UPRS Sklep I U 1189/2023-21

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v postopku, ki je tekel na podlagi vloge tožnice, le-tej ugodil in tožnici za določen čas enega leta dodelil v najem in souporabo stanovanje na Bledu, ki se opredeli kot bivalna enota z možnostjo souporabe dveh ali več upravičencev, za katero se z najemnico za določen čas enega leta sklene najemna pogodba za neprofitno najemnino, tožnici pa se v uporabo dodeli ena soba in v souporabo hodnik, kopalnica, bivalna kuhinja in balkon, najemno razmerje pa se sklepa za določen čas enega leta, pri čemer je tožnica odločitev o sprejetju bivalne enote dolžna sporočiti do 20. 8. 2023. Posebni stroški v postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica podala vlogo za dodelitev bivalne enote v najem, komisija za obravnavo vlog pa je ugotovila, da v primeru, da do izteka obstoječe najemne pogodbe tožnica ne najde nadomestnega tržnega stanovanja oziroma si kako drugače ne reši stanovanjskega problema, izpolnjuje vse pogoje in je upravičena do dodelitve bivalne enote v najem in souporabo.

3Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila pravočasno pritožbo, češ da dodeljena bivalna enota ne ustreza obče sprejetim minimalnim civilizacijskim standardom v Evropski uniji. Meni, da bivalna enota ne ustreza minimalnim zahtevam niti po površini, niti po primernosti, niti ni zadovoljiva po funkcionalni opremljenosti. Tožnica tudi meni, da je obdobje enega leta zanjo prekratko in dodaja, da je bila žrtev materialnega nasilja. Iz obrazložitve izhaja še, da tožnica po prejemu izpodbijane odločbe občine ni kontaktirala s ciljem, da bi si dodeljeno bivalno enoto in njeno opremljenost sploh ogledala.

4Tožnica zoper prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo, češ da je ta nepotrebna in nedopustna. Dodaja, da ji je bila omejena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in da ji je omejena pritožba po odvetniku v skladu z določili zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Toženka se tudi do vložitve tožbe ni opredelila glede plačila upravne takse, čeprav je tožnica zahtevala, da se jo takse oprosti. Navaja, da je toženka odgovorna za nastanek tožničine nedopustne situacije, ko v Sloveniji ne more uveljaviti nobenih pravic, ki jih ima kot dolgoletna občanka Bleda, kot Slovenka in kot Evropejka ter dolgoletna najemnica in koncesionarka ter zdravstvena delavka. Toženka je z izpodbijano odločbo "ugodila" njeni vlogi, vendar pa, kot izhaja iz tožničine pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ta v ničemer ne rešuje njene nedopustne situacije. Bivalna enota ne ustreza obče sprejetim minimalnim civilizacijskim standardom v Evropski uniji, niti po površini, niti po primernosti, niti po funkcionalni opremljenosti. Glede na to, da tožnici Republika Slovenija ni pustila niti svinčnika, da bi se lahko pritožila, niti spodnjega perila, niti žlice, je zločesto, da jo toženka že imenuje najemnica in ji v uporabo dodeljuje eno sobo, v souporabo pa hodnik, kopalnico, bivalno kuhinjo in balkon. Prav tako ji nedopustno omejuje najemno razmerje na le eno leto. Glede na to, da kljub ugodilni odločbi bivalna enota torej ne ustreza iz razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi, tožnica tudi meni, da nima kaj hoditi gledat dodeljene bivalne enote. Sporno se ji zdi tudi, da toženka navaja, da tožnici še vedno niso vzeli koncesije, tu je razbrati tudi sum koruptivnega ravnanja. Sodišču predlaga, naj skrbno pregleda priloge in ravna tako, kot je prav, pošteno in zakonito. Predlaga, da se tako zaključi ravnanje toženke, ki ne sodi v današnji čas.

5Toženka je na tožbo odgovorila in sodišču predlagala, naj tožbo zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrže oz. zavrne, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je občinska uprava ugodila tožničini vlogi, in sicer na podlagi Stanovanjskega zakona, Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati bivalne enote, namenjene začasnemu reševanju stava stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb ter Pravilnika o dodeljevanju bivalnih enot Občine Bled. Ker je bivanje v bivalni enoti začasno reševanje stanovanjskih potreb, izpodbijana odločba tožnici omogoča najdaljše možno obdobje najema, ki ga še dopušča občinski pravilnik, to je največ eno leto. Tožnica po prejemu izpodbijane odločbe obtoženke ni kontaktirala s ciljem, da bi si dodeljeno enoto in njeno opremljenost ogledala. Na ogledu bi lahko ugotovila, da gre za lepo stanovanje, opremljeno s pretežno novo opremo, v objektu, zgrajenem leta 2003, v stanovanju pa tudi sedaj ni nobenega drugega uporabnika, tako da bi bila edina uporabnica s svojo domačo živaljo. Izpostavlja, da je toženka kot zavezanka za plačevanje subvencije tržne najemnine prejela odločbo o subvenciji tržne najemnine iz meseca avgusta 2023, ki je bila izdana tožnici in iz katere izhaja, da je tožnica upravičena do subvencije za čas od avgusta 2023 do julija 2024. Tožnica ni obvestila toženke, da je njeno najemno razmerje za stanovanje na naslovu ... podaljšano vsaj do konca julija 2024. To pomeni, da je v zvezi z obravnavano tožbo izpodbijana odločba v tem upravnem sporu dejansko brezpredmetna. Toženka se opredeli tudi do tožničinih navedb glede podeljene koncesije ter izpostavlja nesklepčnost tožbe, saj tožnica ne postavlja nobenega tožbenega zahtevka.

