VSC Sklep II Kp 2399/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) odločilo, da je zoper storilca A. A. še potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Odločilo je še, da se storilca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov tega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice pa po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica storilca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpodbijani sklep zakonit in ni obremenjen z očitanimi kršitvami določb postopka ali materialnega prava. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 namreč sodišče ustavi izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Predpostavka za takšno odločitev torej je, da sodišče pride do zaključka, da je pri storilcu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa v tej zadevi takšnega zaključka (še) ni mogoče sprejeti.

5Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do najpomembnejše pripombe, ki jo je storilec prek zagovornice uveljavljal glede neodvisnosti izvedenca, saj po njeni oceni izvedensko mnenje v bistvenem delu zgolj povzema, prepisuje in potrjuje ugotovitve ter predlog lečeče ustanove (UKC Maribor, Enota za forenzično psihiatrijo), namesto da bi izvedenec podal samostojno, kritično in neodvisno presojo. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj kljub izpostavljenim pomislekom še vedno ocenjuje izvedensko mnenje kot objektivno in neodvisno, je v tem delu obrazložitev napadanega sklepa nepopolna in obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Prav tako zagovornica ocenjuje, da izvedensko mnenje ne vsebuje prognoze, torej strokovne ocene o možnosti izboljšanja zdravstvenega stanja v prihodnje, kar pa je bistveni element in pomemben dejavnik pri odločanju o nadaljnjih ukrepih. Izvedenec pa po njeni oceni tudi ni dovolj konkretiziral, katere vidike psihičnega stana je sploh primerjal, ko je zaključil, da ni pomembnejši razlik v psihičnem stanju, v primerjavi s preteklim stanjem.

6Navedenim pritožbenim trditvam pritožbeno sodišče ne pritrjuje in ugotavlja, da iz poročila UKC Maribor, v povezavi z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: Komisija), ki je bilo v obravnavani zadevi podlaga za sprejeto odločitev prvostopenjskega sodišča, izhaja, da je še vedno potrebna celovita obravnava storilca pod stalnim nadzorom strokovnjakov v UKC Maribor, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje zlasti v 8. točki izpodbijanega sklepa. V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca. Iz nadaljevanja izvedenskega mnenja namreč izhaja tako povzetek dodatno pridobljene zdravstvene dokumentacije, kot povzetek ugotovitev ob pregledu preiskovanca ter ponovno mnenje, v okviru katerega je Komisija tudi odgovorila na vprašanja, ki jih je postavilo sodišče. Iz mnenja tako izhaja, da ima storilec kronično hudo duševno motnjo, paranoidno shizofrenijo, rezistentno na zdravljenje, v preteklosti pa je bilo znano tudi uživanje alkohola in THC. Komisija je nadalje, kljub drugačnim stališčem obrambe, sama, neodvisno in na podlagi pregleda preiskovanca presodila, da glede na ugotovljeno psihično stanje preiskovanca ni mogoče ugotoviti pomembnejših razlik v njegovem psihičnem stanju, saj tudi ob ponovnem pregledu prevladuje psihopatološka simptomatika, značilna za psihozo, do katere preiskovanec ne vzpostavlja kritičnosti. Preiskovanec iznaša formalne in vsebinske motnje mišljenja in si tudi lastno bivanje na Enoti za forenzično psihiatrijo razlaga pod vplivom blodenj. Pri preiskovancu pa tudi ob tokratnem pregledu Komisija ni ugotovila zmanjšanja produktivne psihopatološke simptomatike ali vzpostavitve vsaj delne kritičnosti do tovrstne simptomatike in potrebe po zdravljenju in pri preiskovancu niso ugotovili izboljšanja zdravstvenega stanja v obdobju od prejšnjega pregleda.

