VSM Sodba III Cp 1072/2025

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in II sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) od dneva vložitve tožbe ni več dolžna plačevati preživninskih obveznosti toženi stranki (v nadaljevanju: toženki), kot izhajajo iz izdatka sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II N 334/2020 z dne 14. 7. 2020 in kot so bile nazadnje valorizirane z obvestilom Centra za socialno delo *** z dne 31. 1. 2024 o zadnji uskladitvi preživnine v letu 2024 po sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS v znesku 602,82 EUR vnaprej do vsakega 10. dne mesečno (točka I izreka). Posledično je odločilo, da tožnik nosi stroške postopka, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti te sodbe (točka II izreka). V nadaljevanju je s sklepom zavrnilo še primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje (ne pa zoper odločitev o zavrnitvi začasne odredbe) se pravočasno pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ustrezno ocenilo in obrazložilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot to določa 8. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo dokazno nepodprtim navedbam toženke, nasprotno pa neutemeljeno ni sledilo predloženim dokazom tožnika, ki jih je zgolj pavšalno zavrnilo, zaradi česar izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je posledično ne da preizkusiti. V nadaljevanju pritožba navaja, da toženka ni predložila pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bilo razvidno, ali je zaposlena preko javnih del ali kako drugače in poudarja, da razlog za ukinitev preživnine po 108. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) vsako delo ali zaposlitev, tudi za nedoločen čas, prekarna zaposlitev, honorarna zaposlitev ipd., s katero si razvezani zakonec priskrbi zadostna sredstva za preživljanje, četudi občasno s pomočjo socialnih transferjev, kot je npr. nadomestilo za brezposelnost ali redna oziroma izredna denarna socialna pomoč. V tej zvezi dodaja, da se je toženka šele leta 2019 prijavila na Zavod za zaposlovanje, čeprav ji je že leta 2015 potekla pravica do prejemanja nadomestila za brezposelnost, pri čemer ni predložila niti ene prošnje ali seznama iskanja zaposlitvenih možnosti, ki ga pri ZRSZ določijo vsakemu iskalcu zaposlitev. Toženka je po mnenju pritožbe navkljub 58 letom nedvomno sposobna za delo, kar nenazadnje dokazuje tudi njena zadnja zaposlitev v okviru javnih del. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je bila brezposelnost v letu 2025 rekordno nizka ter da je preživljanje razvezanega zakonca po svoji naravi subsidiarno, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, saj ima toženka lastne dohodke iz zaposlitve in posledično ni več nepreskrbljena. Toženka je po razvezi zakonske zveze obdržala vso skupno premoženje, pri čemer tožnik še danes odplačuje skupne dolgove tudi tiste, ki so nastali po sklenitvi sodne poravnave, hkrati pa je dolžan plačevati preživnino za oba skupna otroka in najemnino za souporabo stanovanja, v katerem sedaj živi, zaradi česar mu ostane le cca. 930,36 EUR pokojnine mesečno. K temu še dodaja, da bi toženka lahko v najem oddajala mansardno stanovanje v stanovanjski hiši in si tako zagotovila dodatni vir dohodkov. Toženka je tudi solastnica vikenda in drugih nepremičnin v k.o. X., za kar je izvedel iz odločb CSD. Nazadnje pritožba navaja še, da je toženka zoper tožnika dne 5. 1. 2021 storila tudi kaznivo dejanje, saj bi slednji zagotovo umrl zaradi podhladitve, v kolikor policija ne bi poklicala reševalnega vozila, ki ga je odpeljalo v UKC ***. Slednjega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik zoper toženko ni podal kazenske ovadbe. Tožnik ima tudi zdravstvene težave, ki jih ob sklenitvi sodne poravnave 14. 7. 2020 še ni imel. Tako je dne 23. 8. 2025 prestal samoplačniško operacijo vstavitve endoproteze, za kar je moral opraviti tudi sanacijo zobovja, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do komplikacij pri operacijskem posegu.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za tožnika.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP)

6Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7Pritožba smiselno navaja, da je neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP¹ prešlo iz relativne bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP celo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To ne drži. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh pravno relevantnih dokazov, zato ni zagrešilo niti relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kaj šele, da bi ta kršitev prešla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje (npr. glede vprašanja, kako ocenjevati nepredložitev pogodbe o zaposlitvi s strani toženke) pa predstavlja drug pritožbeni razlog (in sicer pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), o katerem bo govora v nadaljevanju.

8Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo pravno podlago tožbenega zahtevka za ukinitev ali spremembo preživnine razvezanemu zakoncu (106. in 108. člen DZ), pri čemer je pravilno pojasnilo, da okoliščine, ki so obstajale ob določitvi preživnine ne morejo biti pravno upoštevne pri odločanju o spremembi ali ukinitvi preživnine. V nadaljevanje je zaključilo, da pogojev za spremembo ali ukinitev preživnine ni, ker je bila toženka zaposlena preko javnih del za določen čas, njena bodoča zaposlitev pa je negotova (8. točka obrazložitve), ker se po sklenitvi sodne poravnave v letu 2020, v kateri je bila dogovorjena preživnina za toženko, niso bistveno spremenile okoliščine (9. točka obrazložitve), takšnih bistveno spremenjenih okoliščin pa tudi ne predstavljajo tožnikove pavšalno zatrjevane zdravstvene težave (10. točka obrazložitve) niti dolgovi iz naslova skupnega premoženja (11. točka obrazložitve), prav tako pa ni dokazano, da bi toženka zagrešila kaznivo dejanje zoper tožnika (12. točka obrazložitve). To pomeni, da je sodišče prve stopnje navedlo nosilne razloge, na podlagi katerih je utemeljilo svojo odločitev, izpodbijano sodbo pa je mogoče preizkusiti, zato pritožbeno zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti) ni podana.

9Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost). Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin ter samimi temi listinami. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu,² na primer, če se sodišče v sodbi sklicuje na zapis v listini o plačanih 10.000,00 EUR, v listini pa je dejansko zapis o plačanih 1.000,00 EUR. Protispisnosti pa ne predstavljajo pritožbene trditve, da je zaradi toženkine nepredložitve pogodbe o zaposlitvi preko javnih del nedokazana njena zaposlitev in trajanje le-te, temveč te pritožbene navedbe predstavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem bo, ko že pojasnjeno, več govora v nadaljevanju.

10Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da toženka v postopku ni predložila pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njene prihodke in trajanje zaposlitve, niti ni predložila nobene prošnje, iz katere bi bilo razvidno, da aktivno išče zaposlitev. Vendar se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tega spornega dejstva pravilno oprlo na predložene plačilne liste iz priloge B6, iz katerih sta razvidna tako višina toženkinih prihodkov kot tudi trajanje zaposlitve (6. točka obrazložitve). Prav tako je (v isti točki obrazložitve) življenjsko sprejemljivo poklonilo vero izpovedi toženke, da aktivno išče zaposlitev, a je zaradi dolgotrajne brezposelnosti in sorazmerno visoke starosti (58 let) ne more najti. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino toženkinih prihodkov, trajanje njene zaposlitve in zaposlitvene možnosti, neutemeljene.

11Pritožbene navedbe, da se je toženka šele leta 2019 prijavila na Zavodu zaposlovanje in da bi že takrat lahko dobila delo, čeprav je pravico do nadomestila za brezposelnost izgubila že leta 2015, so neutemeljene, saj so te okoliščine že obstajale ob prvi določitvi preživnine s sodno poravnavo leta 2020, zato ne morejo predstavljati pravno upoštevnih novih (bistveno spremenjenih) okoliščin, na podlagi katerih se preživnina odpravi ali zniža (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve).

12Pritožbeno nesporno je, da sta pravdni stranki pred Okrožnim sodiščem v Mariboru dne 14. 7. 2020 sklenili sodno poravnavo opr. št. II N 334/2020, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik za preživljanje toženke plačeval preživnino v višini 500,00 EUR mesečno, in sicer od 1. 7. 2020 dalje, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji. Ključen razlog za sklenitev navedene sodne poravnave je bilo dejstvo, da je bila toženka že od leta 2015 dalje brezposelna in posledično brez lastnih dohodkov, s katerimi bi se lahko preživljala.

