VSL Sodba I Cpg 188/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti 466,65 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 41.292,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 35.396,00 EUR tečejo od 20. 2. 2022 do plačila, od zneska 5.896,00 EUR pa od 8. 3. 2022 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora toženka plačati tožničine pravdne stroške, ki jih bo odmerilo po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (II. točka izreka).

2Zoper del I. točke izreka navedene sodbe, ki se nanaša na plačilo nad 24.176,00 EUR (17.116,00 EUR), in zoper njeno II. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne ter prilagodi tudi stroškovno odločitev, sicer pa naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Prav tako priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet spora je zavarovalnina za škodo, ki je zaradi požara nastala na tožničini prikolici za prevoz vozil, za katero je imela pri toženki sklenjeno kasko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo skupno 41.292,00 EUR, in sicer 35.396,00 EUR za uničeno priklopno vozilo (od njegove vrednosti v višini 59.400,00 EUR je odštelo 1.000,00 EUR odbitne franšize, dne 21. 3. 2022 plačanih 7.863,49 EUR in pobot v višini 15.140,73 EUR na račun do 11. 3. 2022 zapadlih zavarovalnih premij) ter 5.896,00 EUR za neplačane stroške gašenja, odvoza in skladiščenja uničenih stvari.

6Toženka v pritožbi navaja, da se ne upira plačilu zavarovalnine, ki jo je ocenil sodni izvedenec. Vendar opozarja, da je tožnica s prisojenim zneskom (nad 24.176,00 EUR) obogatena za 17.116,00 EUR, saj ji je ta znesek toženka nakazala 24. 4. 2024 na fiduciarni račun njenega pooblaščenca. Naroka za glavno obravnavo z dne 26. 4. 2024 se sicer ni mogla udeležiti, je pa že nekaj dni prej (23. 4. 2024) tožničinega pooblaščenca po elektronski pošti obvestila, da je šel omenjeni znesek v nakazilo, ki je bilo nato naslednji dan tudi izvršeno (v zvezi s tem prilaga kopijo elektronskega sporočila z dne 23. 4. 2024 in izpis nakazil z dne 24. 4. 2024). Ker je tožničin pooblaščenec to dejstvo na naroku zamolčal, sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o toženkini obveznosti. Dodaja, da ni imela nobenega razloga, da tožničinemu pooblaščencu ne bi zaupala, da bo o nakazilu obvestil sodišče.

7Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Delno plačilo dolga sicer povzroči delno neutemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na celotni dolg, saj obveznost z izpolnitvijo preneha (prvi odstavek 270. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Vendar sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi razpravnega načela, ki strankam nalaga, da same priskrbijo procesno gradivo za svoje zahtevke oziroma ugovore (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Stranka lahko načeloma to stori zgolj do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje (tudi še v pritožbi) pa le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti prej (286. in 337. člen ZPP), in če se gradivo nanaša na dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (saj se na ta trenutek navezujejo časovne meje pravnomočnosti). Zatrjevano delno plačilo izpolnjuje zadnjega izmed navedenih pogojev, saj naj bi bilo opravljeno 24. 4. 2024 oziroma dva dni pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, ne pa tudi drugega.

8Toženka s trditvami in dokazi o delnem plačilu ne more uspeti, saj jih je prvič ponudila šele v pritožbi in obenem ni izkazala, da tega ne bi mogla storiti med postopkom pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz njenih pritožbenih navedb in priloženega sporočila izhaja, da je tožničinega pooblaščenca 23. 4. 2024 obvestila le o tem, da so omenjeni znesek "dali v nakazilo". Zgolj na podlagi teh okoliščin toženka ni mogla pričakovati, da bo tožnica prejem nakazila priznala (zanika ga tudi v odgovoru na pritožbo) in o tem obvestila sodišče. Ker trditve o delnem plačilu utemeljujejo zmanjšanje dolga, bi jih morala sodišču podati toženka, kar bi glede na zatrjevani čas plačila lahko storila že pred narokom z dne 26. 4. 2024 oziroma vsaj na tem naroku, ki pa se ga ni udeležila. V pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na narok pravilno vabljena in tudi ne navaja morebitnih opravičljivih razlogov za izostanek z naroka. Trditev o delnem plačilu, ki ga omenja v pritožbi, ni podala niti po tem, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo pripravljalno vlogo tožnice, ki jo je ta vložila na omenjenem naroku in s katero je tožbeni zahtevek prilagodila drugim delnim plačilom oziroma pobotu toženke. Glede na navedeno toženka v zvezi s pritožbenimi novotami o delnem plačilu z dne 24. 4. 2024 ni izkazala pogoja nekrivde, zato jih ni bilo mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Višje sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane in potrebne stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 466,65 EUR (625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 12,5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). Plačati jih mora v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).