VSL Sodba II Kp 13371/2016

I. Ob odločanju o pritožbah se ugodi pritožbi obtoženčevih zagovornikov in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zoper obtoženega A. A.,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP),

zavrne obtožba

da je skupaj z B. A. zavestno sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja tako, da sta uradnima osebama, ki sta opravljala naloge pravosodnih policistov, preprečila uradno dejanje, ki sta ga nameravala opraviti v okviru svojih pravic s tem, da sta

dne 25. 11. 2014 ob 12:40 uri na naslovu C., kjer se nahaja CSD X., kamor sta pravosodna policista D. D. in E. E., ki sta opravljala uradno dejanje spremljevalno službo na podlagi (prvi odstavek 235. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) v zvezi s 37. členom Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, Uradni list RS 85/09) odredbe s spremljanjem številka 720, z dne 24. 11. 2014 peljala A. A., ki mu je bila odvzeta prostost, na ustno obravnavo z njegovo ženo na CSD X., katerega sta predhodno vklenila z lisicami na noge in z lisicami na rokah, in po obravnavi, ki je trajala do 12.35 ure, nakar je A. A. predlagal, da gre ven na cigareto za 5 minut, medtem ko mu bo žena prinesla papirje, katere naj bi imela v svojem avtomobilu za razgovor s še eno delavko CSD za tem postopkom s čimer pa sta se policista strinjala, nakar so so vsi skupaj A. A., B. A. in oba pravosodna policista z liftom odpeljali navzdol in odšli neposredno pred vhod v stavbe, kjer je A. A. prižgal cigareto, nato pa se je naenkrat A. A. sklonil na tla in iz nog potegnil lisice, se zravnal in v tistem trenutku s plinskim razpršilcem posprejal policista E. E., nato pa se je obrnil proti D. D. z namenom da ga poškropi, ki pa je v tistem hipu stopil korak nazaj in je umaknil glavo tako, da ga je plin iz razpršilca le oplazil po desnem delu obraza, A. A. pa je stekel proti bencinski črpalki in nato po pločniku v smeri obvoznice, oba policista pa sta stekla za njim, nato pa ga je D. D. po 20 metrih povlekel za oblačila, nato pa sta ga skupaj z E. E. podrla na pločnik, on je A. A. prijel za lisico, katero je imel priklenjeno na desni roki, mu naredil ključ na komolcu in od njega zahteval še levo roko, katero je imel pod telesom, katero mu je nato povlekel na hrbet in jo vklenil lisico, med tem časom je policist E. E. delal ključ na nogi, v tistem pa je pritekla B. A. in začela vpiti kaj delate, rinila v policista ter tako ovirala postopek, ki sta ga opravljala in ko je policist E. E. videl, da ne bosta mogla sama izvesti postopka, saj je B. A. aktivno ovirala policista ves čas postopka zato sta ga namestila v vozilo za spremljanje, D. D. pa je poklical pomoč pri postopku, policijo preko interventne številke 113, ki je nato prispela v eni minuti na kraj ter uspela zadržati B. A. na razdalji dveh metrov, pri tem pa je med izvedbo postopka A. A. pošprical s solzivcem E. E. po očeh in obrazu v posledici česar je zadobil druge vrste konjuktivitis in zato je bilo okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšanja zmožnost za delo, kar pa je lahka telesna poškodba,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Na podlagi 498.člena ZKP se obtožencu odvzamejo predmeti: plinski razpršilec Pfeffer KO Fog, plastičen ključek črne barve z napisom in prirejen plastični pripomoček.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka zoper obtoženo B. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da je storila kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem in drugem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B, pod točko II izreka pa je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1B ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. Po tretjem odstavku 299. člena KZ-1B mu je izreklo kazen enega leta in dveh meseca zapora in mu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, pri kaznivem dejanju uporabljenih predmetov: plinski razpršilec Pfeffer KO Fog, plastičen ključek črne barve z napisom in prirejen plastični pripomoček. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke, potrebni nagradi in izdatki njenih zagovornikov, odvetnikov F. F. in G. G., bremenijo proračun skladno z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Obtoženega A. A. je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo proračun skladno z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, t.j. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Višjemu sodišču so predlagali, da sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da sodbo v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje;

- obtoženi A. A. zaradi bistvenih kršitev postopka in določb ZKP, zaradi kršenja procesnih pravic do poštenega sojenja ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, brez predloga.

3Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kazenski pregon za obtožencu očitano kaznivo dejanje, še pred izrekom izpodbijane sodbe in pred predložitvijo pritožb višjemu sodišču, zastaral.

5Za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do petih let. Po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo glede na konkretni opis dejanja izvršeno 25. 11. 2014, kazenski pregon zanj pa bi zastaral po desetih letih od storitve, torej 25. 11. 2024.

6Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo zastaranje kazenskega pregona v predmetni zadevi pretrgano oziroma ni teklo iz treh različnih razlogov:

- pretrganja po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 zaradi storitve enako hudega kaznivega dejanja;

- zadržanja teka zastaranja iz razloga epidemije nalezljive bolezni COVID-19 po Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ);

- zaradi pretrganja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 iz razloga nedosegljivosti obtoženca državnim organom zaradi bolezni;

in zaključilo, da bo zastaranje v predmetni zadevi nastopilo 27. 9. 2025.

7Pritožbenemu sodišču je bila predmetna zadeva predložena 28. 10. 2025, kar je po nastopu zastaranja, ki ga je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o pretrganjih zastaranj po tretjem in četrtem odstavku 91. člena KZ-1 napačne in da je zastaranje nastopilo že 4. 6. 2025, t.j. še pred izrekom izpodbijane sodbe.

