VSL Sodba II Cp 1552/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo ugotovilo ničnost med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo in dveh dodatkov k njej ter ničnost notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko.¹ Nosilno stališče delne sodbe je, da toženka kot kreditodajalka tožnikov kot potrošnikov, ki sta vzela dolgoročni stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto (CHF), ni ustrezno opozorila na možnost, da lahko realno pride do zelo velikega znižanja vrednosti domače valute in s tem znatnega povečanja anuitet in glavnice kredita, ki ga bosta morda težko nosila. Ker torej ni dovolj skrbno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, glavni pogodbeni pogoj krši načelo vestnosti in poštenja ter je v škodo tožnikov povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Tak pogodbeni pogoj je ničen in ker zadevna kreditna pogodba brez njega ne more obstajati, je v celoti nična.

2Toženka delno sodbo izpodbija na obsežnih 39 straneh, iz vseh razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku². Predlaga njeno spremembo, tako da pritožbeno sodišče tožbo zavrže oziroma jo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj odločitev razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj ne bi preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava v smislu drugega odstavka 1. člena Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Pri tem toženka obširno pojasnjuje svoje pravno stališče, zakaj je sporni pogodbeni pogoj klasična valutna klavzula iz 372. člena Obligacijskega zakonika³, s katero je že zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, in je zato uporaba Direktive izključena. Druga pritožbena teza je, da je januarja 2023 postavljeni kondikcijski zahtevek tožnikov - o katerem sodišče sicer še ni odločilo - zastaral, in ker je tako, tožnika nimata pravnega interesa za ničnostno tožbo, ki bi jo bilo potemtakem treba zavreči. Stališče o zastaranju obširno utemeljujeta s poudarkom, da sta tožnika kondikcijski zahtevek postavila šele dobra 4 leta po vložitvi ugotovitvene ničnostne tožbe in s tem 11 let in pol, podrejeno 8 let in pol, po tistem, ko sta se seznanila z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami (to je drastična valutna sprememba in njen vpliv na njun finančni položaj, zaradi česar sta se leta 2012 in 2013 dogovorila za moratorija odplačevanja kredita, in obsežno medijsko poročanje o problematiki leta 2015) in v katerem je tako pretekel tudi razumen čas za pridobitev pravne ocene. Prvostopenjsko sodišče naj se sploh ne bi opredelilo do trditev o seznanjenosti tožnikov s temi konkretno opisanimi okoliščinami in o tem, koliko časa je razumno treba za pravno oceno o njihovem pomenu ter je tako storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP. Toženka v tretjem sklopu pritožbenih razlogov večplastno polemizira s presojo sodišča o neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Najprej, spet zelo obširno in sklicujoč se na pravno literaturo ter odločbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), utemeljuje, zakaj je po njeno sodna razlaga prava s tem v zvezi nesprejemljivo retroaktivna. Naprej, standard obsega pojasnilne dolžnosti naj bi sodišče prve stopnje materialnopravno narobe razlagalo (ker je lahko pojasnilna dolžnost izpolnjenja na kakršen koli način) in je napak odreklo pomembnost več toženkinim listinam ter ustnim in pisnim pojasnilom (pri tem konkretizira 20. člen Kreditne pogodbe). Slednjič toženka napada dokazno oceno, prek katere je sodišče prišlo do spoznanja o opustitvi ustreznega pojasnila. Ta se zdi toženki v