VSC sklep I Ip 68/2011

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 2 izreka potrdi.
Upnik in dolžnik sta dolžna kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka z dne 15. 5. 2009 in 17. 7. 2009 (točka 1 izreka) ter naložilo dolžniku v roku 8 dni povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 2.437,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno plačilo (točka 2 izreka).

Dolžnik je zoper točko 2 izreka uvodoma citiranega sklepa vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navedel je, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka že odločilo s sklepom z dne 4. 7. 2009, zoper katerega je upnik vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno, zato je izpodbijana odločitev v predmetnem sklepu preuranjena, nezakonita in nična. Upnik namreč ni prejel odločbe Višjega sodišča. Poleg tega je sodišče zmotno zaključilo, da stroški, priglašeni na zapisnik na naroku dne 28. 3. 2010, niso opredeljeni v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP. Sodišče pri tem ni pojasnilo, zakaj stroški niso opredeljeni tako, da bi bilo mogoče o njih odločiti. Upnik je specificirano navedel, da zahteva stroške za vse pristope na narokih in potnino za prihode na naroke ter se glede višine skliceval na odvetniško tarifo. V spisu se nahajajo vsi zapisniki narokov, iz katerih je razviden čas trajanja naroka. Sklicevanje upnika glede višine stroškov na odvetniško tarifo pa je povsem opredeljen zahtevek, saj sodišče pri odločanju uporablja veljavno odvetniško tarifo, v katerem so po višini opredeljeni stroški strank za posamezna opravila. Zato izrecna točkovna opredelitev po tarifi ne prispeva k večji opredeljenosti stroškovnega zahtevka. Pomembno je le, da stranka opredeljeno pove, za katera dejanja v postopku zahteva povrnitev stroškov. Navedeno je upnik storil na naroku dne 28. 3. 2010. Poleg tega so bili vsi stroški priglašeni tudi pravočasno v vlogah z dne 26. 6. 2009 in z dne 10. 7. 2009, ki jih je sodišče upoštevalo ter presojalo. Sodišče bi zato moralo te stroške odmeriti in o njih odločiti. Zmotna in v nasprotju s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ je odločitev sodišča, da so stroški zastopanja na narokih priglašeni prepozno, ker jih je upnik priglasil več kot eno leto po njihovem nastanku. Sodišče je ustavilo postopek 4. 7. 2009, zato so bili stroški v vlogah z dne 26. 6. 2009 in 10. 7. 2009 pravočasno in pravilno priglašeni. V teh vlogah pa so priglašeni tudi stroški, o katerih sodišče ni odločalo, to so stroški sodne takse, potnine, urnine, cestnine ter stroški odgovora na ugovor upnika z dne 10. 7. 2009. Nadalje je upnik očital sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz točke 2 izreka namreč izhaja, da je dolžnik dolžan povrniti 2.437,44 EUR, seštevek zneskov, kot jih je priznalo sodišče in so navedeni v obrazložitvi, pa znaša 2.718,94 EUR. Upnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana točka 2 izreka razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek, stroški te pritožbe pa se štejejo kot nadaljnji izvršilni stroški oziroma podredno, da se izpodbijana točka 2 izreka ustrezno spremeni ter naložijo dolžniku pritožbeni stroški.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo le tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje, zahteval pa je še stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno izpodbijana je le stroškovna odločitev sodišča prve stopnje (točka 2 izreka). Sodišče je v skladu z 38. členom ZIZ odmerilo upniku nadaljnje izvršilne stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, ter jih v znesku 2.437,43 EUR naložilo dolžniku v plačilo. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o teh stroških, se po vpogledu v spisovno dokumentacijo izkaže za neutemeljen. Višje sodišče v Celju je namreč s sklepom z dne 17. 6. 2010 (list. št. 152 - 153) odločilo o upnikovi pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 4. 7. 2009 in slednjega v stroškovni odločitvi razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nadalje se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so stroški v zvezi z naroki z dne 16. 2. 2007, 9. 3. 2007, 2. 7. 2007, 16. 11. 2007, 11. 1. 2008 in 28. 3. 2008, priglašeni na zadnjem naroku dne 28. 3. 2008, nespecificirani, saj jih je upnik priglasil zgolj opisno, ne da bi konkretno navedel, za katere naroke in opravila v zvezi s temi naroki zahteva povračilo stroškov. Poleg tega bi moral upnik konkretno opredeliti tudi višino, torej koliko zahteva za posamezno opravilo. Stroški morajo biti specificirani po vrsti in višini, saj sodišče odloča v okviru zahtevka, utemeljenost posameznih stroškov in njihovo višino pa zgolj preverja v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT), nikakor pa ne odmerja stroškov samo po uradni dolžnosti. Pritožbena navedba, da je zahtevek za povrnitev stroškov, kot izhaja iz zapisnika o opravljenem naroku dne 28. 3. 2008, opredeljen, ker mora sodišče pri odmeri stroškov upoštevati OT, je zato neutemeljena. Nadalje tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj stroški niso specificirani. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (stran 2 in 3) izhaja, da sodišče ni moglo odločiti o teh stroških, ker ni razvidno, v kakšni višini so priglašeni. Navedeno pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadošča kriteriju obrazloženosti.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da so kasneje specificirano priglašeni stroški zastopanja na narokih z dne 16. 2. 2007, 9. 3. 2007, 2. 7. 2007, 16. 11. 2007, 11. 1. 2008 in 28. 3. 2008 v vlogi z dne 26. 6. 2009 priglašeni prepozno. V skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ bi moral upnik zahtevati povrnitev teh stroškov takoj, ko so nastali in je bila znana njihova višina, torej na zadnjem naroku, ko jih je sicer zahteval, vendar nespecificirano, kot je že obrazloženo. V sedmem odstavku 38. člena ZIZ, na katerega se sklicuje pritožnik, je sicer določen tudi rok trideset dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevanja, vendar je ta rok skrajni rok za priglasitev stroškov, katerih višina ni bila znana že prej. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila višina stroškov zastopanja na narokih znana že vsaj na zadnjem naroku dne 28. 3. 2008, ko bi moral upnik te stroške priglasiti specificirano po vrsti in višini.

Nadalje ne drži, da sodišče ni odločilo o vseh priglašenih stroški v vlogah z dne 26. 6. 2009 in z dne 9. 7. 2009, konkretno o priglašeni sodni taksi, potninah, urninah, cestninah in stroških, odgovora na ugovor upnika z dne 10. 7. 2009. Potnine, urnine in cestnine so stroški, ki spadajo med stroške zastopanja na narokih in sodišče prve stopnje je za te stroške pravilno odločilo, da so bili priglašeni prepozno. Nadalje je sodišče pravilno obrazložilo, da predujem ni bil porabljen in bo upniku vrnjen, pravilno je odmerilo sodno takso za pritožbo v višini 281,51 EUR ter stroške pripravljalne vloge z dne 10. 7. 2009 v višini 615,98 EUR.

Pritožbeno sodišče je nadalje preverilo seštevek vseh priznanih stroškov in ugotovilo, da znaša le ta 2.437,43 EUR, kot je pravilno seštelo tudi sodišče prve stopnje, in ne 2.718,94 EUR, kot zmotno zatrjuje pritožnik.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Ker dolžnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi na pritožbeni stopnji in zato ta strošek ni bil potreben, trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).