13V predmetnem pravdnem postopku tožnik zatrjuje, da so v skladu s 108. členom DZ prenehali razlogi za preživljanje, saj je toženka zaradi vključitve v javna dela pridobila lastne dohodke, s katerimi se lahko preživlja, prav tako pa lahko v najem oddaja stanovanje v mansardnem delu stanovanjske hiše, v kateri živi. Hkrati zatrjuje, da so se v skladu s 106. členom DZ bistveno spremenile zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, saj je tožnik zbolel, hkrati pa je primoran v celoti sam odplačevati dolgove, ki so nastali v času trajanja zakonske zveze in po njenem razpadu, toženka pa naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje.

14Sodišče druge stopnje v zvezi z razlogi za prenehanje pravice do preživnine po 108. členu DZ pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da pravica razvezanega zakonca do preživnine preneha le, če se ta redno oziroma trajno zaposli, ne pa v primeru, če je negotovo, ali se bo lahko redno zaposlil ali ne.³ Možnost redne (trajne) zaposlitve je lahko razlog za prenehanje pravice do preživnine le, če je preživninski upravičenec neupravičeno ni izkoristil,⁴ za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Toženka se namreč ni redno (trajno) zaposlila, ampak je bila v okviru Zavoda za zaposlovanje vključena v javna dela za določen čas s presledki (in sicer v obdobjih od 6. 12. 2023 do 31. 12. 2023, od 1. 3. 2024 do 31. 12. 2024 in nazadnje od 1. 1. 2025 do 31. 12. 2025). Glede na to, da je bila toženka pred omenjenimi zaposlitvami iz javnih del dolgotrajno brezposelna in da je bila v času sojenja stara 58 let, je pritrditi sodišče prve stopnje, da je toženkina bodoča redna zaposlitev negotova (8. točka obrazložitve). Zato ni mogoče zaključiti, da ima redne dohodke, s katerimi se lahko preživlja. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da sklep VSL Cst 152/2019 z dne 23. 4. 2019, na katerega se sklicuje tožnik, ne ureja dejanskega stanja, primerljivega obravnavanemu, saj se nanaša na odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ne pa na odpravo ali spremembo preživnine razvezanemu zakoncu.

15Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da lahko toženka oddaja v najem stanovanje v mansardnem delu stanovanjske hiše, v kateri živi in si tako zagotovi dohodek za lastno preživljanje, ker se je iz stanovanjske hiše po sklenitvi sodne poravnave izselila hči A. A. Res je sicer, da je lahko pridobivanje prihodkov iz premoženja (npr. oddajanje sob) razlog za odpravo preživnine razvezanemu zakoncu, če preživninski upravičenec kljub zmožnostim sob noče oddajati⁵ (seveda pod pogojem, da gre za novo okoliščino). Vendar v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve razumno pojasnilo, da toženka možnosti za oddajo enosobnega stanovanja v hiši nima, ker se tam nahaja polno tožnikovih stvari, ki jih on kljub njenim pozivom noče odnesti. Trditveno in dokazno breme glede tega, da ima toženka možnost oddajati del stanovanjske hiše v najem, je na tožniku, on pa mu ni zadostil. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je med strankama nesporno, da stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da skupno premoženje pravdnih strank še ni razdruženo, pravdni stranki z njim razpolagata skupno in sporazumno, kot to določa prvi odstavek 69. člena DZ, sporazuma o oddajanju v najem pa pravdni stranki nista dosegli. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pripominja, da je toženka navedeno stanovanje v mansardnem delu stanovanjske hiše oddajala v najem še pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom (3. 9. 2005), pred rojstvom obeh otrok in preden je tožnik postal skupni predmetne stanovanjske hiše, torej v bistveno drugačnih okoliščinah od sedanjih.

