VSRS Sodba XI Ips 94137/2025

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 94137/2025 z dne 16. 12. 2025 zoper obdolženca A. A. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčev zagovornik iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in določb Ustave RS, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ter odpravi pripor zoper obdolženca in ga nemudoma izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo ocenjuje kot neutemeljeno. Meni, da je sodišče v pravnomočno izpodbijanem sklepu navedlo zbrane dokaze, iz katerih izhaja utemeljen sum ter konkretno in določno povzelo vsebino posameznih dokazov, tudi glede obdolženčeve vloge v hudodelski združbi. Dodaja, da sta priporna razloga temeljita na več okoliščinah, prepričljivo pa je argumentirana tudi neogibna potrebnost, nujnost in sorazmernost odrejenega pripora.

4Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik v pretežnem delu zahteve z navedbami, ki se nanašajo na utemeljenost suma storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, z utemeljitvijo, da izpodbijani pravnomočni sklep ne navaja podatkov in okoliščin v smislu kriterijev ustaljene sodne prakse, na podlagi katerih je mogoče govoriti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z udeležbo v hudodelski združbi. Glede slednjega posredno zatrjuje tudi kršitev po 4. točki 372. člena ZKP, saj meni, da opis kaznivega dejanja tozadevnega očitka ne konkretizira.

6Vrhovno sodišče povzetih očitkov ne sprejema. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika, je ta od 9. do 12. točke argumentiral dokazno podlago in obrazložil objektivne okoliščine, ki na ravni utemeljenega suma kažejo, da je obdolženec nezakonito prevažal šest ilegalnih migrantov v okviru hudodelske združbe, saj je bila pot tujcev vnaprej dogovorjena, dobro načrtovana, obdolženec je vedel, kje jih mora počakati, kam peljati, z njimi se ni dogovarjal, jih pa je preveril in tudi fotografiral; z drugimi člani hudodelske združbe je imel tudi dogovor za plačilo, saj slednjega neposredno od tujcev ni zahteval, temveč so tujci denar predhodno deponirali. Takšnim razlogom je pritrdil tudi zunajobravnavni senat. Zakonski znak in razlogi o obstoju hudodelske združbe ter prispevku obdolženca so tudi po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu dovolj določno in razumljivo predstavljeni tako v dejanskem opisu kaznivega dejanja kot v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa, zaradi česar uveljavljani kršitvi nista podani.

7Neobrazloženost razlogov o obstoju kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja vložnik nadalje povezuje tudi s presojo temeljnih pogojev za odreditev pripora iz prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar neuspešno. Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi sicer pa pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja. Takšno izhodišče pri presoji pripornih razlogov in sorazmernosti pripora sprejema tudi izpodbijani pravnomočni sklep, okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, pa so bile, v nasprotju z vložnikovo grajo, konkretno in razumno presojane v 17. do 29. točke obrazložitve sklepa preiskovalnega sodnika ter v 7. do 10. točke obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata. Preostala vložnikova navajanja, usmerjena v zmotno ugotovljene priporne razloge ter neogibnosti in sorazmernosti ukrepa, so po vsebini uperjena v dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva pa je v delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, delno pa tudi materialno neizčrpana, zato jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

9Če bo za obdolženca v zvezi z zavrnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti nastopila taksna obveznost, jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.