neskladju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, nekateri razlogi "v zvezi z nizom dokazov" toženke si nasprotujejo, nekateri so spregledani oziroma selektivno izpuščeni iz celote življenjskega dogodka. Tudi v tem vidi toženka bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz nadaljevanja pritožbene naracije, za katero toženka meni, da pomeni konkretizacijo in podrobnejšo obrazložitev pravkar opisanega očitka, je mogoče izluščiti naslednje: (i) stališče, da bi morala toženka poznati lastnosti švicarskega franka kot valute varnega zatočišča, je sodišče privzelo iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 in se tako sklicalo na dejanske ugotovitve drugega sodišča, glede katerih se toženka ni mogla opredeliti, (iii) sodišče je prezrlo navedbe, s katerimi je toženka to stališče izpodbila in opozorila, da ga dopuščajo tudi dokazi, ki sta jih predložila tožnika, in da bi, če bi bila takšna lastnost CHF "splošno znana v finančnem svetu", o tem nedvomno pisali vsi avtorji in regulatorji (članek Thomasa Jordana, iz katerega izhaja, da so dolgoročne napovedi tečajev nezanesljive; Priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja iz leta 2011 in Poročilo Evropskega parlamenta in Generalnega direktorata za notranje politike v zvezi s hipotekarnimi krediti iz leta 2018 ne omenjata posebne značilnosti CHF do EUR, prav tako ne obvestila avstrijski regulatorjev, neutemeljenost te značilnosti CHF je potrdila pandemija COVID); (iii) da se je sodišče sklicevalo na dokaze in listine, nastale po sklenitvi pogodbe 2006 (tj. na dokumente Banke Slovenije, objavljene 2007 in 2008), kar je tudi notranje kontradiktorno in arbitrarno ter kaže na "mehansko apliciranje" sodne prakse. Ker torej ni dokazano, da je bilo toženki kaj od opisanega ob sklepanju pogodbe 2006 znano, na to ni mogla opozoriti; če bi opozarjala, bi to lahko povzročilo lažen občutek varnosti. Sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do argumetnov, ki jih je toženka uperila v dokument Banke Slovenije iz junija 2005 - namreč da to poročilo ni kazalo na gibanja tečaja izven predhodnih in je šlo za kratkoročna predvidevanja. Izpovedi tožnikov in njunih prič naj bi sodišče nekritično sprejelo (in s tem storilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ni logično, da bi jim toženkini zaposleni zagotovili, da bodo gibanja minimalna - priča A. A. je to izrecno zanikala, že v času sklepanja pogodbe je dnevno prihajalo do nihanj, ki so bila višja od vrednosti "dveh kav." Toženkini zaposleni naj bi dosledno - torej tudi tožnikoma - pojasnjevali znatna tveganja negativnih ekonomskih posledic zadevnega pogodbenega pogoja, za zavajanje in preferiranje ene vrste pogojev toženka ni imela razloga, na račun menjalnih sprememb ni imela dobička. Tožnika sta bila seznanjena s tem, da ima že manjša sprememba tečaja dolgoročno znatne ekonomske posledice, in sta to tudi razumela; bančna referentka jima je tveganja ponazorila s preračuni med posameznimi meseci, kar naj bi sodišče spregledalo. Sodišče naj se ne bi dovolj opredelilo do tega, da je toženka tožnika seznanila s pravico do konverzije in ju s tem v kontekstu drugih danih pojasnil seznanilo z dejanskim neomejenim obsegom prevzetega tveganja; drugačen pavšalen komentar sodišča naj bi bil v nasprotju s prakso SEU. Realno možnost ocene ekonomskih posledic spremembe tečaja na svoje finančne obveznosti naj bi tožnika imela tudi na podlagi amortizacijskih načrtov in obvestil o spremembah obrestne mere - s preprostim deljenjem sta lahko kadar koli in po kateri koli vrednosti preračunala svoje obveznosti iz CHF v EUR, kasjti njuna Kreditna pogodba ni kompleksen finančni instrument.

3Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Najprej pritožbeno sodišče v splošnem pojasnjuje, da sodišče prve stopnje izpodbijane delne sodbe ni izdalo oziroma obrazložilo na način, ki bi bil v katerem koli odločilnem delu protisloven in bi se je ne dalo preizkusiti. Jasno je, kako je odločilo in zakaj - na podlagi katerih dejstev in pravnih norm je to storilo. Zato izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se je prvostopenjsko sodišče - bodisi izrecno bodisi implicitno - opredelilo do vseh odločilnih toženkinih trditev in naziranj. Čemur nadeva toženka videz umanjkanja opredeljevanja, je, kot je mestoma konkretneje prikazano v nadaljevanju te obrazložitve, v svojem bistvu njeno nestrinjanje s pravnimi stališči sodišča ali z njegovimi ugotovitvami dejanskega stanja. Zato tudi očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

6Sodišče prve stopnje je - v nasprotju s tezo toženke - pri razsoji pravilno štelo, da uporaba Direktive (na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena)⁴ v primeru pogodbe, kakršna je obravnavana, ni izključena. O tem se je poglobljeno izreklo že Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče v sklepu II Ips 37/2023, zgoščeno ponovljeno denimo v sklepu II Ips 69/2023. Ker vsi tam izrečeni argumenti veljajo tudi za obravnavani primer, je razlagalna dolžnost sodišča zožena. Zadošča lakonično pojasnilo, da se pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, kajti ne temelji le na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), marveč tudi na načelu vestnosti in poštenja. Glede dispozitivne zakonske vsebine pa 371. člen OZ (načelo monetarnega nominalizma) in 372. člen OZ (valorizacija denarnih obveznosti) ne določata sama po sebi pravic in obveznosti iz pogodbe, pač pa pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Pravkar zapisano pove, da se pogodbeni pogoj ne opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo. Že samo zato uporaba Direktive (in s tem sodne prakse SEU o postroženi pojasnilni dolžnosti) ni izključena. Vrhovno sodišče pa je v citiranih odločbah utemeljilo še dodatne razloge, zaradi katerih presoja po Direktivi ni izključena in ki se vsi prilegajo tudi pričujočemu primeru kredita v CHF. Gre za naslednje: (i) valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo zgolj (so)določa njen predmet; (ii) v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK se uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše, to je ZVPot kot lex specialis, po slednjem pa je presoja nepoštenosti mogoča.

7Tožnika sta v tej pravdi sprva, tj. 15. 3. 2018, postavila zahtevek za ugotovitev ničnosti in še, da sta onadva dolžna toženki plačati 28.007,09 EUR. Nato sta 18. 1. 2023 tožbo spremenila, tako da sta od toženke zahtevala plačilo 89.456,03 EUR (zatem sta to skrčila na 88.630,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je potrdilo obstoj pravnega interesa za ničnostno tožbo, ker rešuje predhodno vprašanje še nezastaranemu kondikcijskemu zahtevku. Presodilo je, da zastaranje kondikcije ni moglo začelo teči prej kot 15. 3. 2018, ko sta tožnika vložila ničnostno tožbo, in tako 18. 1. 2023 postavljen kondikcijski zahtevek ni zastaral.

8Vprašanje zastaranja je v tej delni sodbi pomembno le za presojo pravnega interesa za vmesni ugotovitveni zahtevek za ničnost. Zato pritožbenemu sodišču vprašanja zastaranja tu ni treba poglobljeno elaborirati in se o njem dokončno izrekati - to bo naloga sodišča prve stopnje. Zadošča pojasnilo, da 18. 1. 2023 kondikcijski zahtevek pojmovno ni mogel biti (v celoti) zastaran in imata tožnika zato pravni interes za ničnostno tožbo. Zakaj? Prvič: iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje je jasno, da sta tožnika svojo obveznost iz kreditne pogodbe izpolnjevala⁵ med pravdo - torej v času manj kot petih let pred vložitvijo dajatvene tožbe. Čim je tako, kondikcijski zahtevek vsaj za anuitete, plačane po 18. 1. 2018, v nobenem primeru ne bi mogel zastarati.⁶ Drugič: po razlagi, ki jo utira aktualna sodna praksa,⁷ se rodi kondikcijska tožba šele, ko kreditojemalec kreditodajalcu plača več, kot je od njega prejel (torej glavnice v EUR). Zato do trenutka kreditodajalčevega preplačila obveznosti iz nične obojestransko obvezne pogodbe v nobenem primeru ne more začeti teči zastaranje kreditojemalčevega kondikcijskega zahtevka. Tudi do preplačil je v pričujočem primeru prišlo manj kot 5 let pred vložitvijo kondikcijske tožbe. Glede na neprerekane trditve tožnikov, povzete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sta namreč tožnika do 31. 1. 2018 (kar je manj kot 5 let pred vložitvijo kondikcijske tožbe) vrnila šele tri četrtine prejetega zneska (80.503,30 EUR), preostanek kredita pa pozneje do leta 2022.⁸ Ker so torej trenutki (pre)plačila najzgodnejše točke, od katerih po logiki stvari sploh more začeti teči zastaralni rok, ni pomembno, kdaj bi bil tožnik moral in mogel vedeti za okoliščine in pravno možnost kondiciranja, zato se pritožbeno sodišče o njih ne izreka. Te okoliščine dobijo svoj pomen šele, ko se pokaže, da bi bil tek zastaranja, če bi nemudoma sledil (pre)plačilu, preoster do upnika. Prvostopenjsko sodišče, tudi če se do tovrstnih okoliščin res (niti implicite) ne bi opredelilo, zato, ker za vprašanje interesa za pričujočo ničnostno tožbo niso pravno pomembne, ne bi ničesar kršilo.

