VSRS sodba II Ips 214/2014

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača 79.000,00 EUR, da objavi sodbo v tedniku A. in se ob objavi sodbe opraviči njej in njenim otrokom za objavo fotografije njene družine in za primerjavo te fotografije s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels s svojo družino.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje glede denarnega odškodninskega zahtevka spremenilo z vmesno sodbo, razveljavilo pa glede objave sodbe in opravičila zaradi primerjave tožnice in njene družine s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels z družino, in glede pravdnih stroškov in v tem delu ter glede višine odškodnine zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za opravičilo otrokom tožnice in zahtevka za opravičilo tožnici zaradi objave fotografij njene družine.

3Zoper vmesno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Vrhovno sodišče res še ni obravnavalo primera, ko naj bi do posega v čast in dobro ime prišlo zaradi primerjave fotografij, vendar je iz njegovih odločb (II Ips 340/2008, II Ips 737/2005 in II Ips 405/2002) razvidno, da je pomemben kontekst celotne izjave in ne le delov prispevkov. Tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Wirtschafts-Trend Zeitschriften Verlagsgeselschafts proti Avstriji govori o povezavi med fotografijo in besedilom članka. Fotografiji v satirični rubriki nista bili objavljeni brez konteksta, ampak je nad njima naslov in tekst. Višje sodišče je tako povsem zanemarilo ožji kontekst objave fotografij, upoštevalo pa ni niti širšega konteksta objave fotografij, v katerega spadajo naslednje okoliščine: da se je javna razprava začela z objavo na Facebook profilu D. D. z objavo slik moža tožnice in Josepha Goebbelsa; da je bil v isti številki A. uvodnik, ki je kritiziral metode političnega delovanja tožničinega moža; da je bil nad fotografijama objavljen naslov in tekst, ki tudi bralca, ki morda z objavo D. ni bil seznanjen in ni prebral uvodnika, seznanjata z namenom objave fotografij. Ker tega sodišče ni upoštevalo, je napačno zaključilo, da „fotografiji zaživita kot samostojna celota in ponujata (ne le povprečnemu) bralcu asociacijo tožnice in njene družine z družino Goebbels v vsej zločinsko tragični podobi“. Primerjava obeh fotografij bi lahko bila za bralca pojmovno odprta le, če bi jo upoštevali brez opisanega konteksta. Tako pa je šlo za kritiko ene od metod, ki jih tožničin mož uporablja za pridobivanje političnih točk. ESČP je nadalje v številnih odločbah poudarilo, da v okviru pravice do svobode izražanja zaščito uživata tako vsebina kot oblika izražanja. Novinarjem je treba, kolikor se le da, dopustiti svobodo tudi pri izbiri izraznega sredstva. V obravnavanem primeru so novinarji presodili, da je treba zato, da bo javnost dojela resnost sporočila o nevarnosti uporabe političnih metod, ki jih prakticira tožničin mož, objaviti sporni fotografiji v satirični rubriki ... Tudi tak način izražanja s primerjavo fotografij je zaščiten v okviru pravice do svobode izražanja.(1) Kot napačno ocenjuje stališče višjega sodišča, da tožnica ni politično aktivna, saj aktivno podpira politično kariero svojega moža tako, da se z njim in svojimi otroki pojavlja na javnih prireditvah in v medijih, in mora zato prenesti tudi dejstvo, da se njena fotografija z družino pojavi v kontekstu, ki je kritičen do takšnega načina pridobivanja političnih točk. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je v satiri dovoljeno več pretiravanja in celo provokacije kot sicer, če le javnost ni zavedena glede dejstev. Tudi ESČP je v mnogih zadevah izpostavilo velik pomen satire in satiričnega izražanja za demokracijo, pri čemer je poudarilo, da satirično izražanje uživa višjo stopnjo zaščite v okviru svobode izražanja, kot je to v objavah, ki niso satirične narave. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožnice in tudi glede odločitve o temelju zahtevka potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnica zahteva sodno varstvo, ker naj bi njene ustavnopravno varovane pravice tožena stranka prizadela z objavo prispevka v satirični rubriki ... revije A. št. 9/2011, izdane dne 4. 3. 2011. Prispevek nosi naslov „Ni vsak dr. E. že dr. Goebbels", pod njim pa je tekst: „Naš nekdanji sodelavec Sena Driskić je na svojem fejsbuku dr. E. primerjal z gr. Goebbelsom. Uredništvo ... se pridružuje protestom. Mogoče se zdi , da se dr. E. zgleduje po svojem vzorniku, a mu do njega še veliko manjka in mu trenutno ne seže niti do pasu. Potrebno bo še veliko vaje v manipulaciji. Sieg!““ Pod tekstom sta objavljeni fotografiji družine E. in družine Goebbels. Medtem ko sodišče prve stopnje ravnanja tožene stranke ni ocenilo za protipravnega, je sodišče druge stopnje protipravnost ravnanja zaznalo v sočasni objavi družinskih fotografij ene ob drugi, ki bralcu ponujata asociacijo tožnice in njene družine z družino Goebbels „v vsej zločinsko tragični podobi.“

