VSL Sodba I Cp 1733/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.406,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Pravdne stranke so zakoniti in oporočni dediči po pokojni A. A.: zakoniti dedič sin B. A. (v nadaljevanju: toženec); vnuka C. C. (v nadaljevanju: prva tožnica) in D. D. (v nadaljevanju: drugi tožnik), ki sta zakonita dediča na podlagi vstopne pravice po prej umrli hčerki pokojne E. D.; ter F. F. (v nadaljevanju: tretja tožnica) in G. G. (v nadaljevanju: četrti tožnik), ki sta vstopila v postopek po prej umrli oporočni dedinji, sestri pokojne, H. G. Pokojna A. A. in toženec sta dne 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 601/15 pred notarko I. I. Pokojna je v pogodbi nastopala kot preužitkarica in tožencu kot prevzemniku izročila v takojšnjo last in posest nepremičnino ID znak: del stavbe 0000-000-109, ki v naravi predstavlja stanovanje in nepremičnino ID znak: del stavbe 0000-000-319, ki v naravi predstavlja garažo, oboje na naslovu X. Toženec kot prevzemnik se je zavezal, da bo v primeru starostne onemoglosti skrbel za pokojno. Pokojna je bila v času sklenitve pogodbe stara 86 let in slabega zdravja (nepokretna, kazala je znake demence s spremljajočo vedenjsko simptomatiko, bila je v depresiji), zaradi česar je bivala v Domu starejših občanov v J. na "odprtem” oddelku. Pokojna je v času sklenitve pogodbe o preužitku že imela napisani dve oporoki, s katerima je eno polovico sporne nepremičnine zapustila drugemu tožniku, drugo polovico pa pokojni hčeri E. D. in prvi tožnici. Tožniki tako menijo, da je toženec s pogodbo o preužitku izkoristil slabo zdravstveno in duševno stanje pokojne, prav tako pa trdijo, da pokojna ni imela sposobnosti razsojanja oziroma da ni bila sposobna razumeti pomena pravnega posla (tj. pogodbe o preužitku). Navedenemu toženec nasprotuje.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je pogodba o preužitku, ki sta jo dne 7. 9. 2015 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 601/15 notarke I. I., sklenila tožena stranka B. A. kot prevzemnik in pokojna A. A. kot preužitkarica, nična (1. točka izreka); da je vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke B. A., ..., pri nepremičninah ID znak: del stavbe 0000-000-109 in ID znak: del stavbe 0000-000-319, vpisana s sklepom zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani pod Dn vpisa 96727/2017 do celote (1/1), neveljavna (2. točka izreka); da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje s tem, da se izbriše lastninska pravica pri nepremičninah ID znak: del stavbe 0000-000-109 in ID znak: del stavbe 0000-000-319, ki sta vknjiženi v korist B. A., ..., kot tožene stranke in se pri teh nepremičninah ponovno vknjiži lastninska pravica v korist prejšnje imetnice A. A., ..., (3. točka izreka); razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 12.277,31 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

Pritožbeni postopek

3Zoper 1., 2., 3. in 4. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 826/2021 z dne 6. 5. 2024 se pritožuje toženec, ki navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 4. 2024 je namreč sodišče prve stopnje toženca onemogočilo v pravdanju, saj ni dopustilo, da bi sodni izvedenki vprašanja postavljal strokovni pomočnik toženca, psihiater dr. K. K. Sodišče prve stopnje svoje odločitve, da je lahko strokovni pomočnik na naroku prisoten le kot javnost, ne sme pa sodelovati, ni nikjer zapisalo, prav tako pa je ni pojasnilo v sodbi. Zaradi navedenega postopanja sodišča prve stopnje je bil toženec prikrajšan v izvajanju svoje pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženec in njegova pooblaščenka ne razpolagata z zahtevanim znanjem, s katerim bi lahko preizkusila oziroma izpodbijala za toženca neugodno mnenje sodne izvedenke. Po mnenju toženca je kršitev enakega varstva pravic razvidna že iz predhodnega ravnanja sodišča prve stopnje, ko na obrazloženo prošnjo toženca z dne 9. 10. 2023 ni hotelo podaljšati roka za pripombe na prvotno mnenje sodne izvedenke. Zaradi kršitve pravice iz 22. člena URS pa toženec graja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodna izvedenka namreč ni mogla ugotavljati razumevanja pokojne na točno določen dan podpisa pogodbe o preužitku, prav tako pa se izvedensko mnenje v tem delu razlikuje od izpovedbe priče notarke I. I., ki je bila ob podpisu pogodbe o preužitku prisotna in se je prepričala, da je pokojna razumela pomen in posledice sporne pogodbe. Zaradi navedenega toženec pritožbi prilaga končno ekspertizno analizo, ki jo je pripravil strokovni pomočnik toženca in ki se tiče napačnih navedb in ugotovitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. L. L.