16V zvezi z razlogi za odpravo preživnine po 106. členu DZ zaradi storitve kaznivega dejanja zoper preživninskega zavezanca (tožnika) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje zgolj tedaj, ko se tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, in sicer pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave), prevesi v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva, a (le) toliko, da poseg v domnevo nedolžnosti ni nesorazmeren.⁶ Glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko pritožbeno ni sporno, da tožnik za zatrjevano kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti dne 5. 1. 2021 ni vložil kazenske ovadbe zoper toženko, zaradi česar slednja zanj tudi ni bila obsojena, kot to potrjuje izpisek iz kazenske evidence (12. točka obrazložitve), sodišče druge stopnje smatra, da bi ugotavljanje kazenske odgovornosti toženke v tem pravdnem postopku, ki se je začel tri leta po zatrjevanjem kaznivem dejanju, nesorazmerno poseglo v toženkino domnevo nedolžnosti. Posledično so vse nadaljnje tosmerne pritožbene navedbe nerelevantne.

17Prav tako tožnik ni dokazal svojih bistveno spremenjenih zmožnosti, na podlagi katerih je bila sporna preživnina določena. Kot je namreč pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožnik ni izkazal (bistveno) višjih stroškov za prehrano in higienske potrebščine, prav tako pa ni dokazal, da zaradi selitve k novi partnerki v njeno lastniško stanovanje plačuje 810,00 EUR stroškov uporabe stanovanja in skupnih stroškov v večstanovanjski stavbi. Smiselno enako velja za nakup novih stvari potrebnih za bivanje v novem stanovanju. Zato ima kljub plačevanju preživnine toženki dovolj sredstev za lastno preživljanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve.

18Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da so se zmožnosti tožnika bistveno zmanjšale zaradi njegovih zdravstvenih težav. Tožnik namreč ni izkazal, da kritje potrebnih storitev iz obveznega in dopolnilnega zavarovanja ni mogoče in se je zato moral poslužiti samoplačniške poti. Posledično enkratna samoplačniška operacija kolena in sanacija zob ne more vplivati na preživninsko obveznost tožnika, pri čemer niti ni dokazal stroška navedenih zdravstvenih storitev, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Smiselno enako velja tudi za ortopedski pripomoček za gibanje in priporočila v smeri lajšanja težav s hrbtenico s plavanjem. Namreč tudi ta zatajevanja so ostala na ravni pavšalnih navedb in povsem nedokazana.

19Nazadnje sodišče druge stopnje pojasnjuje še, da odprave sporne preživnine ne opravičuje niti dejstvo, da tožnik v celoti sam odplačuje dolgove iz naslova skupnega premoženja. To namreč ni razlog za spremembo ali odpravo preživnine razvezanemu zakoncu (po 106. ali 108. členu DZ), temveč kvečjemu razlog, da proti toženki uveljavlja samostojen obligacijskopravni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 82. člena DZ, ki določa, da lahko zakonec od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kakor znaša njegov del obveznosti. Tega stališča sodišča druge stopnje ne more omajati niti pritožbeno sklicevanje na prisilne izvršbe zoper tožnika, saj se slednje nanašajo na dolgove, ki izvirajo še iz časa skupnega življenja pravdnih strank, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so tudi pravno nerelevantne pritožbene navedbe, da je toženka nase prepisala osebno vozilo Volkswagen Passat, osebno vozilo Honda Civic pa prodala in zase obdržala celotno kupnino, saj je to predmet urejanja premoženjskih razmerij med razvezanima zakoncema.

20Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka I in II izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

22Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Navedena določba se glasi: "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."
² VSM sodba I Cp 373/2023 z dne 21. 12. 2023, VSM sodba I Cp 40/2025 z dne 26. 6. 2025.
³ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 531/94 z dne 14. 7. 1994.
⁴ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 247/94 z dne 14. 4. 1994.
⁵ VSRS sklep II Ips 196/93 z dne 15. 4. 1993.
⁶ VSRS sodba II Ips 203/2017 z dne 10. 8. 2017.