VSL Sodba II Cp 564/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni pod I. izreka tako, da pravilno glasi:

Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka ..., sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu SPZ z dne 4. 4. 2005 in notarski zapis notarja A. A., opr. št. SV 000/05-4 z dne 6. 4. 2005, sklenjeni med tretjo, četrto in peto tožečo stranko in toženo stranko, so nični.

Ugotovi se, da sta vknjižba hipoteke ID pravice 001 in vknjižba zaznambe neposredne izvršljivosti ID zaznambe 002 pri nepremičnini ID znak stavbe 0000-1, ID osnovni položaj 003 in ID osnovni položaj 004, neveljavni. Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje in se iz zemljiške knjige pri nepremičnini ID znak stavbe 0000-1, ID osnovni položaj 003 in ID osnovni položaj 004, izbriše hipoteka ID pravice 001 in zaznamba neposredne izvršljivosti ID zaznambe 002.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tretje, četrte in peto tožeče stranke, ki sta zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000, sporazuma o ustanovitvi hipoteke in notarskega zapisa notarja A. A. z dne 6. 4. 2005, kar vse je bilo sklenjeno med tretjo, četrto in peto tožečo stranko in toženo stranko. Zavrnilo je tudi ugotovitev, da sta vknjižba hipoteke in vknjižba zaznambe neposredne izvršljivosti na opisanih nepremičninah neveljavni in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se iz zemljiške knjige pri opisanih nepremičninah vzpostavi prejšnje ZK stanje. Pod točko II. izreka je sklenilo, da se odločitev o podrednem zahtevku in o stroških pridrži za končno odločbo.

2Proti tej sodbi vlagajo pritožbo tretje, četrto in peto tožeča stranka. Uveljavljajo pritožbeni razlog napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in ponovno sojenje. Sodišče ni upoštevalo relevantnega prava. Relevantno pravo je 1013. člen OZ, saj poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Ob tem našteva obširno sodno prakso o podpisani pisni poroštveni izjavi z vsemi bistvenimi modalitetami obveznosti glavnega dolžnika. Opozarja na odločbo II Ips 186/2016 o tem, da mora banka seznaniti tudi poroka z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti in s tem izkazati večjo skrbnost ter zadostiti pogojem iz OZ. Opozarja tudi na sodbo II Cp 2279/2019. Najprej sodba v točki 7 ugotovi, da porokom o sklenitvi kreditne pogodbe ni bilo predstavljeno valutno tveganje in niso omenjeni v 19. členu pogodbe. Tožniki so v tožbi zatrjevali, da porokom ni bila podana nobena izmed opozorila o tečajnem tveganju in vplivu spremembe referenčne obrestne mere. Tožena stranka bi morala tožnike seznaniti s tem, kakšen je dejanski strošek kredita, za katerega prevzemajo poroštvo in katere okoliščine lahko vplivajo na spremembo. Tožena stranka tega ni prerekala in tudi ne dokazovala. Peti tožnik je na zaslišanju povedal, da tožena stranka ni podala nobenega pojasnila glede kredita, da ni bil seznanjen o tem, kakšen kredit je, le o višini posojila. Izpovedal je, da se pridružuje tistemu, kar je že izpovedala četrta tožnica, da o valutni klavzuli ni bil seznanjen in ni vedel kaj bi se lahko zgodilo. To je izpovedala četrto-tožnica, da ji niso povedali nič glede višine obroka in obrestne mere. Pri notarju ni bilo govora o ostalih pogojih kredita. V banko niso bili vabljeni in nič jim nihče ni razložil. Tretja tožnica je izpovedala, da na banki ni bila, samo pri notarju. Vedela je le, da gre za kredit v švicarskih frankih, o valutnem tveganju pri notarju ni bilo govora. Sodba v zvezi s tem nima ugotovljenega dejanskega stanja. Sporazum o ustanovitvi hipoteke je po svoji vsebini poroštvena pogodba z dodatnim elementom zastave nepremičnine. Morajo biti jasni vsi elementi, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teža in pomen posledic zaveze. Banka pritožnikom ni razkrila nobenih elementov, ki so pomembni za presojo njihovega položaja. S tem v zvezi je bila podana napačna uporaba materialnega prava, saj je nični notarski zapis kreditne pogodbe. Gre za kršitev 142. člena SPZ, 1013. člena OZ, direktive 93/13 in sodne prakse Su. Pri tem našteva sodbo C-609/19, C-776/19 in C-782/19.

3Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tretja, četrto in peta tožeča stranka je podala zadostno trditveno podlago za ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb in notarskega zapisa pod XII. tožbe. Zlasti so pomembne navedbe in nato tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da jim toženka pred sklenitvijo pogodbe ni podala konkretnega opozorila glede tečajnega tveganja in vpliva spremembe referenčne obrestne mere ter tečaja CHF na višino anuitete in višino glavnice. Sodišče prve stopnje to ugotovi v točki 13 sodbe. Opozori tudi, da v 19. členu pogodbe, ki ureja valutno klavzulo, poroki in zastavitelji niso zajeti ali omenjeni.

6Sodišče prve stopnje ob teh ugotovitvah šteje za odločilno, da taka posebna opozorila niso bila potrebna, saj tretje, četrto in peto tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ne morejo biti potrošniki in za njih ne velja ZPotK. Sodišče sicer opozarja, da je sedaj v ZPotK-2 še posebej podana zahteva zakonodajalca, da je treba vse informacije zagotoviti tudi poroku, vendar meni, da ker ZPotK, ki je veljal v času sklepanja spornih pogodb, ni imel te določbe, ni bilo treba podati posebne informacije in opozorila poroku in zastavitelju.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da glede porokov in zastavitelja ni bilo treba banki opraviti pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je porok in hipotekarni zastavitelj v pravnem razmerju z upnikom in se zavezuje upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Pri tem mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula. Pomembne okoliščine v tem primeru so, da je šlo za kredit in zastavo za nakup stanovanja in da je šlo za razmerje po ZVPot. Če so fizične osebe sodelovale pri posojilu in zavarovanju tega posojila, velja tudi za njih ZVPot, saj odgovarja porok enako kot dolžnik. Ni razloga, da ne bi bilo za njih mogoče uporabiti potrošniškega prava in da bi bil potreben nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb oziroma ni treba opraviti pojasnilne dolžnosti. Pri tem ni pomembno, da po ZPotK, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ni bilo posebej urejeno, da je treba poučiti o bistvenih sestavinah tudi poroka in zastavitelja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 141/2017 opozorilo, da zakonodajalec ob sprejemu ZPotK iz uporabe ni izključil stanovanjskih kreditov. Z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK je zakonodajalec v primerjavi s pravom EU sprejel za potrošnika ugodnejše predpise¹.

8Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tretje, četrto in peto tožeča stranka ni bila poučena in opozorjena na valutno tveganje. V 19. členu pogodbe niti ni bila zapisana in nato so tožniki povedali, da so prišli samo k notarju in ni bilo tam posebnih podukov. Teh ugotovitev tožena stranka niti ni prerekala.

9Treba je tudi opozoriti, da je v najnovejši sodni praksi sprejeto stališče, da je tako dolžniku in zato tudi poroku in zastavitelju treba opraviti pojasnilno dolžnost v smislu kriterijev SEU². V skladu s stališčem sodne prakse in stališčem SEU ob razlagi direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti, kaj šele ob neopravljeni pojasnilni dolžnosti, za nepošten pogodbeni pogoj. V prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov so alternativno naštete štiri kategorije nepoštenih pogodbenih pogojev, ki imajo za posledico sankcijo ničnosti. Zadošča že eden od štirih alinej³. Neustrezno pojasnilo glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Banka je glede na svoje profesionalno znanje in izkušnje v razmerju do potrošnika v izrazito informacijski premoči. Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke. Vsi potrošniki poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti morajo biti jasno seznanjeni s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativno finančne posledice, zlasti takšne, ki jih bo morda težko nosil. Gre za dolgoročna stanovanjska posojila oziroma poroštvene obveznosti za take kredite. Pri tem so posebno pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča ter o povečanju tujih obrestnih mer⁴. Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne posledice. V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Če bi bila potrošniku dana vsa pojasnila v trenutku sklepanja pogodbe, ne bi prišlo do informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama⁵. Glede na jezikovno razlago druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je izključeno, da bi se potrošnik lahko uspešno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če bi prejel vsa potrebna pojasnila in če se je tveganje, na katerega je bil opozorjen, uresničilo v njegovo škodo.