7Komisija je torej, ob upoštevanju preteklih in trenutnih simptomov, ki so značilni za psihozo, jasno ugotovila, da ni pomembnejših razlik v psihičnem stanju (kar je neposredno povezano z odsotnostjo kritičnosti preiskovanca do svoje bolezni). V tem okviru po mnenju pritožbenega sodišča ni nujno, da bi posebej natančno navajala vse parametre, na podlagi katerih je sprejela tak zaključek. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da je Komisija izhajala tako iz trenutnega stanja preiskovanca, ugotovljenega pri pregledu, kot na podlagi njegovega dosedanjega stanja in poteka zdravljenja, pri čemer je bilo ugotovljeno vztrajanje enake psihopatološke simptomatike. Zato zgolj odsotnost izrecnega naštevanja posameznih primerjanih parametrov ne zmanjšuje niti jasnosti niti strokovne prepričljivosti izvedenskega mnenja, kot to neutemeljeno navaja pritožnica.

8Iz izvedenskega mnenja nadalje jasno izhaja, da pri preiskovancu zaradi prisotne psihične motnje z neugodnim potekom obstaja nevarnost, da bi storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, saj si tudi lastno preteklo avtoagresivno in heteroagresivno vedenje razlaga pod vplivom produktivne psihopatološke simptomatike in je tudi trenutno vedenje preiskovanca pod vplivom le-te. Tudi tovrstne ugotovitve Komisije po oceni pritožbenega sodišča niso prav v ničemer pomanjkljive ali premalo analitične, še zlasti pa niso prepisane iz Poročila UKC Maribor, kot to zmotno navaja zagovornica.

9Zagovornica nadalje neutemeljeno pogreša tudi strokovno oceno o možnosti izboljšanja zdravstvenega stanja pri storilcu (možnosti za izboljšanje, pogoji zanj, pričakovani časovni okvir). Tudi v tem pogledu namreč izvedensko mnenje vsebuje povsem popolno in jasno prognozo. Na str. 9 izvedenskega mnenja je namreč navedeno, da glede na naravo psihične motnje in dosedanji potek le-te ter glede na odsotno izboljšanje psihičnega stanja preiskovanca v obdobju preteklih 6 mesecev, tudi v obdobju naslednjih 6 mesecev ni pričakovati tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bilo mogoče nevarnost storitve kakega hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo pri preiskovancu odpraviti na kak drug način izven obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu. Po oceni pritožbenega sodišča je prognoza, kot je predstavljena v izvedenskem mnenju, dovolj natančna in ni zgolj hipotetična, temveč je utemeljena na dosedanjem poteku zdravljenja, sami naravi psihične motnje ter oceni psihičnega stanja preiskovanca.

10Iz mnenja Komisije izhaja tudi, da navedene nevarnosti zaradi nekritičnosti preiskovanca do produktivne psihopatološke simptomatike in nekritičnosti do potrebe po zdravljenju ni mogoče odpraviti na kak drug način izven obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, saj z drugimi oblikami zdravljenja, kot je obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, ni mogoče zagotoviti varnega okolja preiskovancu, iz katerega ne bi mogel sam oditi in tudi ne zadostnega nadzora nad njegovim vedenjem ter tako preprečiti heteroagresivnega vedenja pod vplivom produktivne psihopatološke simptomatike. Z drugimi oblikami zdravljenja tudi ne bi bilo mogoče zagotoviti zadostnega nadzora nad sodelovanjem preiskovanca pri zdravljenju, vključno s prejemanjem psihofarmakoterapije. Kot že zgoraj navedeno s strani pritožbenega sodišča je predpostavka spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, torej sprememba v milejši varnostni ukrep, sklepanje, da bo izvajanje psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo. Glede na vse navedeno v obravnavani zadevi tako sklepanje (še) ni utemeljeno. Pri storilcu tako še vedno obstaja nevarnost, da bi storil kako hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo in nevarnost, da bi se pri preiskovancu tudi v prihodnje pojavljala stanja, ko bi bila njegova sposobnost razumevanja pravega pomena svojih dejanj povsem odpravljena in bi bila sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja povsem odpravljena ter bi preiskovanec tudi na prijateljska ali nevtralna dejanja drugih odreagiral s heteroagresivnim vedenjem, zgolj ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu pa je tisti ukrep, ki lahko odpravlja navedeno nevarnost. Posledično je razumen in logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 pri storilcu še vedno potrebno, česar tudi pritožbene navedbe niso uspele postaviti pod vprašaj.

11Ker je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP), saj tudi ni ugotovilo kršitev, ki se preizkušajo po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

12Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena, četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 97. člena ZKP.