6Tožnica v naknadni vlogi replicira, da se ji je nedopustni prisilni osebni stečaj zgodil takoj po sestanku na Centru za socialno delo Radovljica, kamor je blejski župan pritekel in se tam pogovarjal, kako je možno, da nekdo živi na Bledu, prijavljen pa je v Kranjski Gori. Pritožbo zoper izpodbijano odločbo je bila tožnica prisiljena vložiti kot prava neuka oseba zaradi nedopustnega odločanja pristojnega organa za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, naj v celoti zavrne predlog toženke ter tožnico zasliši in ravna tako, kot je edino prav.

7Tožba ni dopustna.

8Sodišče je tožnico pozvalo, naj glede na potek časa, glede na predvideno enoletno trajanje najema in glede na to, da tožnica po stanju upravnega spisa ni sporočila toženki, da dodeljeno nepremičnino sprejema v namen, sodišču pojasni pravni interes za vložitev predmetne tožbe, glede na to, da toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja tudi, da je tožnica vsaj do julija 2024 imela najemno razmerje zagotovljeno na drugem naslovu, za kar je prejela tudi odobreno subvencioniranje tržne najemnine. Sodišče je tožnico opozorilo, da je treba preveriti, ali je v primeru ugoditve tožbe sploh mogoče izboljšanje tožničinega pravnega položaja, saj je sicer treba tožbo skladno s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavreči. Glede vprašanja pravnega interesa je sodišče k opredelitvi pozvalo tudi toženko. Tožnico je obenem pozvalo tudi, naj sodišču sporoči, kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi oziroma ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1).

9Tožnica v postavljenem roku na poziv sodišča ni odgovorila, ampak je šele več dni po izteku postavljenega roka sodišču pisala, da sodišču "vrača neodprte izreke". Toženka je v postavljenem roku sodišču odgovorila, da tožnica ni imela in še vedno nima pravnega interesa za vloženo tožbo. Z izpodbijano odločbo je bilo tožničini vlogi ugodeno doba enega leta pa je že potekla. Tožnica je v vmesnem času in tudi še od julija 2025 do junija 2026 imela in ima subvencionirano tržno najemnino na naslovu .... To pomeni, da ima od 2024 do prve polovice leta 2026 zagotovljeno stanovanje, za katero ji toženka subvencionira najemnino. Sporna bivalna enota pa je, glede na to, da je toženka v prvi polovici leta 2025 prejela tri vloge upravičencev, ki so vsi izpolnjevali pogoje za najem, zasedena, saj občina razpolaga zgolj z eno bivalno enoto, v kateri lahko po normativih bivata le dve osebi. To pomeni, da trenutno s prosto bivalno enoto občina niti ne razpolaga. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Tožnica tudi na to vlogo toženke ni odgovorila, ampak je po izteku roka za odgovor sodišču vrnila neodprto ovojnico.

10V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

11Tožnica je vložila tožbo, ki jo je naperila zoper odločbo prvostopenjskega organa in sodišču predlagala naj "pri svoji odločitvi ravna tako, kot je edino prav, pošteno in zakonito". Tudi po pozivu sodišča tožnica skladno s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 tega ni konkretizirala in sodišču ni sporočila, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Sodna praksa je že odgovorila na vprašanje, ali lahko sodišče tožbi ugodi, če tožnik ne zahteva niti odprave upravnega akta, in sicer ker brez izrecnega zahtevka za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče izpodbijani akt lahko le odpravi, se šteje, da tožnik v takšnem primeru vlaga "le" izpodbojno tožbo.¹ Glede na navedeno sodišče šteje, da tožnica v tem upravnem sporu torej vlaga izpodbojno tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa.

12Upoštevaje, da je bila tožničina vloga za dodelitev bivalne enote z izpodbijano odločbo pozitivno rešena, glede na potek enoletnega obdobja ter glede na to, da tožnica dodeljene enote sploh ni sprejela, tožnica tudi po presoji sodišča nima pravnega interesa za izpodbojno tožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnica si namreč glede na potek časa tudi v primeru morebitne pozitivne odločitve v ponovnem postopku svojega pravnega položaja glede dodelitve bivalne enote v najem več ne more izboljšati, saj je čas, za katero ji je bila enota dodeljena, potekel, sama pa neprerekano biva drugod (v tržnem stanovanju, kjer ima subvencionirano najemnino). Takšne zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi tožnikovega pravnega položaja, pa naj se iz nadaljnjega obravnavanja izločijo.² Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožničino tožbo zavrglo.

13Posledično trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), kar velja tudi za (sicer nespecificirane) stroške toženke, za katere si je toženka sicer prizadevala, da bi jih sodišče naložilo v plačilo tožnici.

¹ Tatjana Steinman, komentar k 64. členu, v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 355.
² Prim. v tej zvezi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Breznik et al., GV Založba, 2008, str. 254.