografijami) tožničin zunanji ekspert ugotovil neskladnost poškodb na vozilih, bi to lahko pred podpisom poravnave ugotovila tudi tožnica (njeni strokovno usposobljeni cenilci) in tako preprečila svojo zmoto. Sklepno je zapisalo, da torej ni pogojev za razveljavitev poravnave "iz razlogov bistvene zmote ali prevare", zato poravnava ostaja v veljavi, plačilo na njeni podlagi pa ne more predstavljati škode.

7Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno tezo, da je sodišče prve stopnje za razsojo izbralo napačno pravno pravilo (zgornjo premiso), namreč 46. člen OZ o zmoti. Ta zakonska določba ureja usodo pogodbe, ki jo ena stranka sklene v zmoti, katere izvor je pri tej stranki sami. V takem položaju zakonodajalec stranko, ki si je sama prizadejala zmoto, varuje le omejeno. Njeno varstvo je uravnoteženo z interesom nasprotne stranke, ki se je zanesla na izjavljeno voljo in s povzročitvijo zmote nima nič. Zato je pogodba zaradi zmote izpodbojna, med drugim, le takrat, kadar je stranka, ki je v zmoti, pri sklenitvi ravnala z zahtevano skrbnostjo.

8Sodišče prve stopnje bi bilo moralo glede na tožničine trditve uporabiti pravna pravila o posledicah izjave volje, dane pod vplivom prevare. Na na koncu pritožbe navrženo tezo, da je s prevaro sklenjena pogodba nična in ne zgolj izpodbojna, pritožbeno sodišče odgovarja enako kratko. Sodna praksa² in teorija³ sta enotni, da OZ za prevaro, ki je seveda dejanje v nasprotju z moralo, odkazuje na drugo sankcijo - torej izpodbojnostno, ne ničnostno (glej prvi odstavek 86. člena OZ). Da bi šlo za izjemno t. i. kvalificirano prevaro, kjer javni interes vendarle terja ničnostjo sankcijo, tožnica ni utemeljila.

9Sodišče bi tako moralo namesto 46. člena OZ glede na tožničine trditve pričujoči spor presojati po 49. členu OZ. 49. člen OZ ureja posledice pogodbe, sklenjene zaradi prevare sopogodbenika in prevare tretje osebe. Prevara je zmota, ki jo en pogodbenik z nepoštenim ravnanjem naklepno povzroči sopogodbeniku (lahko pa tudi kdo tretji). Ko gre za prevaro nepoštenega pogodbenika nad poštenim sopogodbenikom, zakon (49. člen OZ) izpodbojnosti pogodbe ne pogojuje s skrbnostjo prevaranega. Česa takega ne določa niti, kadar prevaro izvrši izključno tretja oseba, je pa tedaj pogodba izpodbojna le, če je sopogodbenik prevaranega vedel ali bi bil moral vedeti za prevaro. Tako je zato, ker interesov zlonamernega sopogodbenika pač ni treba varovati,⁴ vsa zaščita gre vrednoti avtonomije prevaranega pogodbenika. Gre za logičen odsev načela vestnosti in poštenja, uzakonjenega v 5. členu OZ. Interes sopogodbenika ima prednost pred interesom prevaranega le tedaj, kadar prevara ne izvira od sopogodbenika samega niti mu prevara ni bila znana in mu ni morala biti znana.

10Zato očitno ni pravilno nosilno stališče izpodbijane sodbe, da ni pomembno, ali sta toženca tožnico prevarala z lažnim prikazom okoliščin nesreče, da bi tožnica sklenila pogodbo o poravnavi in izplačala odškodnino. To je v resnici ključnega pomena tako za presojo veljavnosti pogodbe o poravnavi kot za presojo odškodninske odgovornosti obeh tožencev. Prevara, zaradi katere prevarani stori kaj v škodo svojega premoženja (tožnica trdi, da je s plačilom popravila zmanjšala svoje premoženje v posledici lažno predstavljenih okoliščin), je namreč nedopustno (protipravno) ravnanje v odškodninsko pravnem smislu pomembno. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da lahko prevarana stranka zahteva tudi zgolj odškodnino, ne da bi izpodbi(ja)la s prevaro sklenjeno pogodbo,⁵ najsi je povzročitelj prevare njen sopogodbenik ali tretji.

11Če je torej stranka sklenila posel, ker jo je k temu z lažnim prikazovanjem zapeljal sopogodbenik, je pravno nevzdržno - tako z vidika 49. člena OZ, kakor z vidika načela vestnosti in poštenja - odreči zaščito prevarani stranki (ker je bila denimo pri soočenju s prevaro malomarna) na račun naklepno nepoštenega sopogodbenika-prevaranta.⁶ Vprašanje odnosa stranke (tudi njene skrbnosti), ki se sklicuje na prevaro, so sodišča - odvisno od okoliščin primera⁷ - v nekaterih zadevah štela za pomembno, ko so se spraševala ali neko ravnanje sploh (lahko) povzroči zmoto in zato ustreza pojmu prevare.⁸ Enotne in ustaljene sodne prakse o vprašanju vpliva malomarnosti sopogodbenika, ki se sklicuje na prevaro, na obstoj prevare, (še) ni. Pritožbeno sodišče pa sodi, da je prevara izključena tedaj, kadar je stranka, ki se nanjo sklicuje, poznala resnično dejansko stanje (in torej sploh ni bila zapeljana v zmoto), in ne že, ko bi ga ob dolžni skrbnosti mogla in morala poznati. Dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, in tista, ki jih je zatrjevala tožnica (pa jih sodišče zaradi napačne pravne diagnoze spora še ni ugotavljalo), tako ustrezajo pravnemu pojmu prevare iz 49. člena OZ. Gre namreč za (za zdaj le zatrjevano) aktivno lažno prikazovanje poteka nesreče, torej za lažno ustvarjanje bistvene dejanske podlage, na kateri gradi zavarovalnica svojo presojo. Strinjati se je treba s pritožnico, da bi bilo nevzdržno varovati naklepno nepošteno stranko, ki zavarovalnico z lažjo pripravi k sklenitvi poravnave in plačilu, nasproti zavarovalnici, ki ob običajnem cenilčevem ogledu poškodb ne zazna laži v prijavi škode (in se ji očita, da bi pač morala ogled in lažno gradivo skrbneje, bolj kritično preučiti, tudi s posebnimi strokovnimi znanji in metodami).

