125. člen ZDR-1

Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožnik pa je s tožbenim zahtevkom uveljavljal le pravice, ki so izhajale iz zatrjevane nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru je obstoj delovnega razmerja jasno vtoževal od poteka odpovednega roka dalje. Tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas sklenjenega civilnopravnega razmerja ni postavil, zato v pritožbi zmotno navaja, da bi morebitno nerazumljivost tovrstnega tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo odpraviti z uporabo 108. člena ZPP. Iz zakonske ureditve izhaja, da je poskusno delo delovno razmerje (načeloma) za nedoločen čas s pogojem, ki sta ga stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 125. člena ZDR-1). Iz tega je razvidno, da se poskusno delo lahko opravlja le v delovnem razmerju in ga ni mogoče dogovoriti za druge oblike opravljanja dela. Namenjeno je preverjanju, ali delavec ustreza pričakovanjem delodajalca, ki jih ta oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma ali ustreza pričakovanjem tudi glede ostalih lastnosti, ki kažejo na ustrezno izvrševanje pravic in obv

Poskusno delo se začne z datumom nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi, tj. s 1. 7. 2023. Poskusno delo je opredeljeno kot delovno razmerje s pogojem in se opravlja samo v delovnem razmerju. Ker tožnik ni uveljavljal zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas pred 1. 7. 2023, ni procesne predpostavke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas trajanja pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved. Ne gre za nedopustno širjenje razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delodajalec v sodnem sporu bolj podrobno pojasni oziroma obrazloži tiste dejanske razloge, ki jih je navedel v odpovedi. Pravilna je presoja o neuspešno opravljanem poskusnem delu. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi priče in prokurista toženke, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika v času trajanja poskusnega dela in neustrezen odnos do dela ter zaposlenih.

Kriteriji, po katerih je toženka spremljala poskusno delo tožnika, so bili samostojnost, natančnost in pravočasnost opravljanja delovnih nalog. Ker jih po oceni toženke ni dosegel, mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Drži, da so našteti kriteriji lahko tudi podlaga presoji odpovednega razloga nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1,1 vendar to ne pomeni, da je odpovedni razlog neuspešno opravljenega poskusnega dela mogoče vsebinsko enačiti z odpovednim razlogom nesposobnosti, za kar se dejansko zavzema pritožba. Če bi delavca, kateremu je bila pogodba odpovedana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, zakonodajalec nameraval glede pravic, povezanih z odpovedjo, izenačiti z delavcem, ki mu je bila pogodba odpovedana zaradi poslovnega razloga, bi to storil na način, kot je npr. za invalide, glede katerih je v drugem odstavku 116. člena ZDR-1 določil, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti in zaradi poslovnega razloga glede pravic, ki niso drugače urejene in glede posebnega varstva pred odpovedjo, uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovn

Toženka je tožničino poskusno delo predčasno (negativno) ocenila zaradi tožničine upravičene odsotnosti z dela zaradi njenega zdravstvenega stanja v nosečnosti, kljub zakonski možnosti podaljšanja poskusnega dela v primeru začasne odsotnosti z dela (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). To je neupravičena neenaka obravnava tožnice zaradi njenega družinskega in zdravstvenega stanja (prvi odstavek 6. člena ZDR‑1). Ocena poskusnega dela tožnice tudi v časovnem aspektu ne more biti realna, saj se zaradi diskriminatorne predčasne ocene poskusnega dela tožnica v dogovorjeni poskusni dobi niti ni mogla izkazati oziroma izpolniti pričakovanj toženke. Glede na navedeno je redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela podana zaradi neutemeljenega odpovednega razloga iz 1. in 10. alineje prvega odstavka 90. člena ZDR-1 in že zato ne more predstavljati zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja pri toženki. Toženka v postopku sploh ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki pride v poštev v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi. Sodišče prve stopnje tako pravilno ni presojalo vseh okoliščin primera in interesov strank v luči možnost

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavcu v času poskusnega dela mogoče podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, je nezakonita. Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko objektivne narave (da delodajalec ne more zagotoviti delavcu ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja). Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavcu v času poskusnega dela mogoče podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1). Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.

Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, kot tudi ni zahtevana obrazložitev ocene poskusnega dela. Bistveno je, da je mogoče iz obrazložitve odpovedi razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da morajo biti odpovedi, ki jih poda delodajalec, obrazložene (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). Zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni obveznost delodajalca. To izhaja že iz določila drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

Iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1 ne izhaja, da je treba odpoved podati že takoj - torej isti dan, ko delodajalec ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, oziroma najkasneje ob poteku poskusnega dela, za kar se zavzema tožnica. Odpoved pa je kljub temu treba podati v nekem razumnem času od ugotovitve neuspešno opravljenega dela oziroma ne veliko kasneje od te ugotovitve.

Spremljanje in ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim in kazenskim postopkom). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se tožnik ni mogel opredeliti do pisne ocene in argumentirano izpodbijati neuspešnosti poskusnega dela. Poskusno delo je namenjeno preizkusu delavčevih sposobnosti, pa tudi osebnostnih lastnosti v širšem smislu, ki so potrebne za uspešno opravljanje dela pri delodajalcu.

Veljavnost dogovora o poskusnem delu ni vezana na določitev poskusnega dela v splošnem aktu delodajalca. Bistveno je, da je poskusno delo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (trinajsta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZDR-1), kar v predmetni zadevi tudi je (v 2. in 3. členu odpovedane pogodbe o zaposlitvi). Toženka od tožnika ni pričakovala samostojnega obvladovanja in upravljanja kotla, pričakovala pa je osvojitev osnovnejših opravil ter samoiniciativnost oziroma željo po nadaljnjem usposabljanju. Komisija je ocenila, da se tožnik ni dovolj hitro usposobil niti za osnovnejša opravila, poleg tega pa je ocenila tožnikov odnos do dela in sodelavcev za neustrezen.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da sta se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi dogovorila o poskusnem delu, pravilno ugotovilo, da se pravdni stranki pred nastopom dela nista dogovorili o načinu spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela. Svojo odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da nasprotno ne izhaja iz Internega pravilnika toženke, niti iz izpovedi tožnika ali direktorja, kar drži. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako nezakonita že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženka niti ni dokazala, da drži, kar je navedeno v odpovedi, in sicer da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov za delovno mesto varilca, saj ni dokazala, da je to delo sploh opravljal. Delavec ne more (ne)dosegati pričakovanih delovnih rezultatov na delovnem mestu, na katerem dela nikdar ne opravlja.

Delavec je upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom tako za ure znotraj omejitev nadurnega dela kot ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR-1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1). Tudi če delodajalec za odrejanje oziroma dopuščanje nadurnega dela nima zakonsko določenega razloga, to ne pomeni, da delavec za ure preko polnega delovnega časa, ko je opravljal delo z vedenjem delodajalca, ni upravičen do plačila.

Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.

Če ima redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinske in oblikovne pomanjkljivosti glede obrazložitve dejanskega odpovednega razloga in pravnega pouka o pravicah (kot je to v tožničinem primeru), takšnih pomanjkljivosti ni mogoče sanirati s sklicevanjem na ustno opozarjanje na pomanjkljivo opravljanje dela v teku opravljanja poskusnega dela in na ustno obrazložitev odpovednega razloga. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu relevantnih določb ZDR-1 toženka sploh ni podala. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1.