VSL Sodba in sklep I Cp 1577/2024

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 560 EUR v roku 15 dni od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo zavrnilo tožnikov predlog za izločitev izvedenca avtomobilske stroke A. A. (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 29.157,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da mora tožnik povrniti prvi toženki 3.063,16 EUR, drugi toženki pa 329,96 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da razveljavi izpodbijani sklep in sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvi toženki očita preprečitev dokazovanja, katero motorno olje je nalila v njegovo vozilo. V postopku postavljeni sodni izvedenec A. A. je v mnenju z dne 3. 3. 2022 zapisal, da je bilo ravnanje prve toženke, ki ni hranila olja, neobičajno in neodgovorno. Zavržen je bil osnovni dokazni material. Vozilo je bilo pripeljano k prvi toženki z avtovleko zaradi ropota v motorju. Takšna situacija ji je nalagala, da motorno olje, iztočeno iz vozila, shrani. Skladno s strožjo profesionalno skrbnostjo bi morala imeti pisne protokole glede postopanja z dokaznim materialom. Ker teh ni imela oz. tega niti ni trdila, je bilo toženkino ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo. S tem, ko prva toženka ni hranila izčrpanega olja, je preprečila dokazovanje kvalitete in tekočine olja, ki je bilo v motorju vozila.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme, katero olje je bilo ob servisu v letu 2018 natočeno v vozilo, je na prvi toženki. Nepravilna razporeditev dokaznega bremena predstavlja absolutno bistveno kršitev določba postopka, ki je vplivala na končno odločitev.

Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v vozilo natočeno ustrezno motorno olje, ki ga predpisuje proizvajalec vozil X. Dolžnost sodišča je, da pri presoji dokazov oceni vrednost posameznega dokaza. Tožnik je imel dva ugovora, in sicer, da se ni imel možnosti seznaniti s tem, ali je bilo motorno olje, ki ga je izčrpal izvedenec A. A., res izčrpano iz predmetnega vozila, ter da je imela prva toženka med postopkom možnost v motor vliti olje ustrezne kakovosti. Stranka ima pravico, da sodeluje v postopku dokazovanja z izvedencem. Pravico ima biti navzoča na ogledu, ki ga opravi izvedenec. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča, je bil tožnik s strani izvedenca vabljen na ogled. Vendar sodišče prezre, da do datuma ogleda vabila ni prejel. Do tega se sodišče ni opredelilo. Ker o ogledu ni bil obveščen, nanj ni mogel pristopiti in se seznaniti, iz katerih delov motorja je izvedenec izčrpal ostanke motornega olja.

Izvedenec ni znal natančno povedati, iz katerih delov motorja je izsesal olje. Izpoved, da ga je pridobil iz oljnega korita, ohišja oljnega filtra in mogoče še nekaj pri glavi, ne zadošča. Izpoved "mogoče nekaj" ne ustreza standardu skrbnosti. Zaslišana priča B. B., ki je bila prisotna pri odvzemu olja, je povedala, da ga je izvedenec izsesal iz motorne glave in iz karterja. Navedena priča je povedala drugače, kot je povedal izvedenec. Tožnik pa zaradi nepravilnega vabljenja ni imel možnosti preveriti, iz katerih delov je bilo olje izsesano. Priča C. C., zaposlena v družbi, ki tudi servisira vozila znamke X., je povedala, da v prostorih, kjer je oljni filter, po odstranitvi olja ne ostane nič. Ker izvedenec ni pojasnil, iz katerih delov motorja je pridobil olje, njegova izjava pa se razlikuje od izjav prič B. B. in C. C., je podan dvom v izvedenčevo nepristranskost.

Iz sodbe ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je sodišče zavrnilo domnevo, da je prva toženka pred odvzemom olja s strani izvedenca A. A. v motor nalila ustrezno motorno olje. Obrazložitev sodišča glede iztrošenosti olja ne vzdrži resne presoje. Prva toženka je imela neoviran dostop do vozila in do iztrošenega olja.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče - predpravdnega izvedenca D. D., ki je bil predlagan v zvezi z ugotovitvami iz svojega mnenja in dejstvom, da pri pregledu ni opazil, da bi bilo v motornem filtru kaj olja. Njegovo zaslišanje je pomembno za presojo, ali je bilo predmetno olje, ki je bilo izsesano in dano na analizo, res v motorju. Ker se mnenji razlikujeta glede vzroka za nastanek poškodbe motorja, bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz. Ker ga ni izvedlo, je kršilo določbo 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Odločitve o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi sicer je oprta na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Obstoje okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost in strokovnost. Zato je sodišče nepravilno uporabilo določbo 6. točke 1. odst. 70. člena ZPP. Izvedenec bi moral že ob prvem ogledu vozila preveriti, ali se v motorju nahaja kakšna manjša količina olja, pa tega ni storil. Izdelal je mnenje in tri dopolnitve, šele kasneje pa je opravil ponovni ogled, ker mu okvara motorja ni bila logična.