8Po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Zakon povsem jasno določa, da zastaranje pretrga storitev novega kaznivega dejanja in ne datum pravnomočne ugotovitve (sodbe) o storjenem kaznivem dejanju, čeprav slednja utemeljuje ugotovitve o storjenem kaznivem dejanju. Tako razlogovanje izhaja iz osnovnih predpostavk instituta zastaranja kazenskega pregona, t.j. da kaznovanje po daljšem času ni smotrno, niti upravičeno, če se kazenski dogodek izkaže kot osamelec na strani obdolženca, država pa nanj ni pravočasno ustrezno odreagirala. Storilec, ki stori novo kaznivo dejanje tako tezo ovrže, saj izkaže, da po prvem kaznivem dejanju zgolj zaradi teka časa (ne da bi mu bila izrečena kazen), pri njem ni prišlo do uvida svojih ravnanj, da mu preteča sankcija zaradi preteklih kaznivih ravnanj ne predstavlja nobenega ustreznega zadržka pri nadaljevanju kriminalnega udejstvovanja.

9Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil obtoženi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 13633/2011 z dne 3. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 13633/2011 z dne 12. 3. 2015, pravnomočno dne 1. 4. 2015, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je obtoženi kaznivo dejanje po navedeni sodbi storil 27. 9. 2010 in 5. 10. 2010, t.j. še pred predmetnim kaznivim dejanjem, zato do pretrganja zastaranja v predmetni zadevi, iz tega razloga, ni moglo priti, četudi je bilo to pravnomočno ugotovljeno 1. 4. 2015, zatorej po storitvi predmetnega kaznivega dejanja.

10Zastaranja iz razloga po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 niso pretrgale niti hospitalizacije obtoženca, na kar pravilno opozarja zagovornik. Tretji odstavek 91. člena določa, da zastaranje ne teče v času, med drugim, ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Iz ustaljene sodne prakse, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011 se upoštevajo tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe oziroma nedosegljiv za novo sojenje. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je pretrganje zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1 vezano na pogoj nedosegljivosti državnim organom, t.j. da zastaranje, ki začne teči z dnem storitve kaznivega dejanja, lahko pretrga bolezen obdolženca, ki pa mora povzročiti nedosegljivost za državne organe in onemogočanje sojenja. V povzetku to pomeni, da je obstajal vzrok za doseganje obdolženca (vročitev pisanj, zaslišanje in prisotnost v preiskavi, prisotnost na glavni obravnavi,...), ki ga je razlog na obdolženčevi strani preprečeval (beg, skrivanje, relevantna bolezenska stanja in hospitalizacije). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pretrganje zastaranja v predmetni zadevi upoštevalo zgolj na podlagi hospitalizacij obtoženca v psihiatričnih bolnišnicah, ne da bi presojalo ali je bil v upoštevanih časovnih intervalih tudi nedosegljiv državnim organom. Po pregledu podatkov v spisu je moč ugotoviti, da v nobenem od časovnih intervalov hospitalizacije, obtoženi ni bil nedosegljiv državnim organom. Neposredna obtožnica v predmetni zadevi je bila vložena 5. 4. 2016, zato obtoženca v časovnem intervalu do takrat državni organi niso niti poskušali doseči. Obtožnica je bila obtožencu vročena v ZPKZ dne 11. 4. 2016, ko je prestajal zaporno kazen in je v nadaljevanju postala pravnomočna, ne da bi ga državni organi potrebovali. Glede vseh ostalih hospitalizacij, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, je upoštevajoč podatke v spisu, moč ugotoviti, da ga v obdobjih hospitalizacije državni organi niso poskušali doseči in zatorej ni moč govoriti o tem, da bi bil nedosegljiv za državne organe. Res je, da se je znotraj faze predobravnavnega naroka ugotavljala procesna sposobnost obtoženca, kar pa po vsebini ni predstavljalo nedosegljivosti za državne organe. V zelo dolgem obdobju teka zastaralnega roka v zadevi niso bila opravljena nobena procesna dejanja sodišča, zato o pretrganju zastaranja zaradi nedosegljivosti obtoženca, iz razloga hospitalizacij, ni moč govoriti. Po oceni pritožbenega sodišča pa obtoženčeve periodične hospitalizacije tudi sicer ne po vsebini, ne po trajanju ne predstavljajo relevantnih razlogov za pretrganje zastaranja. Gre za krajše (več dnevne in tedenske) hospitalizacije, ki ne prerastejo v relevantno oviro v kazenskem postopku, ki utemeljuje pretrganje zastaranja.

12Tek zastaranja v predmetni zadevi je zaustavil zgolj epidemični zakon. Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS dne 28. 3. 2020 objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoVid-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od dne 29. 3. 2020 do dne 31. 5. 2020 (za 64 dni), glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ, objavljenem v Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne.

13Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne sodi med nujne, zastaranje kazenskega pregona pa je upoštevajoč obrazloženo 64-dnevno zaustavitev zastaranja, za posamezna kazniva dejanja nastopilo dne 4. 6. 2025. Ker kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten je pritožbeno sodišče obtožbo zavrnilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

14Ob zavrnitvi obtožbe pa je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP, obtoženemu odvzelo predmete, ki jih je prvostopenjsko sodišče že odvzelo kot predmete uporabljene za kaznivo dejanje po prvem odstavku 73. člena KZ-1. Po prvem odstavku 498. člena ZKP se v primerih, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, kot je torej bilo odločeno s to odločbo, predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, vzamejo, če je nevarno da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Odvzeti predmeti, solzivec, ključ za odpiranje policijskih lisic in plastični pripomoček, so predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem in se smejo vzeti, če obstoji nevarnost, da bi lastnik, zatorej obtoženi z njimi ponovil kaznivo dejanje, kar vse utemeljuje sprejeto odločitev.

15Ker je bila izdana zavrnilna sodba, po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.