7Odločilno vprašanje v zadevi je vprašanje uravnoteženja ustavnopravno varovanih pravic svobode izražanja (39. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) na eni strani ter pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere sodi tudi pravica do dobrega imena in časti, na drugi strani. Človekove pravice in temeljne svoboščine so namreč po tretjem odstavku 15. člena Ustave omejene s pravicami drugih. Vprašanje kolizije omenjenih sobivajočih pravic se v sodni praksi pojavlja dokaj pogosto, tako pred rednimi sodišči vseh stopenj kot tudi pred Ustavnim sodiščem in ESČP. Odgovor na vprašanje pa ni enoznačen in ni preprost. Na eni strani zaradi pomena ustavnih pravic v koliziji, na drugi pa zaradi pestrosti življenjskih primerov, v katerih si pravice stopijo nasproti.

8V 39. členu Ustave je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja ter svoboda zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico pridobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. Ustavno sodišče je v številnih odločbah deklariralo pomen svobode izražanja. Ta ni le izraz posameznikove osebnosti v družbi, pač pa pomeni (v tem okviru zlasti svoboda tiska) enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega sistema, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti.(2) Zato ni pomemben zgolj njen aktivni vidik (varovanje svobode do posredovanja informacij in mnenj), temveč tudi pasivni vidik, ki se kaže v svobodi njihovega sprejemanja, torej v pravici do obveščenosti. Svoboda govora pa ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.(3) Glede na tak poseben pomen je v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža.

9Vendar pa tudi pravica do svobode izražanja ni neomejena, najpogosteje pa prihaja v kolizijo ravno s pravico zasebnosti in osebnostnimi pravicami drugih ljudi. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic. Že ime pove, da so to pravice, ki gredo človeku kot osebi, kot takemu.(4) Ob nastanku kolizije se je treba ob tehtanju nasprotujočih si interesov odločiti, katera pravica je pomembnejša in kateri je treba nuditi ustrezno zaščito. Omenjena pestrost življenjskih primerov dokazuje, da splošnega pravila za to ni, pač pa je treba v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč okoliščine tega konkretnega primera, po opredelitvi pomena pravic in njihovem uravnoteženju pretehtati, kateri je treba dati prednost in katera se mora umakniti oziroma kateri je treba omejiti določen del njej imanentnih upravičenj. V ta namen se v praksi sodišč, ki se ukvarjajo z varovanjem, tehtanjem in uravnoteženjem teh pravic, upošteva več kriterijev, med drugim tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav.(5)

10Upoštevajoč navedena izhodišča Vrhovno sodišče v konkretni zadevi za odločilne šteje naslednje (že v sodbah prve in druge stopnje ugotovljene, v nadaljevanju te obrazložitve pa še podrobneje pojasnjene in za odločitev pomensko ovrednotene) okoliščine: (1) tožnica ni politično aktivna oseba, (2) njeno ravnanje in nastopanje v javnosti ni izzvalo objave spornega prispevka, (3) javno razpravo o propagandi politične stranke, ki ji pripada tožničin mož, je sporni prispevek pravzaprav šele sprožil, (4) vsebino, obliko in posledice objave.