Sodišče ugotavlja, da je bilo vozilo pred tožnikovim nakupom močno poškodovano. Vendar navedbe o poškodbi vozila niso v vzročni zvezi z okvaro. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja več možnih vzrokov za poškodbo, zaradi katerih bi lahko prišlo do okvare motorja. Pri presoji več možnih vzrokov bi moralo izhajati iz tega, da je prva toženka preprečila dokazovanje, ker olja ni hranila. Neskrbno ravnanje toženke ne more iti v škodo tožniku.

3Prva toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za poslovno odškodninsko odgovornost. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Zatrjuje, da mu je škoda nastala zaradi tega, ker je prišlo do "zaribanja" motorja, ker je prva toženka, pooblaščeni serviser vozil B., pri opravi servisa vozila ravnala protipravno/nedopustno. V njegovo vozilo B., VIN št. ... (v nadaljevanju: vozilo) je nalila neustrezno motorno olje, ki ni imelo primerne življenjske dobe in drugih lastnosti olja, kot jih predvideva proizvajalec. Obe toženki sta ugovarjali, da prva toženka ni odgovorna za okvaro vozila. Ni ji mogoče očitati pripravnega ravnanja, saj je vozilo na rednih pregledih servisirala skladno z vsemi pravilniki in standardi, ki jih predvideva proizvajalec. Pri menjavi olja, ki ga je opravila na tožnikovem vozilu, kot tudi vseh drugih vozilih, (je) uporablja(la) olje, ki je razvito in primerno za vozila B. To olje ustreza vsem specifikacijam in ga predvideva proizvajalec vozil. Navajali sta, da vzrok okvare ne more biti olje. Ker je bilo vozilo poškodovano, obstaja velika verjetnost, da so poškodbe pustile posledice, ki so pripeljale do okvare.

6Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku (s pomočjo sodnega izvedenca avtomobilske stroke A. A., na podlagi zaslišanj strank in prič F. F., C. C., G. G., D. D. ter z vpogledom v listinsko dokumentacijo) v bistvenem ugotovilo: - da je 9. 7. 2020 prišlo do poškodovanja dizelskega motorja v tožnikovem vozilu; - da je prva toženka 14. 12. 2018 opravila servis in na vozilu zamenjala olje ter oljni filter, - da prva toženka 31. 3. 2020 ni menjala olja, temveč je opravila servis zavor na vozilu; - da je bilo vozilo že pred nakupom in uvozom v Slovenijo (tudi) v prednjem delu močno poškodovano, vendar motor ni bil poškodovan; - da za nastanek zatrjevane okvare obstoji več možnih vzrokov (slaba kvaliteta, prestaro olje, prenizka količina olja, olje razredčeno z gorivom; način vožnje - pogoste kratke vožnje), napačno delovanje senzorja za količino olja, vpliv prednje poškodbe vozila na motor; poškodba motorja, oljnega korita; odtekanje olja zaradi napake ali prekomerne porabe olja, kar nima povezave s slabo kvaliteto olja, itd.); - da je bilo vozilo po okvari pripeljano k prvi toženki in tam puščeno, prva toženka pa je izpustila olje iz motorja; - da se motorno olje ni shranilo; - da se po informacijah laboratorija družbe H., d. d., ki jih je dobil izvedenec, lahko tudi po izpustu olja iz motorja pridobijo zadostni ostanki za analizo; - da je izvedenec pridobil in izsesal ostanke olja; - da je analiza ostanka olja pokazala, da je bilo ob zadnji menjavi olja 18. 12. 2018, ki jo je opravila prva toženka, uporabljeno olje, ki ga predpisuje proizvajalec B. vozil - to olje je prva toženka nabavljala pri B. in ga uporabljala ves čas.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi dokaznega bremena strank. Za obstoj odškodninske (ne)poslovne odgovornosti je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dokazati protipravnost toženkinega ravnanja (kršitev obveznosti), škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in škodo. Glede na povzeto trditveno podlago tožnika o nedopustnem ravnanju prve toženke je bilo na tožniku breme dokazovanja, da je bilo ob servisu vozila leta 2018 v njegovo vozilo oz. motor nalito olje, neustrezno standardom, ki jih predvideva proizvajalec vozil B.