9Utemeljeni niso niti očitki o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v precedenčni sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so toženki kot strokovnjakinji morala biti znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa niso bila) korenini v načelu vestnosti in poštenja in tega je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe. Sodišča so z razlago, kako bi bila banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala ravnati v času sklepanja pogodbe, le napolnila pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

10Neutemeljena je toženkina polemika s stališčem sodišča o standardu dolžnega pojasnila banke in z njegovo presojo, da toženka ni dokazala izpolnitve tega standarda pri sklenitvi pogodbe s tožnikoma. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas⁹ vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,¹⁰ je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Ta standard zahteva konkretno opozorilo potrošniku na realno možnost, da lahko pride v dolgotrajnem obdobju odplačevanja kredita do zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov), v kateri potrošnik prejema dohodke, tako da mesečnih obveznosti morda ne bo mogel več izpolnjevati (t. i. črni scenarij). Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

11Glede na izoblikovana stališča Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o vsebini dolžnega pojasnila ni dovolj potrošniku omogočiti razumeti zgolj, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi razumeti dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in dejstvo, da mu bo izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Tako za presojo o izpolnjenosti te obveznosti ni odločilno, kar naj bi izhajalo iz toženkinih listin, ustnih in pisnih pojasnil, za katere pritožba meni, da jim je sodišče prve stopnje napak odreklo pomembnost. Ni namreč ključno, koliko razgovorov je bilo opravljenih pred sklenitvijo pogodbe, niti koliko časa je imel kreditojemalec na razpolago za razmislek; ne zadostuje vedenje, da plače ne prejema v tuji valuti, (grafična) predstavitev preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitev alternativne kreditne ponudbe, podpis izjave o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, seznanjenost možnosti konverzije pogodbe, odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke o relativni stabilnosti tečaja ali zgolj manjših spremembah in opozorilo na možnost spreminjanja anuitete in glavnice zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, ne da bi bila ponazorjena materializacija tovrstnega tveganja.¹¹ Ne zadostuje torej abstraktno zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov. Banka mora dati informacije, na podlagi katerih se je kreditojemalec mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih obveznosti v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Način, na katerega kreditodajalec izvede zahtevano pojasnilo, res ni določen, vendar mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na višino obrokov.¹²

12Banka je profesionalna kreditna in širše finančna institucija, opremljena s širokim naborom znanj, veščin in izkušenj za izvajanje - tudi kreditne - dejavnosti s poglobljenim razumevanjem in varno.¹³ Brez posebnega izvedenskega znanja ekonomske/bančno-finančne stroke je tako jasno, da je dolžnost skrbne banke kot finančne in kreditne strokovnjakinje zavedanje, da lahko kadar koli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek (denimo gospodarska kriza), ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje in potencialno pomembne posledice za jemalce kredita v tuji valuti.¹⁴ Toženka se je bila kot strokovnjakinja torej dolžna zavedati splošne in neomejene tveganosti zaradi realne možnosti nastopa za valutno oscilacijo usodnih dogodkov. Tega, kot sodišča venomer ponavljajo, ni prav enačiti z (ne)napovedljivostjo konkretnega dogodka, kar smiselno počne toženka z argumenti o nezanesljivosti dolgoročnih napovedi tečajev in/oziroma o tem, da posebnih značilnosti CHF ne omenjajo niti dokumenti (članek, grafi, priporočila oziroma obvestila regulatorjev), ki jih je predložila tožnica. Ker se je bila toženka dolžna zavedati opisane tveganosti že ob sklepanju pogodbe leta 2006, so brezpredmetna tudi pritožbena opozorila o tem, da je sodišče to njeno dolžnost podkrepilo z dokumenti (Banke Slovenije), izdanimi po sklenitvi pogodbe. Ne gre pa prezreti priznanega dejstva, da je bila toženka pred sklenitvijo zadevne pogodbe seznanjena s Poročilom Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz junija 2005. V njem Banka Slovenije v zvezi z valutno klavzulo, vezano na švicarski frank, med drugim opozarja, da je "...za komitente […] lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo." Toženkina razlaga, da ta dokument ne kaže na možnost zelo znatnih valutnih nihanj, očitno ni sprejemljiva.

13Sodišče ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - kaj šele v taki razsežnosti, da se prvostopenjske sodbe ne bi dalo preizkusiti ali da bi kaj pravno odločilnega ostalo prezrto. Ne drži namreč, da njegova dokazna ocena o odločilnih dejstvih ne bi bila vestna, skrbna in analitično sintetična.

