106. člen DZ

Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni, če se spremenijo potrebe preživninskega upravičenca ali zmožnosti preživninskega zavezanca, pri čemer morajo biti te spremembe bistvene in tudi zanesljivo izkazane.

Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.

Sodišče druge stopnje v zvezi z razlogi za prenehanje pravice do preživnine po 108. členu DZ pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da pravica razvezanega zakonca do preživnine preneha le, če se ta redno oziroma trajno zaposli, ne pa v primeru, če je negotovo, ali se bo lahko redno zaposlil ali ne. Možnost redne (trajne) zaposlitve je lahko razlog za prenehanje pravice do preživnine le, če je preživninski upravičenec neupravičeno ni izkoristil, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. V zvezi z razlogi za odpravo preživnine po 106. členu DZ zaradi storitve kaznivega dejanja zoper preživninskega zavezanca (tožnika) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje zgolj tedaj, ko se tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, in sicer pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave), prevesi v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva, a (le) toliko, da poseg v domnevo nedolžnosti ni nesorazmeren.

Podane trditve in izvedeni dokazi ne omogočajo materialnopravnega zaključka, za katerega si prizadeva pritožnik - ukinitve preživninske obveznosti. Do sprememb zmožnosti zavezanca ni prišlo, ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil primoran zaradi slabšega zdravstvenega stanja najemati zunanjo pomoč, tako ob določitvi preživninske obveznosti kot ob vložitvi tožbe pa je prejemal invalidsko pokojnino. Prav tako se niso spremenile niti potrebe upravičenke, ki s svojim solastniškim deležem na nepremičnini ne more razpolagati. Toženka je izvedla vse razumne ukrepe, s katerimi bi lahko unovčila svoj del premoženja, pri čemer ji je prodajo in s tem pridobitev finančnih sredstev, ki bi utemeljevali ukinitev preživnine, preprečeval ravno tožnik. Upravičenost toženke do socialnih transferjev že sama po sebi potrjuje, da nima dovolj lastnih sredstev za preživljanje.

Stiki morajo biti otroku v korist tako po obsegu kot tudi po načinu izvrševanja.

Izhajajoč iz določbe 273b. člena ZIZ je prvostopno sodišče pravilno v pravnem pouku izpodbijanega sklepa zapisalo, da je zoper izdano začasno odredbo dopustna pritožba, ker je bila dolžniku (očetu) v danem primeru dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo.

Sklenjena sodna poravnava omogoča staršema, da otroku zagotovita ustrezne pogoje za zdrav osebnostni razvoj in da je pri tem preživninsko breme glede na njune dohodke ustrezno razporejeno. Težave pri izpolnjevanju dogovora o plačilu občasnih višjih stroškov še ne predstavljajo bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale spremembo s sodno poravnavo dogovorjenih obveznosti, lahko pa starša takšno spremembo dosežeta sporazumno.

Sodišče prve stopnje je preživninsko breme nepravično porazdelilo. Čeprav ima nasprotna udeleženka možnost, da si priskrbi dodatno zaposlitev, saj ni zaposlena za polni delovni čas, je treba upoštevati tudi dejstvo, da je na njej zaradi odsotnosti očeta vse breme vzgoje in varstva mladoletne hčerke. Po drugi strani ima predlagatelj na prestajanju zaporne kazni pokrite osnovne bivanjske in življenjske potrebe ter lahko zasluženi znesek v pretežni meri nameni za kritje preživninskih potreb mld. deklice. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da primerno porazdelitev preživninskega bremena predstavlja plačilo preživnine v znesku 80 EUR, ki ga bo predlagatelj glede na podatke o mesečnih prejemkih še zmogel, ob tem pa ne bo nastala bistvena razlika do nadomestila, ki ga je nasprotni udeleženki izplačal javni sklad.

Po prvem odstavku 106. člena DZ lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. To pomeni, da je o zahtevi upravičenca za odpravo preživnine sodna pristojnost podana. Sodna pristojnost je podana tudi, če med upravičencem in zavezancem obstaja soglasje o odpravi preživnine. Interesi udeležencev v nepravdnem postopku namreč niso vedno diametralno nasprotni in v številnih primerih namen nepravdnega postopka ni rešitev spora med strankama. Res je sicer, da lahko upravičenec in zavezanec o zvišanju, znižanju ali odpravi preživnine po drugem odstavku 106. člena DZ skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa, pri čemer sporazum ne sme ogroziti koristi otrok, vendar pa je to zgolj njuna možnost in ta določba še ne pomeni izključne pristojnosti notarja.

Dolžnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala dejstev, ki bi terjala presojo na podlagi določb 106. člena DZ, temveč je zatrjevala prenehanje pravice do preživljanja zaradi pridobitve dohodkov, s katerimi si lahko upnik zagotovi preživljanje. S tem se je sklicevala na zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ, ki opredeljuje razloge prenehanja preživninske obveznosti. Pravica do preživnine, četudi izhaja iz izvršilnega naslova (sodne poravnave), v tem primeru preneha že z nastopom v zakonu opredeljenih dejstev (ex lege) in ne šele na podlagi sodne odločbe, kot to velja v primerih iz 106. člena DZ. S prenehanjem pravice do preživnine preneha upnikova terjatev iz naslova preživnine, to pa je razlog, ki preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ga je dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku. V takem primeru je torej izvršilno sodišče tisto, ki mora v okviru ugovornega postopka ugotoviti, ali je do prenehanja preživninske obveznosti resnično prišlo, in v zvezi s tem (upoštevaje trditve in dokazne predloge strank) ugotoviti, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 108. člena DZ.

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.

Vsaka sprememba še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine, saj bi tak pristop povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi vsebinsko izvotlilo institut pravnomočne sodne odločbe. Ta namreč ne pomeni le trenutne ureditve razmerja med preživninskim zavezancem in upravičencem, temveč je to urejeno tudi za vnaprej, torej za prihodnost. Sodišče lahko preživninsko obveznost spremeni le, če ugotovi, da je sprememba bistvena, tako da je bistveno porušeno ravnovesje med zmožnostima obeh staršev in potrebami preživninskega upravičenca, ki je bilo vzpostavljeno s prvotnim izvršilnim naslovom. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je predlagatelj zamenjal delo, da bi se izognil vplivu stresa in dolgotrajnega sedečega dela na zdravje, vendar to ne more predstavljati upravičenega razloga za spremembo njegove preživninske obveznosti. Starši so dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da preživljajo svoje otroke, zato se predlagatelj, ki je usposobljen za na trgu iskano in cenjeno delo v špediciji, zaradi nižjih dohodkov pri opravljanju udobnejšega dela na spremenjene okoliščine ne more uspešno sklicevati.<

Ob ugotovljenih sposobnostih tožnika bi bilo s plačilom preživnine toženi stranki ogroženo preživljanje njegovih otrok, pa tudi njegovo lastno preživljanje, saj v danih okoliščinah vsak izredni dogodek, ki je povezan z dodatnimi stroški, porine družino čez rob življenjskega minimuma, zato so izpolnjeni pogoji za odpravo sodne poravnave, ki je izvršilni naslov za plačilo preživnine toženi stranki.

Glede na to, da se nasprotna udeleženka zavzema za spremembo odločitve, s katero je bil tedaj sedemletni sin udeležencev zaupan v varstvo in vzgojo očetu, je pomembna tudi določba četrtega odstavka 138. člena DZ, po katerem sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Po utrjenem stališču v sodni praksi spremembo odločitve utemeljuje le sprememba bistvenih pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale prvotno odločitev ali dogovor.