4Prva tožnica ter drugi in četrti tožnik so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico toženca do enakega varstva pravic in ga onemogočilo v pravdanju s tem, ko je odločilo, da strokovni pomočnik toženca ne sme sodelovati v postopku v taki vlogi, da na naroku sodni izvedenki postavlja vprašanja in podaja pripombe ter ga obravnavalo kot javnost. Sodni izvedenec, kot strokovni pomočnik sodišča, mora podati tako izvedensko mnenje, da lahko njegove zaključke razumejo sodišče in stranke, ker pa slednje praviloma niso strokovnjaki iz področja stroke sodnega izvedenca, imajo možnost izvedensko mnenje preveriti z lastnim strokovnim pomočnikom.¹ Vendar pa strokovni pomočnik v postopku ni niti stranka niti pooblaščenec pravdne stranke (v konkretnem primeru toženca), zato tudi ne more sam postavljati vprašanj med zaslišanjem sodne izvedenke. Sodišče prve stopnje ni dopustilo, da bi vprašanja sodni izvedenki tekom zaslišanja postavljal sam strokovni pomočnik toženca, vendar pa to ne pomeni, da tožencu ni bila dana možnost, da bi s pomočjo lastnega strokovnega pomočnika preveril izvedensko mnenje postavljene sodne izvedenke. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 3. 2024 namreč izhaja, da je razpravljajoča sodnica strokovnega pomočnika stranke opomnila, da je na naroku za glavno obravnavo prisoten kot javnost in zato ne more vprašanj sodni izvedenki postavljati sam, lahko pa z vprašanji seznani toženčevo pooblaščenko, ta pa jih bo lahko ponovila sodni izvedenki. Višje sodišče tako postopanje razpravljajoče sodnice ocenjuje kot ustrezno; toženec torej ni bil onemogočen v izvajanju pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pravico toženca do enakega varstva pravic kršilo tudi s tem, ko v sodbi ni obrazložilo razlogov, zaradi katerih strokovnemu sodelavcu toženca ni dopustilo sodelovanja v postopku. Medtem ko se izvedensko mnenje sodnega izvedenca obravnava kot dokaz, mora sodišče mnenje, ki ga poda strokovni pomočnik stranke, upoštevati kot navedbe stranke. Slednje je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru tudi storilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč obširno odgovorilo na vse navedbe, ki jih je toženec podal preko svojega strokovnega pomočnika (27. in 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na povedano ni razlogov, da bi moralo sodišče prve stopnje v sodbi še dodatno obrazložiti (poleg razlage, ki jo je podalo na naroku) zakaj strokovnemu sodelavcu toženca ni dopustilo sodelovanja v postopku.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen ZPP) in posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo. Toženec v konkretni zadevi z navedbami, predvsem tistimi, ki jih je podal s pomočjo strokovnega pomočnika po svoji izbiri, ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost strokovnega izvedenskega mnenja, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj je pri oceni sposobnosti razumevanja pokojne sledilo izvedenskemu mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je potrjeno tudi z drugimi izvedenimi dokazi, in ne izpovedbi priče notarke I. I. (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Višje sodišče ugotavlja še, da ekspertizna analiza, ki jo je toženec priložil pritožbi in v okviru katere strokovni pomočnik izpobija ugotovljeno dejansko stanje, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženec bi namreč lahko ekspertizno analizo strokovnega pomočnika, kot del svoje trditvene podlage, priložil že tekom postopka na prvi stopnji, ker pa tega ni storil, je sedaj glede novih dejstev, navedenih v ekspertizni analizi, prekludiran (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9Glede na vse povedano višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljenih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo ( 353. člen ZPP).

10Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške. Tožniki so na pritožbo vsebinsko odgovorili, zato jim je toženec v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo odgovor na pritožbo (1.875 točk po tar. št. 22/1 OT) in 2 % materialnih stroškov (46,25 točk po 11. členu OT), vse povečano za 22 %, ker je odvetnik zavezanec za DDV, upoštevaje vrednost točke, skupaj 1.406,36 EUR. Toženec mora stroške povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

¹ VSL sodba I Cp 2767/2013 z dne 12. 2. 2014.