14Pritožbeno sodišče nima pomislekov o ugotovitvah, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v metodološko korektnem dokaznem postopku. Toženka, ki oporeka pravilnosti dejanskega stanja, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.¹⁵

15A se pritožbena kritika večidel osredotoča na dejstvo, ki ni pravno odločilno: da je bančna referentka tožnikoma zagotovila, da bodo nihanja tečaja minimalna. Zgolj odsotnost takega zagotovila še zdaleč ne pomeni izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Ključna pravno odločilna dejanska prvina sodbe: da toženka tožnikov ni opozorila na realno možnost neomejenih velikih in zanju obremenjujočih sprememb, jasno in nedvoumno izhaja iz izpovedi toženkine bančne referentke A. A. same. Torej iz izpovedi osebe, ki je v imenu toženke komunicirala s tožnikoma in z njima sklepala pogodbo. Najbolj ilustrativen je referentkin pasus, da si je sama tečaje par dni prej pisala na listke in je potem stranki lahko predstavila spremembo tečaja: da "... se glavnica lahko malenkost spremeni, oziroma tudi malo več, odvisno od tečaja, kam se obrne."

16Očitno ni sprejemljiv pravni pogled toženke, da že takšno abstraktno opozorilo o možnosti spremembe tožnikoma, ker pač nista bila zavedena, pomeni izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Tak - nesprejemljiv - ostane, tudi, ko pojasnilu o abstraktni možnosti spremembe prištejemo še: (i) referentkino pojasnilno ponazoritev s preračuni obveznosti v odvisnosti od sprememb menjalnega tečaja med posameznimi meseci; (ii) možnost tožnikov, da na podlagi amortizacijskih načrtov in obvestil o spremembah obrestne mere s preprostim deljenjem kadar koli in po kateri koli vrednosti preračunata svoje obveznosti iz CHF v EUR; (iii) seznanjenost tožnikov z možnostjo konverzije. Zakaj je tako, je bilo zgoščeno pojasnjeno v 11. točki te obrazložitve, bolj poglobljeno pa v tam citiranih javno objavljenih precedensih.

17S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te torej niso utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

18Odločitev o nadaljnjih stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s sedmim odstavkom 163. člena ZPP.

¹ Z odločbo, poimenovano sodba in sklep, je poleg tega še ustavilo postopek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris in dovolilo spremembo tožbo. Ti odločitvi sta vsebovani v I. in II. točki sodbe in sklepa ter nista predmet pritožbenega izpodbijanja, izpodbijana delna sodba pa je vsebovana v III. točki sodbe in sklepa.
² Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl - v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - v nadaljevanju OZ.
⁴ Ta se glasi: "Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa."
⁵ 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Enako VSL Sodba in sklep I Cp 1542/2024 z dne 6. 11. 2025, 14. točka obrazložitve.
⁷ Denimo sklep VSL I Cp 1974/2024 z dne 5. 9. 2025, 45. točka obrazložitve, in VSL II Cp 1807/2024 z dne 7. 2. 2025, predzadnja poved 10. točke obrazložitve.
⁸ To je tudi neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje iz 18. točke obrazložitve.
⁹ Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.
¹⁰ II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024 in II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024.
¹¹ Tako VSL sodba II Cp 132/2025 z dne 16. 10. 2025.
¹² Glej odločbe US RS Up-14/21, 34. točka obrazložitve, Up-317/21, 13. točka obrazložitve, in Up-54/19, 18. do 20. točka obrazložitve ter odločbe VS RS II Ips 8/2022 (63. do 67. in 70. točka obrazložitve), II Ips 54/2023 (17. do 18. in 23. do 33. točka obrazložitve), II Ips 56/2023 (12. in 18. do 21. točka obrazložitve), II Ips 72/2023 (14. in 15. točka obrazložitve), II Ips 62/2023 (29. točka obrazložitve), II Ips 69/2023 (23. do 27. točka obrazložitve).
¹³ Prim. zahteve, ki jih 35. člen ZBan-3 določa za člane upravljalnega odbora banke in ki jih je določal 34. člen ZBan-1, veljaven v času sklenitve zadevne kreditne pogodbe.
¹⁴ Denimo sodba VSRS II Ips 8/2022, 69. - 71. točko obrazložitve, in sklep VSRS II Ips 37/2023, 50. točka obrazložitve, ter mnoge druge.
¹⁵ Povzeto po sklepu VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.