10Zmotno meni sodišče prve stopnje, da je v primeru hipotekarnega stanovanjskega kredita osnovna dolžnost obvestiti zastavitelja in poroka s strani notarja in ne banke. Predvsem pa je pomembno, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi poroke in zastavitelja sploh opozorila na tveganja iz valutne klavzule. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi notar posebej opravil pojasnilno dolžnost v tem primeru in to tako kot se zahteva, da je pojasnilna dolžnost opravljena po direktivi 93/13, ZVPot in sodno prakso Vrhovnega sodišča. Dovolj je v tej zadevi, da je tožeča stranka trdila, da ni bila opravljena pojasnilna dolžnost s strani banke. Vendar tudi tožena stranka ni dokazovala, da bi notar opravil ustrezno pojasnilno dolžnost. Ni dovolj, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da sta četrto in peto tožeča stranka podpisali potrdilo, da je notar pred sestavo notarske listine po členu 42 Zakona o notariatu strankam na razumljiv način opisal vsebino in jih opozoril na znana ter običajna tveganja posla. Tak zapis ni dovolj, saj tožena stranka ni dokazala, da bi pojasnilna dolžnost bila opravljena tako, kot jo sedaj razume sodna praksa ob upoštevanju citirane sodne prakse. Pri tem zmotno meni sodišče prve stopnje, da ni bilo trditvene podlage, ampak samo zaslišanje strank o tem, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena niti pri notarju tako, kot je bilo treba. Dovolj je, da je tožeča stranka zatrjevala razloge za ničnost ob pomanjkanju pojasnilne dolžnosti. Sodišče meni, da je dovolj, da sta četrto in peto tožeča stranka razumeli, da gre za posojilo v CHF. Sodišče pravilno sicer ugotovi, da je četrto tožnica izpovedala, da takrat ni mislila, da do tega lahko pride oziroma do takšne spremembe franka. Peto tožnik pa je povedal, da je menil, da gre "Za en pošten kredit" in da mu je bila znana višina posojila, da pa mu nihče ni pojasnil, da se to lahko zgodi. Vse to je treba oceniti v luči pravilne uporabe materialnega prava in obstoječe sodne prakse Vrhovnega sodišča in SEU. To ni seznanitev na ustrezen način.

11Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je tudi za poroke in zastavitelja potrebno uporabiti potrošniško pravo iz OZ in da morajo biti ustrezno seznanjeni tako, kot mora biti ustrezno seznanjen glavni dolžnik. V konkretni zadevi je sicer sodba proti prvo in drugo tožeči stranki pravnomočna in do sedaj ni bila vložena revizija. Vendar gre v danem primeru za samostojne stranke, ki niso nujni enotni susporniki, zato je treba upoštevati odločitev za tretje, četrto in peto tožečo stranko samostojno.

12Ker je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo dejansko stanje, vendar napačno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (peta alineja 358. člena ZPP).

13Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški in se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo. Sodišče prve stopnje je namreč opozorilo, da še ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih in si je odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Novela ZPotK-A v veljavi od 7. 5. 2004.
² Primerjaj II Ips 8/2022 in Sodbo SEU C-609/19, C-776/19 do C-782/19.
³ Tako sodba II Ips 8/2022.
⁴ SEU v zadevi C-776/19 do C-782/19 v 69. točki in C-609/19 v 48. točki obrazložitve.
⁵ Primerjaj II Ips 8/2022, točka 39 in 43.