8Vsaka stranka mora dokazati svoje trditve, zato je sodišče utemeljeno naložilo tožniku dokazovanje o nalitju napačnega olja, zaradi katerega je prišlo do okvare motorja. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko; seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da tožnik dokaznemu bremenu ni zadostil.

9Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predpravdnega izvedenca E. E., zato ni podana kršitev določbe pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker sta toženki nasprotovali predpravdnemu mnenju, izdelanem po naročilu tožnika, je sodišče pravilno imenovalo sodnega izvedenca A. A., ki je izdelal mnenje in ga večkrat dopolnil; sodišče pa je izvedenca tudi dodatno neposredno zaslišalo. Po sodni praksi se šteje predpravdno mnenje, pripravljeno po naročilu stranke, četudi s strani strokovnjaka (s statusom sodnega izvedenca), kot del strankine trditvene podlage. Mnenje predpravdnega izvedenca nima dokazne teže. ZPP pojma strokovna priča ne pozna; v sodni praksi se je oblikoval izraz izvedena priča, čeprav ZPP pozna le dokaz z zaslišanjem prič in dokaz z izvedencem. Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je drugačen. Sicer sodišče izvedene priče zaslišuje o konkretnih okoliščinah, ki so jih same zaznale. Zaradi svojega strokovnega znanja so v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo. Ne smejo pa prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih mnenj, saj je to naloga izvedenca, ki je postavljen v pravdi.¹ Zato je sodišče ugotovitve izvedenca E. E. pravilno štelo kot tožnikovo trditveno podlago in ne kot dokaz. Stranka lahko s predpravdnim mnenjem vzbudi dvom v strokovnost in verodostojnost mnenja, ki ga je izdelal izvedenec. Vendar tožnik s trditvami iz t. i. predpravdnega mnenja ni uspel omajati prepričljivosti in strokovnosti izvedenskega mnenja izvedenca A. A. Ta je obširno in obrazloženo odgovoril na tožnikova zatrjevanja, izhajajoča iz mnenja E. E., da obstaja samo en vzrok za nastanek okvare - slabo olje, ki naj bi ga v motor natočil serviser.

10Tožnik neutemeljeno vztraja pri izločitvi izvedenca A. A. Odločitev o zavrnitvi zahteve za njegovo izločitev ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so vsebovani v tč. 5-7 in tudi v 9. točki izpodbijane odločitve. Iz njih je razvidno, da je sodišče obravnavalo tožnikove trditve, s katerimi je opisoval okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost izvedenca. Zato očitek o kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podan. Te iste okoliščine tožnik ponavlja v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 247. člena ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP so izločitveni razlog zgolj tiste okoliščine, iz katerih izhaja izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali če njegovo ravnanje kaže na pristranski odnos do stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval predlog za izločitev izvedenca A. A., ni mogoče subsumirati pod to zakonsko določbo. S temi razlogi ne utemeljuje izvedenčeve nepristranskosti kot razloga za njegovo izločitev, temveč izraža zgolj tožnikovo nestrinjanje z izdelanim izvedenskim mnenjem. Res je izvedenec A. A. v prvem mnenju zapisal, da olje po okvari ni bilo shranjeno in da ne more podati mnenja, ker nima vzorca. Vendar pa je naknadno, po izdelavi dopolnilnih mnenj o obsegu poškodb vozila in po ugotavljanju več možnih vzrokov za nastanek okvare (eden izmed njih je bil tudi napačno olje)², od predstavnika laboratorija za raziskave kvalitete materiala olj pri H., d. d. dobil podatek, da je možno ugotoviti kvaliteto olja tudi iz manjše količine, ki še ostane po izpustu. Izvedenčevo nepoznavanje dejstva, da lahko pridobi manjši vzorec tudi po izpustu olja, ne izkazuje njegove nepristranskosti in nestrokovnosti. Ni dvoma, da je izvedenec pridobil ostanke olja. Njegovo ravnanje (izdelava četrte dopolnitve, ki je med drugim vsebovala poročilo o preizkusih vzorca) ni bilo samovoljno, saj je izvedenec po prejemu informacije družbe H., d. o. o. (da lahko kljub izpuščenemu in zavrženemu olju opravi analizo iz ostankov olja, ki ostanejo v motorju po izpustu glavne tekočine) obvestil sodišče o ponovnem pregledu vozila in pridobitvi ostankov olja za analizo. Sodišče temu ni nasprotovalo. Izvedencu ni s posebnim sklepom naložilo izvedbe te naloge, a zato njegovo ravnanje še ni nepristransko ali nestrokovno, kot želi prikazati tožnik. Izvedenec je imel splošno pooblastilo za opravo te naloge v sklepu o postavitvi, v katerem mu je bilo naloženo ugotavljanje vzrokov za okvaro motorja. Analiza je pokazala, da je bilo ob menjavi uporabljeno ustrezno olje.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje o neresničnosti tožnikovih trditev, da ga izvedenec na ponovni ogled vozila 29. 12. 2022 ni vabil. Na podlagi izvedenčeve izpovedbe je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je izvedenec tožniku teden dni pred predvidenim ogledom preko njegovega pooblaščenca poslal vabilo na ponovni ogled. Dejstvo, da sta se bližala božič in novo leto, ob tem, da je bil 29. 12. delavnik in tožnik ni trdil/izkazal, da bi bil v tem času on ali pooblaščenec odsoten, ne omaje pravilnosti odločitve. Izvedenčevo povabilo obeh pravdnih strank ne gre enačiti s tem, da bi moral obenem zagotoviti njuno prisotnost na ogledu. Izvedenec ni dolžan ravnati po določbah ZPP o vročanju glede načina vabljenja oziroma obveščanja strank in pooblaščencev o ogledu. Pravila ZPP o vročanju pisanj veljajo za vabljenje strank in pooblaščencev na naroke in za druga procesna dejanja sodišča.³ Zato tožnikova pravica do sodnega varstva in načelo kontradiktornosti nista mogla biti kršena.