11O zadevi splošnega pomena, javni razpravi o njej, tožničini aktivnosti (nastopanju) v javnem življenju in njenem prispevku k objavi spornega prispevka (prve tri v prejšnji točki obrazložitve navedene relevantne okoliščine): Delovanje političnih strank je zadeva splošnega pomena, za katero je podan interes javnosti, da je o njej informirana, in o kateri je dopustna širša (tudi ostra, groba, pikra) javna razprava. Vendar se v obravnavani zadevi sodiščema z vprašanjem, ali je razprava o politični propagandi stranke, ki ji pripada tožničin mož, v javnem interesu, zaradi tožničine (neaktivne) vloge v političnem življenju ni bilo treba natančneje ukvarjati. Tožena stranka sicer kot napačno izpodbija stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ni politično aktivna in poudarja njeno vlogo v politični karieri njenega moža. Vrhovno sodišče se strinja s trditvami v reviziji, da tožnica z nastopanjem v javnosti ob svojem možu, zlasti na medijsko odmevnih dogodkih, sodeluje v javnem življenju, zaradi česar mora, tudi zaradi interesa javnosti po obveščenosti, v določeni meri dopuščati in tolerirati kritiko, oceno in komentarje svojega ravnanja, četudi ti zanjo niso prijetni. Toda stališče sodišča druge stopnje, izraženo v 10. točki obrazložitve njegove odločbe, ni drugačno, pač pa skladno z ravnokar zapisanim. V obsegu, v katerem tožnica nastopa v javnosti, je javnost zanjo (lahko) zainteresirana (gre za t. i. relativno osebo iz javnega življenja), to njeno delovanje pa lahko tudi predmet kritike. Zaradi tega je sodišče druge stopnje tudi ocenilo, da zgolj objava njene fotografije ne predstavlja nedopustnega posega v njene osebnostne pravice. Upoštevalo je torej, da je stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, večja, če in kolikor gre za javno osebo. Na splošno so namreč meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene funkcije tistega, ki ga zadevajo.(6) Vendar pa po drugi strani ravno obseg njenega nastopanja v javnosti tudi začrtuje meje, do katerih seže interes javnosti po obveščenosti - le glede njenega javnega udejstvovanja. Zgolj z nastopanjem v javnosti kot partnerka znanega politika oziroma s tem, da je z otroki spremljala moža na javnih prireditvah in drugih priložnostih, tožnica ni sprožila (izzvala) kritike propagande politične stranke, ki ji pripada njen mož. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je kritika propagande stranke začela z objavo D. D. na njegovem Facebook profilu, javna kritika pa (v bistvu kot odgovor na objavo na tem profilu) šele z objavami prispevkov v številki revije A., v kateri je bil objavljen tudi sporni. Glede na specifično naravo rubrike na zadnji strani revije pa ni pričakovati, da bo bralec v njej objavljene prispevke povezoval s preostalo vsebino revije (ki tudi ni obravnavala zgolj te tematike, pač pa njena vsebina ni odstopala od vsebine drugih izdaj revije), kot je razvidno že iz uvodnih revizijskih navedb, pa se je prava razprava začela šele potem.

12O vsebini, obliki in posledicah objave: ..., rubrika na zadnji strani revije A., je nedvomno satirične narave. Kot tako sta jo ocenili tudi sodišči druge in prve stopnje in - vsako sicer po svoje - upoštevali pomen tega, da gre za literarno zvrst, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje. Satirični način komentiranja temelji na pretiravanju, popačenju, pikrosti, celo provokaciji. To sta v svojih odločbah, na katere opozarja tožena stranka v reviziji, večkrat poudarili Ustavno sodišče in ESČP, ki ravno zaradi takšne narave satiričnemu pisanju dopuščata širše meje in s tem pričakujeta večjo stopnjo tolerance tistih, ki se jih pisanja tičejo. Vendar pa tudi ob upoštevanju satirične zvrsti rubrike, v kateri so bile fotografije objavljene, konteksta objave fotografij tožnice z družino in oblike objave, kar natančneje in po vsebinskih sklopih izpostavlja revizija, Vrhovno sodišče pritrjuje izpodbijani odločitvi, ki ravnanje tožene stranke s sočasno objavo fotografij družine E. in družine Goebbels ocenjuje za protipravno.

