VSL Sodba II Kp 37839/2024

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodu navedeno sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, pod posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki B. B. znesek 211,36 EUR. Odločilo je še, da na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženko oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 95. člena ZKP pa je obtoženka dolžna plačati izdatke oškodovanke.

2Pritožbo vlagajo obtoženkini zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno "odločanje", podredno pa, da jo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati. Sodišče prve stopnje namreč zagovoru obtoženke ni sledilo iz razloga, ker ga je presojalo glede na vsebino izjave, ki jo je obtoženka dala policiji, kjer je bila zaslišana brez zagovornika. Smisel določbe, da se sodba ne sme opirati na izjavo, ki jo je obtoženka dala policiji brez prisotnosti zagovornika, so zaščita pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo, preprečevanje morebitnih pritiskov ali manipulacije, nezmožnost preverjanja zakonitosti pridobitve izjave, pravica do poštenega sojenja, pa tudi ZKP določa, da takšne izjave niso dokaz. Zaradi navedenega naj bi sodišče prve stopnje obdolženki poleg navedenih določil ZKP in EKČP kršilo tudi 22., 23. in 29. člen Ustave RS.

5Pritožbeno stališče zagovornikov je napačno, saj se sodba sodišča prve stopnje ne opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenke z dne 9. 1. 2024. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob presoji obtoženkinega zagovornika navedlo, da "sodišče njenemu zagovoru ni sledilo" ter da "sodišče ne more zanemariti, da se zagovor obtoženke, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 13. 1. 2025, razlikuje od izjave, ki jo je podala policistu C. C., vendar glede na to, da obtoženka na vprašanja ni odgovarjala, navedenega ni bilo moč preveriti". Glede na navedeno je razvidno, da sodišče prve stopnje ni niti povzelo vsebino izjave, ki jo je obtoženka (takrat osumljenka) podala policistom niti nanjo ni oprlo sodbe. Tudi v nadaljevanju presoje obtoženkinega zagovora sodišče prve stopnje navede, da "nikakor ni slediti zagovoru obtoženke, da je denarnico vzela pomotoma, saj je bilo iz posnetka nazorno razvidno, kako se je njen pogled ustavil na denarnici oškodovanke ter da je v nadaljevanju spremljala vsak gib oškodovanke in izkoristila trenutek njene nepazljivosti". Glede na povedano v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi prepričljivo ugotovilo, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje. Za to ugotovitev je navedlo izčrpne, jasne in razumne razloge, katerim sodišče druge stopnje v celoti sledi, pritožnik pa jih podrobneje niti ne izpodbija.

7Ob preizkusu kazenske sankcije sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na težo kaznivega dejanja, krivdo obtoženke ter pravilno ugotovljene in ovrednotene okoliščine iz 49. člena KZ-1 obtoženki utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, pod posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki znesek 211,36 EUR. Pri tem je kot obteževalne okoliščine pravilno upoštevalo, da je obtoženka izkoristila nepazljivost starejše osebe, upokojenke v starosti 84 let, z odvzemom celotne denarnice z njeno vsebino pa ji nakopala še vrsto nevšečnosti, saj je bilo za oškodovanko preklicati bančne kartice in naročiti izdelavo novih stresno in obremenjujoče, hkrati pa je oškodovanka povedala, da so bile v denarnici tudi fotografije njenih vnukov, ko so bili še mlajši, kar je imelo za njo sentimentalno vrednost. Kot olajševalne okoliščine pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je obtoženka mama otroka starega 11 let in doslej nekaznovana. Sodišče prve stopnje je pravilno obtoženki v pogojni obsodbi določilo še dodatni pogoj, in sicer, da oškodovanki v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek vrednosti denarnice, stroškov izdelave novih kartic ter odtujene gotovine, kar vse je oškodovanka izkazala z ustreznimi dokazili.

8Razlogi s katerimi so pritožniki izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje niso bili utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitve zakona v škodo obtoženke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Ob upoštevanju okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženke, je sodišče druge stopnje odločilo, da obtoženko oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj bi bilo v nasprotnem lahko ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje oseb, ki jih je dolžna preživljati (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).