12Očitek o nestrokovnosti ne sodi v okvir presoje razlogov za izločitev izvedenca v luči 6. točke 70. člena ZPP. Nestrinjanje tožnika z izdelanim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca. Izvedensko mnenje je vedno predmet dokazne ocene. In če obstajajo kakšni dvomi/nejasnosti, se to lahko odpravi z dodatnim zaslišanjem izvedenca. Če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti niti z zaslišanjem, pa se lahko dokazovanje ponovi z drugim izvedencem (prim. 254. člen ZPP). Za kaj takšnega tu ne gre. Izvedenec A. A. se je strokovno obrazloženo opredelil do ugotovitev E. E. oz. tožnikovih očitkov o drugačnih ugotovitvah vzrokov okvare v predpravdnem mnenju.

13Tožnik s pritožbenimi trditvami ne vzbuja dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca A. A. Izvedenec A. A. je v prvem mnenju zapisal, da je bilo toženkino ravnanje, ker ni (o)hranila izčrpanega olja, neobičajno in neodgovorno. Vendar pa je sodišče prve stopnje (po več dopolnitvah izvedenskega mnenja, ki so šla v smeri odkrivanja preteklih poškodb vozila) s pomočjo izvedenca, ki je naknadno pridobil informacijo od laboratorija za raziskavo kvalitete materiala olj pri družbi H., d. d. o možnosti ugotavljanja kvalitete motornega olja tudi iz manjše količine olja, ki ostane v motorju po izpustu, ugotovilo, da ostanki olja v motorju potrjujejo uporabo/nalitje ustreznega olja.⁴ Protipravnosti toženkinega ravnanja tožnik ni utemeljeval na opustitvi dolžnega ravnanja, ki se kaže v neskrbnem ravnanju pri hrambi izpuščenega olja oz. v pomanjkanju pisnih protokolov za postopanje z dokaznim materialom. Zato so tovrstne navedbe, ki jih tožnik prvič podaja v pritožbi, neupoštevne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Okoliščina, da izčrpano olje ni bilo shranjeno, pa ni bila ovira za dokazovanje, katero olje je bilo nalito v predmetno vozilo.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se tožnik ni imel možnosti seznaniti s tem, ali je bilo motorno olje, dano na analizo, res izčrpano iz predmetnega vozila. Gre za posplošene očitke brez podlage v dokaznem postopku. Čeprav je tožnik trdil (in se pri tem skliceval na predpravdno mnenje E. E., v katerem je potrdil, da je bilo olje iztočeno in zavrženo), da ni več olja v motorju, pritožbeno sodišče ne dvomi v strokovnost izvedenca A. A. Ta je na podlagi (kasneje) pridobljenih podatkov o možnosti pridobitve preostanka olja po izpustitvi glavne količine pridobil ostanke olja za analizo. Iz prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, izhaja, da je bilo olje za analizo vzeto iz predmetnega vozila. Nobenih indicev ni, ki bi nakazovali, da je izvedenec odvzel ostanke olja in do svojih ugotovitev prišel na nepravilen način. Dvoma, da je izvedenec lahko vzel nekaj olja iz motorja, ni. Tožnik je bil preko svojega pooblaščenca vabljen na ponovni ogled, a se ga ni udeležil. Izvedenec je v mnenju zapisal, da je z injekcijsko iglo, kupljeno v specializirani medicinski trgovini, izsesal ostanke olje iz nekaterih delov motorja, in sicer glave motorja, ohišja filtra in oljnega korita, nato pa zaslišan povedal, da kolikor se spomni, je pridobil olje iz korita, ohišja filtra in nekaj mogoče pri glavi. Tak opis ni v nasprotju z zapisanim. Tudi priča C. C., ki je bila prisotna, ko je izvedenec izsesaval ostanke olja, je potrdila odvzem olja iz motorja. Ni odločilno, iz katerega dela motorja je bilo olje odvzeto; ključno je, da je bilo v motorju možno dobiti ostanke olja in z njimi opraviti analizo. Da bi bilo v enem delu motorja drugačno olje kot v drugem, ni verjetno. Dokazni postopek pa tudi ni potrdil tožnikovih posplošenih domnev, da je prva toženka med pravdo vlila v motor pravo olje, ostanki katerega so bili nato dani v analizo. Priči G. G. in C. C. sta prepričljivo izpovedali, da je izvedenec prvo toženko obvestil o ponovnem ogledu tožnikovega vozila/motorja in hkrati naročil, da se vozilo pripravi na dvigalo za ogled. Izvedenec ni povedal, da bo iskal morebitne ostanke olja v motorju. To je potrdil tudi izvedenec. Dokazni postopek ni potrdil tožnikovih domnev o prirejenosti ostankov olja v motorju. Izpoved priče D. D., da olje po izpustu v celoti izteče in nič ne ostane, pravilnosti odločitve ne omaje. Na tožnikove pomisleke o naknadni prirejenosti olja oziroma njegovi iztrošenosti je prepričljivo in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe. Dvoma v to, da je bilo v motorju prisotnega še kaj motornega olja, ne vzbuja dejstvo, da sta vozilo pregledala dva izvedenca. Res sta v mnenjih oba zapisala, da ni hranjenega izčrpanega olja. Vendar je izvedenec A. A. na podlagi informacije laboratorija družbe H., d. d. pridobil manjšo količino olja, kolikor ga je bilo potrebno za analizo. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi izvedenec ali tožnik ravnala goljufivo. Zgolj okoliščina, da je imela prva toženka, pri kateri se je vozilo nahajalo, neoviran dostop do njega, ne vzbuja dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

