VSL Sklep III Cp 1975/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep o stroških (VI. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja tožencev (I. točka izreka) in njune deleže na tem premoženju (II. točka izreka). Razsodilo je, da je toženec solastnik izrecno opredeljenih nepremičnin do deleža 3/20 (III. točka izreka), toženka pa do deleža 7/20 (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v preostanku (glede dodatnega 20 % deleža v korist toženca na nepremičninah iz I. točke izreka) zavrnilo (V. točka izreka). Potrebne pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, je naložilo v nerazdelno plačilo tožencema (VI. točka izreka).

2Toženka zoper stroškovni del odločitve vlaga pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške, oziroma podredno, da sklep o stroških razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je uspeh tožnice v tem postopku le 60 %. Zmotna je ugotovitev, da tožnica ni uspela z le sorazmerno majhnih delom tožbenega zahtevka. Sodišče je posledično zmotno uporabilo tretji odstavek 154. člena ZPP, pri uporabi katerega je treba vrednostno presojati premoženje, ki je predmet zahtevka. Absolutni del zavrnjenega dela zahtevka znaša 10.762 EUR, kar ni majhen del. Razlika v višini 2/10 idealnega deleža predstavlja vrednostno veliko razliko. Opredeljuje se tudi do višine potrebnih pravdnih stroškov in zaključuje, da bi ji glede na uspeh v postopku tožnica morala povrniti njene pravdne stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetnem sporu, v katerem tožnica kot toženčeva upnica na podlagi 83. člena Družinskega zakonika² zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja tožencev, deležev na tem premoženju in njegovo delitev v pravdi, je sodišče prve stopnje izpodbijano stroškovno odločitev oprlo na zaključek, da tožnica ni uspela z le sorazmerno majhnim delom zahtevka - le glede vtoževane višine deležev tožencev na skupnem premoženju. Zahtevala je namreč ugotovitev enakih deležev tožencev na skupnem premoženju (prvi odstavek 74. člena DZ), sodišče prve stopnje pa je deleže ugotovilo v drugačnem razmerju - delež toženca (davčnega dolžnika, zaradi katerega je tožnica sploh sprožila ta spor) 30 %, toženke pa 70 %.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Deleža delnega uspeha v pravdi, v kateri stranka uveljavlja nedenarne zahtevke, namreč ni mogoče ugotavljati matematično, temveč ga mora sodišče oceniti glede na vse okoliščine zadeve, upoštevaje zlasti vsebino in pomen posameznih zahtevkov.³ Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da je treba kot merilo uspeha strank upoštevati zgolj višino ugotovljenih deležev na skupnem premoženju, in da je treba upoštevati absolutno vrednost zavrnjenega dela zahtevka. Tudi vrednost spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedla tožnica, ni pravno pomembna. Bistveno je, kakšne zahtevke in ugovore sta stranki postavili in kako uspešni sta bili z njimi.

7Tožnica je zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje spada pet nepremičnin do deleža 1/2, čemur sta se toženca upirala s trditvijo, da je to posebno premoženje toženke. Sodišče je tožničinemu zahtevku ugodilo v celoti, ugovor posebnega premoženja pa zavrnilo. Glede višine deležev na skupnem premoženju je sodišče delno ugodilo tožničinemu zahtevku, delno pa ugovorom toženke - delež toženca je ugotovilo za 20 % manjši, delež tožnice pa za 20 % večji od vtoževanega. Tudi glede zahtevka za delitev skupnega premoženja v pravdi (določitev solastninskih deležev na nepremičninah) je tožnica pravzaprav uspela v celoti - prvotno s tem, da je sploh dosegla delitev v pravdi, ki se praviloma opravi v nepravdnem postopku, nato pa tudi glede višine zahtevanega solastninskega deleža tožencev (1/2 od deleža na skupnem premoženju).

8Ob tem je potrebno upoštevati tudi pomen zahtevkov, ki jih je uveljavljala tožnica. Zahtevek po 83. členu DZ je namreč namenjen varstvu upnika. Zagotavljal naj bi mu, da bo v izvršilnem postopku prišel do poplačila svoje terjatve.⁴ Tožnica je v tem postopku torej pravzaprav dosegla ravno to, kar je želela - zagotovitev premoženja davčnega dolžnika, na katerega bo lahko posegla v izvršilnem postopku. Ne glede na to, da ugotovljeni deleži na skupnem premoženju in posledično solastnini niso povsem enaki zahtevanim, je svoj cilj dosegla. Glede na vse navedeno je zato pravilen sklep, da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, glede katerega niso nastali posebni stroški.

9Pritožbene navedbe glede višine potrebnih stroškov, ki so nastali vsaki izmed pravdnih strank, so pravno nepomembne, ker sodišče prve stopnje o višini stroškov še ni odločalo.

10Glede na navedeno in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in četrtim odstavkom 161. člena ZPP). Prav tako tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in posledično predstavlja nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 15/2017 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju DZ.
³ M. Pintarič Pec: Stroški pravdnega postopka s predstavitvijo primerov odmere stroškov v določenih procesnih situacijah (1), Pravosodni bilten, št. 1/2020, str. 149.
⁴ G. Dugar, v: B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 251.