12Za materialno-pravno pravilno razsojo spora je torej treba ugotoviti, ali sta toženca res lažno prikazala potek nesreče in s tem izpolnila dejanski stan prevare iz 49. člena OZ in obenem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. Tožnica je za ugotovitev lažnega prikaza nesreče predlagala dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč, ki ga sodišče zaradi napačne pravne diagnoze ni izvedlo. Zaradi učinkovite pravice strank do pravnega sredstva se mora o tej celoti - torej ali sta toženca tožnico prevarala ali ne in o pravnih posledicah morebitne prevare - najprej izreči prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče je torej na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ Tožnica torej zavajanje očita obema tožencema in trditev drugega toženca v odgovoru na pritožbo, da o njegovi vednosti za prevaro ni trditev, ne drži.
² Judikati VSRS II Ips 87/2021, II Ips 41/2020.
³ M. Dolenc v D. Možina (ur.): Komentar Obligacijskega zakonika (OZ), Splošni del, 1. knjiga, Uradni list, Ljubljana 2024, str. 326.
⁴ Enako L. Varanelli v L. Varanelli (ur.): Praktični komentar Obligacijskega zakonika, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2025, str. 266.
⁵ Tako denimo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 241/2011, 6. točka obrazložitve, v teoriji pa M. Dolenc, cit. delo, str. 327, in L. Varanelli, cit. delo, str. 272.
⁶ Podobno npr. v nemškem pravu pravica do izpodbijanja zaradi prevare iz prvega odstavka § 123 BGB ni izključena, če zavedeni zaradi malomarnosti ni poznal dejanskega stanja, in to tudi v primeru hude malomarnosti (Armbrüster v Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Band 1, Allgemeiner Teil, 9. Auflage 2021, § 123 r. št. 23). Komentator pritrjuje judikatu (BGH, VesrR 2007, 96), s katerim je nemško Zvezno vrhovno sodišče odstopilo od prejšnjega stališča, da zavarovalničina kršitev dolžnosti dodatnega poizvedovanja izključuje izpodbojnost (ki je temeljilo na tem, da je malomarna nevednost izenačena s poznavanjem).
⁷ V sodni praksi je tako (lahko) šlo za upoštevno prevaro: (i) ko stranka pred sklenitvijo sodne poravnave ni preverila zemljiškoknjižnega stanja in se je zanesla, da se to od vložitve tožbe ni spremenilo, ker je bila po presoji sodišča ta opustitev neznatna v primerjavi z nepoštenostjo nasprotne stranke, ki ji je to dejstvo namerno zamolčala (VSL I Cp 3347/2014); (ii) z izjavo, da je finančno stanje družbe dobro, čeprav kupec družbe ni preveril njene resničnosti, a obenem ni bil scela brezbrižen, saj je vpogledal v njene bilance (VSL I Cpg 682/2014); (iii) ko stranka pred podpisom pogodbe ni prebrala, ker ji je prevarant objubil gotovinski kredit in ji zagotavljal, da ga bo po podpisu pogodbe prejela (VSL II Cp 2811/2011). Ni pa šlo za prevaro: (i) ko je prodajalec kupcu stanovanja zagotavljal, da spada k stanovanju tudi atrij in je bilo to navedeno v oglasu, kajti prodajalec je kupcu hkrati predlagal, naj stanje preveri v zemljiški knjigi, atrij v pogodbi ni bil naveden, kupec je imel zemljiškoknjižni izpisek, "njegovi" priči pa sta ga ob ogledu stanovanja opozorili na resen dvom o obstoju atrija, ker ni bilo izhoda na zemljišče pred blokom (VSL 2604/2009); (ii) ko je prenositelj gospodarske družbe prevzemniku zamolčal dolgove družbe, prevzemnik pa je bil scela brezbrižen in se ob sklepanju pogodbe s prenositeljem sploh ni pogovarjal in ni ničesar vprašal.
⁸ V teoriji o tem L. Varanelli, cit. delo, str. 269-270, ki se zavzema za to, da bi bila presoja, ali je neko ravnanje sposobno spraviti sopogodbenika v zmoto (torej ga prevarati), kombinacija abstraktne presoje (tj. ali lahko presojano ravnanje spravi v zmoto povprečno skrbnega človeka) in konkretne presoje (ali je sposobno spraviti v zmoto konkretnega sopogodbenika glede na njegovo konkretno znanje in sposobnosti). Da je treba vprašanje, ali je bila prevara vzrok za izjavo volje, presojati le po slednjem, torej subjektivnem, kriteriju in ne po merilu razumne tretje osebe, v nemški teoriji Armbrüster, cit. delo, sklicujoč se na stališče vrhovneg sodišča BGH WM1978, 221 (222).