15Izvedenec je ugotovil, da je bilo vozilo še pred uvozom in tožnikovim nakupom močno poškodovano. V izpodbijani sodbi je zanesljivo ugotovljeno, da je bila povzročena močna poškodba sprednjega dela vozila, ki je lahko segala do motorja. Izvedenec je (v tretji dopolnitvi mnenja) pojasnil, da je vzrokov za nastanek okvare lahko več; eden od njih je tudi napačno olje, vendar je to malo verjetno. Sodišče je ugotovilo, da je prva toženka tudi v spornem obdobju nabavljala in uporabljala ustrezno olje, kot ga predpisuje B. Takšne okvare ni bilo pri drugih vozilih, ki jih je v tem času servisirala prva toženka. Ker pa je tožnik trdil in vztrajal pri zatrjevanem vzroku, je izvedenec s sodelovanjem H., d. d. pridobil olje in ga poslal na analizo. Ta pa ni potrdila tožnikovih navedb.

16Pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka; prvi toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 560 EUR (750 odvetniških točk za vložen odgovor, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV).

¹ Prim. odločbe VS RS I Ips 253/2013 id, VSL I Cp 1036/2024, I Cp 1712/2019, II Cp 385/2023.
² Iz spisa je razvidno, da se je bodisi zaradi zamolčanja ali nevednosti tožnika o obsežnih poškodbah vozila prva toženka najprej ukvarjala s pridobitvijo dokazov glede obsega poškodb vozila in s tem vzroka, ki vodi do očitanega "zaribanja" motorja, prav tako pa tudi izvedenec, ki dokaznega gradiva sprva ni mogel dobiti; šele s tretjo dopolnitvijo mnenja je pridobil gradivo FURS in slike poškodovanega vozila, pri čemer je izvedenec zapisal, da je poškodba lahko segala do motorja, in tudi opredelil ter pojasnil, da je lahko več vzrokov za nastanek okvare.
³ Prim. odl. VSL II Cp 44/2017, I Cp 2/2019, idr.
⁴ Sicer pa bi lahko tožnik, ko je vozilo pripeljal k prvi toženki na servis z namenom odkritja okvare, zahteval, da se mu izroči izčrpano olje.