13Vrhovno sodišče se strinja, da je treba upoštevati ne le fotografije, pač pa celoten kontekst objave prispevka v rubriki ... Čeprav fotografijama ni mogoče odreči večje sporočilne vrednosti od teksta, ju je vendarle treba upoštevati v povezavi s tekstom oziroma celotnim prispevkom. Ker tekst tožnice ne omenja, pač pa celo napotuje na primerjavo tožničinega moža z njegovim „vzornikom“, toliko bolj to primerjavo vsiljujeta fotografiji. Glede tožnice kot zgolj v prej prikazanem obsegu relativne osebe iz javnega življenja naslov in tekst nad fotografijama pri bralcu ne omejujeta asociacij na politično delovanje njenega moža, temveč mu puščata pojmovno odprt miselni tok, ki pa ga ravno fotografiji z načinom objave usmerjata v primerjavo fotografiranih družin in posameznih družinskih članov. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje, da v tem smislu „fotografiji zaživita kot samostojna celota“, saj ob tekstu in naslovu ravno fotografiji vodita bralca v primerjavo družin in njihovih članov, ne pa morebiti v primerjavo političnega lobiranja („pridobivanja političnih točk“) tožničinega moža in Goebbelsa. K temu bralca navaja ravno oblika izražanja (objava družinskih fotografij v primerjalne namene). Res je v okviru pravice do svobode izražanja varovana tudi oblika in ne le vsebina izražanja, vendar je v konkretnem primeru glede na vse doslej prikazane konkretne okoliščine in v nadaljevanju pojasnjene posledice objave tožena stranka ravno s tem (s slikovno primerjavo) presegla dopustne meje te pravice. Tožena stranka se sicer sklicuje na odločbe, v katerih je ESČP nudilo varstvo tudi žaljivim in šokantnim oblikam izražanja. Ustavno sodišče in ESČP omejitve svobode izražanja zaradi pomena te pravice res razlagata ozko(7), vendar obe sodišči obenem poudarjata, da svoboda izražanja ni neomejena.(8) Tako niso varovane žaljive izjave, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjave, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.

14Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ravno s primerjavo fotografij tožničine družine z družino Goebbels, torej z obliko objave, tožena stranka prekoračila meje sprejemljivega izražanja. Josepha Goebbelsa zgodovina postavlja ob bok Adolfu Hitlerju kot njegovega najbližjega sodelavca, soustvarjalca in propagandista njegove politike, njegovo ženo za veliko občudovalko in privrženko režima, njune otroke pa žrtve takšnega režima in lastnih staršev. Primerjava(9) družin za tožnico nedvomno pomeni hud poseg v njene osebnostne pravice, med katere se uvrščata tudi pravica do časti in dobrega imena, in ga ni mogoče umestiti v meje dopustne svobode izražanja. Odločbe ESČP, ki jih ponuja tožena stranka, po oceni Vrhovnega sodišča tako hudih posegov ne obravnavajo.(10)

15Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je z vzporedno objavo družinskih fotografij in bralcu vsiljeno primerjavo tožena stranka nedopustno posegla v osebnostne pravice toženke. Za izražanje oziroma kritiko političnega delovanja njenega moža takšne primerjave ni mogoče šteti za del javne razprave o vsebinah iz javnega interesa. Revizija torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

16Glede na to, da končna sodba v zadevi še ni izdana, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Tu se revizija v veliki meri sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-226/95, s katero je presojalo tretji odstavek 169. člena in četrti odstavek 174. člena Kazenskega zakonika in odločilo, da nista v nasprotju z Ustavo.

Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča U-I-172/94.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Up-2940/07.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča U-I-226/95.

Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča Up-584/12.

Op. št. (6): Odločba Ustavnega sodišča Up-2940/07.

Op. št. (7): Npr. ESČP v zadevah Jersild proti Danski (v obliki intervjuja izražene rasistične ideje), Mladina, d. d., proti Sloveniji, Vereinigung bildener Künstler proti Avstriji (slika znanih osebnosti v eksplicitnih seksualnih pozah), Rothe proti Avstriji (članek in fotografije o homoseksualnih odnosih v semenišču), odločba Ustavnega sodišča Up-584/12.

Op. št. (8): Njene omejitve kot (le) ene v naboru temeljnih človekovih pravic in svoboščin so zapisane bodisi posredno (tretji odstavek 15. člena Ustave) bodisi neposredno (drugi odstavek 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah).

Op. št. (9): In ne zgolj objava fotografije. Zato zadeva ni primerljiva z zadevo Fressoz in Roire proti Franciji, v kateri je ESČP odločilo, da je novinarjem prepuščeno, da se odločijo, ali je zaradi verodostojnosti objavljenih informacij, potrebno ponatisniti kakšne dokumente (šlo je za objavo davčnih napovedi generalnega direktorja avtomobilskega podjetja).

Op. št. (10): Glede na težo posledic zato ni primerna primerjava z zadevo Wirtschafts-Trend Zeitsschriften Verlagsgeselschafts proti Avstriji, v kateri je bil par na begu ironično predstavljen kot avstrijska različica Bonnie in Clyde.