108. člen DZ

Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

Sodišče druge stopnje v zvezi z razlogi za prenehanje pravice do preživnine po 108. členu DZ pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da pravica razvezanega zakonca do preživnine preneha le, če se ta redno oziroma trajno zaposli, ne pa v primeru, če je negotovo, ali se bo lahko redno zaposlil ali ne. Možnost redne (trajne) zaposlitve je lahko razlog za prenehanje pravice do preživnine le, če je preživninski upravičenec neupravičeno ni izkoristil, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. V zvezi z razlogi za odpravo preživnine po 106. členu DZ zaradi storitve kaznivega dejanja zoper preživninskega zavezanca (tožnika) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje zgolj tedaj, ko se tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, in sicer pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave), prevesi v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva, a (le) toliko, da poseg v domnevo nedolžnosti ni nesorazmeren.

Dolžnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala dejstev, ki bi terjala presojo na podlagi določb 106. člena DZ, temveč je zatrjevala prenehanje pravice do preživljanja zaradi pridobitve dohodkov, s katerimi si lahko upnik zagotovi preživljanje. S tem se je sklicevala na zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ, ki opredeljuje razloge prenehanja preživninske obveznosti. Pravica do preživnine, četudi izhaja iz izvršilnega naslova (sodne poravnave), v tem primeru preneha že z nastopom v zakonu opredeljenih dejstev (ex lege) in ne šele na podlagi sodne odločbe, kot to velja v primerih iz 106. člena DZ. S prenehanjem pravice do preživnine preneha upnikova terjatev iz naslova preživnine, to pa je razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ga je dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku. V takem primeru je torej izvršilno sodišče tisto, ki mora v okviru ugovornega postopka ugotoviti, ali je do prenehanja preživninske obveznosti resnično prišlo, in v zvezi s tem (upoštevaje trditve in dokazne predloge strank) ugotoviti, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ.

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.