VDSS Sodba Pdp 359/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2023 in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še vedno traja. Posledično je zavrnilo tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2Tožnik se pritožuje zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je toženka prepozno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Poskusno delo je trajalo osem in ne šest mesecev. Pogodbeno določilo o šestmesečnem trajanju poskusnega dela je nično, ker je tožnik že pred tem dva meseca opravljal enako delo. Pri trajanju poskusnega dela bi moralo sodišče poleg formalne zaposlitve v času od 1. 7. 2023 do 27. 12. 2023 upoštevati tudi čas, ko je tožnik pri toženki opravljal istovrstno delo na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pripominja, da bi za toženko veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki v 26. členu določa, da poskusno delo za delovna mesta, razvrščena v V. tarifni razred, traja največ tri mesece. Meni, da ni toliko bistven obstoj formalnega delovnega razmerja kot dejansko opravljanje dela znotraj poskusnega dela. Tožnik je bil do 30. 6. 2023 le formalno zaposlen pri drugem delodajalcu. Med strankama so obstajali vsi elementi delovnega razmerja že od 17. 4. 2023 dalje, ko je tožnik pričel z opravljanjem dela po fiktivni pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje pri toženki. Upoštevaje izpovedi tožnika, direktorja toženke in priče A. A. je napačno stališče sodišča, da se poskusno delo prične z nastopom dela v okviru formalnega delovnega razmerja. Nezmožnost zahtevati obstoj delovnega razmerja za obdobje, ko je bil tožnik v formalnem delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, ni mogoče obravnavati tako, da se spregleda dejansko opravljanje dela pri dejanskem delodajalcu. Glede na trditveno in dokazno podlago bi moralo sodišče ugotavljati vse elemente delovnega razmerja v času, ko je tožnik opravljal delo pri toženki kot samostojni podjetnik. Smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče iz poročila poskusnega dela ugotovilo, da je toženka ocenjevala delo tožnika v obdobju od 1. 7. 2023 do 15. 12. 2023, čeprav iz vsebine izhaja, da se je ocenjevalo obdobje osem mesecev. Neobrazložena je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi. Ni jasno, kako bi ta ugotovitev vplivala na poskusno delo, niti je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Namen toženke je bil v pridobitvi izkušenj oziroma podatkov tožnika zato, da bi izboljšala prodajno strategijo, potem pa je nezakonito izkoristila poskusno delo in tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da toženka po odpovedi ni več zaposlila direktorja prodaje, kar kaže, da ni imela več potrebe po tem delu. Vprašljiva je kompetentnost direktorja za ocenjevanje poskusnega dela, saj nima osnovnega znanja s področja tožnikovega dela. Tožnik bi moral biti pravočasno seznanjen, kdo ga ocenjuje. V zvezi s tem sodba razen sklicevanja na sodno prakso ne vsebuje razlogov. Iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo, da so bila tožniku znana pričakovanja in zahteve toženke. Toženka ni dokazala, da je tožnika vnaprej seznanila s parametri ocenjevanja in ocenjevalcem. Če bi sodišče objektivno ocenilo dokaze, bi moralo priti do drugačnega dokaznega zaključka. Dokazna ocena je oblikovana brez upoštevanja metodoloških napotkov, zato je podana kršitev 8. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je dne 22. 1. 2026 vložil še dopolnitev pritožbe. Ker je tožnik trditve in nov dokaz v dopolnitvi pritožbe podal po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka, jih pritožbeno sodišče kot prepoznih ni upoštevalo.

3Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba graja neobrazloženost ugotovitve sodišča, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktor prodaje. Res je, da ta okoliščina ne vpliva na zakonitost trajanja poskusnega dela in pravočasnost odpovedi. Ker ne gre za odločilno dejstvo v tem sporu, pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6Ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo pravil o dokazni oceni. Glede dokaznega zaključka o spremljanju in ocenjevanju poskusnega dela je sodišče sprejelo jasno, celovito in preverljivo dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ta določba je lahko bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, česar prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Iz obrazložitve sodbe izhajajo logični in prepričljivi dejanski razlogi. Pritožbeno sodišče argumente v celoti sprejema in jih ne ponavlja, pritožbene očitke o neobjektivni dokazni oceni brez ustrezne dokazne podlage pa zavrača kot neutemeljene. V izpodbijani sodbi tudi ni podana očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Poročilo poskusnega dela z dne 18. 12. 2023 ni povzeto v nasprotju z njegovo vsebino. Izrecno se nanaša na obdobje od 1. 7. 2023 do 15. 12. 2023. Zato ni protispisna ugotovitev sodišča, da iz poročila o poskusnem delu jasno izhaja, da je tožena stranka ocenjevala tožnikovo poskusno delo v obdobju od 1. 7. 2023 do 15. 12. 2023. To, da se tožnik ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča, ker iz vsebine poročila izhaja, da je direktor toženke zaradi predhodnega poslovnega sodelovanja opazoval tožnikovo delo osem mesecev, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni utemeljeno. Opazovanje tožnikovega dela v osemmesečnem obdobju zajema tudi ocenjevanje dela v krajšem, šestmesečnem poskusnem obdobju.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je toženka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorja prodaje s pričetkom dela 1. 7. 2023 in poskusnim delom do 31. 12. 2023. Toženka je s tožnikom kot samostojnim podjetnikom sklenila tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju za določen čas od 17. 4. 2023 do 30. 6. 2023. V tem času je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu (B. d. o. o.). Sodišče je ugotovilo, da odpoved ni prepozna in da je tožnik vedel, glede česa bo ocenjevan in kdo bo spremljal njegovo delo v času trajanja poskusnega dela. Podlaga za odpoved je ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu v poročilu z dne 18. 12. 2023. Sodišče je ugotovilo, da so razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajali in so utemeljeni.

8Tožnik je šele v pritožbi začel zatrjevati, da bi za toženko veljala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki v 26. členu določa, da za delovna mesta razvrščena v V. tarifni razred poskusno delo lahko traja največ 3 mesece, ne da bi navedel, zakaj tega ni mogel storiti že prej. Ker pogoj nekrivde ni izpolnjen, novih trditev v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi toženko zavezovala Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo.

9Pravilna je presoja sodišča, da se poskusno delo začne z datumom nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, tj. s 1. 7. 2023. Pritožbena trditev, da za poskusno delo ni toliko bistven obstoj (formalnega) delovnega razmerja kot dejansko opravljanje dela znotraj poskusnega dela, ni utemeljena. Poskusno delo je opredeljeno kot delovno razmerje s pogojem in se opravlja samo v delovnem razmerju.¹

10Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v drugem odstavku 125. člena določa, da poskusno delo traja največ šest mesecev. V pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno šestmesečno poskusno obdobje (1. 7. 2023 do 31. 12. 2023) je v skladu z navedeno določbo in ni nično. Pritožba neutemeljeno uveljavlja nezakonito podaljšanje poskusnega dela in posledično nepravočasnost odpovedi s trditvijo, da so pri toženki že v času od 17. 4. 2023 do 30. 6. 2023, ko je tožnik pri njej opravljal delo po pogodbi o poslovnem sodelovanju, obstajali elementi dejanskega delovnega razmerja, zato naj bi poskusno delo trajalo skupaj osem mesecev. Ustaljeno stališče sodne prakse² je, da dokler razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima vse elemente delovnega razmerja, še traja, lahko uveljavlja varstvo v postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, tako da zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in pravice iz tega razmerja. Ko pa takšno razmerje, ki naj bi imelo značaj delovnega razmerja, že preneha, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, torej v 30-ih dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Z dnem prenehanja takšnega razmerja delavec običajno zve tudi za kršitev pravice, ki jo mora uveljavljati v 30-dnevnem materialnem prekluzivnem roku (na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka). Obstoja delovnega razmerja delavec torej ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

11Ker tožnik ni uveljavljal zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas pred 1. 7. 2023, ni procesne predpostavke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas trajanja pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pritožbene navedbe (da je bil tožnik v navedenem času pri drugem delodajalcu zaposlen zgolj formalno; da sta stranki sklenili fiktivno pogodbo o poslovnem sodelovanju; da je v času od 17. 4. 2023 do sporne odpovedi tožnik dejansko opravljal pri toženki enako delo v polnem delovnem času 8 ur dnevno in z njenimi delovnimi sredstvi; da je pogodba o zaposlitvi prikrivala dejansko delovno razmerje pri toženki; da je tožnik postavljen v neenakopraven položaj z delavci, ki so v času poskusnega dela začasno odsotni) predstavljajo neutemeljen poskus izključitve roka za sodno varstvo v primeru zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki pred tem ni bilo ugotovljeno, in ne morejo privesti do drugačne presoje. Zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Pritožba izpostavlja okoliščino, da toženka po prenehanju delovnega razmerja tožnika ni zaposlil direktorja prodaje. To naj bi kazalo, da razlog odpovedi ni bilo neuspešno opravljeno delo. Pritožbeno sklepanje ni bistveno v tem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi zaradi neuspešnega poskusnega dela. Toženka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga - prenehanja potrebe po opravljanju dela direktorja prodaje, temveč zaradi dokazane neizpolnitve zahtev in pričakovanj. Tudi sicer iz izpovedi direktorja toženke izhaja, da je pred prihodom tožnika in po odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi pokrival segment prodaje. Nejasen in pavšalen je pritožbeni ugovor, da naj bi toženka želela izkoristiti "znanja in izkušnje" tožnika. Iz izpovedi priče A. A. in direktorja toženke izhaja, da jih toženka ni mogla izkoristiti, ker jih tožnik ni pokazal.³

13Kot je pravilno pojasnilo sodišče, ZDR-1 ne predpisuje nobenega posebnega postopka za spremljanje poskusnega dela. Prav tako ne predpisuje nobenih obveznosti glede osebe, ki spremlja in ocenjuje poskusno delo, tudi ne glede strokovne izobrazbe. Zato ni pomemben pritožbeni očitek, da upoštevaje tožnikovo izobrazbo pri toženki ni bilo kompetentne osebe za ocenjevanje njegovega dela. V tem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela so pomembne izpovedi direktorja toženke in prič, ki so poznale delo tožnika oziroma spremljali njegova znanja in sposobnosti, ne glede na vrsto in raven njihove izobrazbe.⁴

14Pritožbeno sodišče zavrača trditve, da tožnik ni bil pravočasno seznanjen, kdo je njegov mentor, kdo bo njegovo delo ocenjeval in ga usmerjal ter da o tem sodba razen sklicevanja na stališča sodne prakse ne vsebuje dejanskih razlogov. Sodišče je v 10. in 11. točki obrazložitve sprejelo jasne dokazne zaključke, ki jih ni oprlo le na tožnikovo izpoved, ampak tudi na skladni izpovedi direktorja toženke in priče A. A.⁵ ter interno komunikacijo tožnika z direktorjem v orodju Discord. Toženka je dokazala, da je direktor ustno (na rednih tedenskih sestankih) in sproti seznanil tožnika z njegovimi zahtevami in pričakovanji. Glede danih usmeritev za delo ter seznanjenosti s pričakovanji pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da toženka ni predložila nobenega dokaza o tožnikovi seznanitvi s potekom, usmeritvami in parametri ocenjevanja oziroma zahtevah in pričakovanjih toženke ter da je sodišče selektivno ocenilo dokaze.

15Glede na navedeno je sodišče pravilno presodilo, da je toženka tožniku zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zakonito podala redno odpoved.

16Uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim krije v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

¹ To pomeni, da poskusnega dela na primer ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela, torej za oblike dela, ki niso delovno razmerje, kot je npr. pogodba o poslovnem sodelovanju. Glej Novak, J. (2010). Poskusno delo. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 54 in nasl.
² Prim. zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 16/2018 z dne 6. 2. 2019, VIII Ips 230/2016 z dne 24. 1. 2017, VIII Ips 284/2015 z dne 23. 2. 2016.
³ Direktor toženke je izpovedal, da tožnikovi izdelki niso bili do konca oziroma popolno narejeni.
⁴ Pri tem pritožba zmotno navaja, da je bil direktor toženke gimnazijski maturant. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil direktor po poklicu dipl. inž. multimedije.
⁵ V času poskusnega dela toženke so bili pri toženki zaposlene le tri osebe - poleg tožnika še priča A. A. (vodja operative) in direktor toženke, ki je bil skladno s pogodbo o zaposlitvi neposredno nadrejen tožniku. Tudi zaradi tega ni mogoče slediti tožniku, da ni vedel, kdo ga ocenjuje.