VSL Sklep IV Cpg 23/2026

Tožničina pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdati začasno odredbo, predlagano skupaj s tožbo, naj se, prvič, zadrži učinkovanje odstopa z dne 26. 8. 2025 od sporazuma z dne 20. 9. 2024 in pogodbe z dne 14. 10. 2024 za prevoz gozdnih lesnih sortimentov po cesti ter od toženkine odločitve o oddaji javnega naročila z dne 8. 5. 2025. In drugič, da toženka pod grožnjo denarne kazni tožnici omogoči dostop do portala Gozdar preko domene gozdar.sidg.si.

2Tožnica se pritožuje, toženka pa odgovarja, naj se pritožba zavrne. Nobena od strank ni zahtevala povrnitve stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je tožničine navedbe presojalo s stališča druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kjer so določeni pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in ocenilo, da se te navedbe tem pogojem ne prilegajo.

Pogoja težko nadomestljive škode naj ne bi izpolnjevale navedbe, da je toženka odstopila od pogodbe in onemogočila tožnici dostop do svoje aplikacije Gozdar, s čimer se tožnica dve leti ne bo mogla prijavljati na toženkine razpise. Neopravljanje prevozov lesa za toženko naj ne bi pomenilo težko nadomestljive škode, saj naj bi imela tožnica kvečjemu odškodninsko terjatev nasproti toženki, ne trdi pa, da je ta ne bi bila zmožna plačati. Težko nadomestljiva škoda naj ne bi bila niti to, da naj bi bila tožnica v letu 2025 opravila bistveno manj prevozov za toženko (za 157.798,07 EUR) kot v letu 2024 (491.709,71 EUR).

Po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ pa je treba izkazati, da bo predlagatelj začasne odredbe brez nje trpel hujše posledice kot pa nasprotna stranka ob izdani odredbi, tožnica pa naj bi zatrjevala samo neugodne posledice zase, o posledicah za toženko pa ni podala nobenih navedb.

5Pritožbeno sodišče se s takšno presojo strinja. Da bi se opravilo pravkar navedeno tehtanje, so potrebne navedbe o neugodnih posledicah na obeh straneh, ob odsotnosti navedb o toženkinih neugodnostih pa ta zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ne more biti izpolnjen.

6Enako velja tudi za alternativno določeni pogoj težko nadomestljive škode ob navedbah, kakršne so povzete zgoraj. V absolutnem smislu je zatrjevani upad prometa s toženko velik, vendar sam po sebi ni dovolj zgovoren za obstoj težko popravljive škode. Drugače bi lahko bilo v primeru, da bi tožnica večino svojega celotnega prometa opravila s toženko in/ali da bi bila toženka tako velika naročnica prevozov lesa, da če jih tožnica dve leti ne bi mogla izvajati zanjo, jih ne bi mogla za nikogar. Vendar takšnih ugotovitev ali povzetih tožničinih trditev v izpodbijanem sklepu ni.

7Trditve v tej smeri so v pritožbi. V njej tožnica zatrjuje, da prevozi za toženko predstavljajo tri četrtine vseh, ki jih je opravila v zadnjih letih. Zaradi odstopa od pogodbe, ki naj ne bi bil zakonit, naj bi bilo ogroženo tožničino poslovanje in obstoj. Ne bi naj mogla zagotavljati dela zaposlenim in tekoče izpolnjevati finančne obveznosti do dobaviteljev in države, imela naj bi likvidnostne težave. Bilo naj bi verjetno, da bo prenehala obstajati. Na drugi strani naj bi bila toženka monopolist.

8Poleg tega, da so te trditve splošne, niso podkrepljene z nobenim dokazom (pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ morajo biti "izkazani", t. p. do stopnje verjetnosti dokazane, tako da ni dovolj, da se samo zatrjujejo). Poleg tega so te trditve nedovoljene pritožbene novote. V postopku zavarovanja se namreč smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ). V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP). Smiselno od tod izhaja, da niti v postopku zavarovanja z začasno odredbo pritožnik ne sme brez utemeljenega razloga prvič v pritožbi navajati novih dejstev. Iz pritožničine pritožbe ne izhaja noben razlog, da v prejšnji točki obrazložitve povzetih trditev pritožnica ne bi mogla navajati že na prvi stopnji (v predlogu za izdajo začasne odredbe).

9Da bodo tožnici nastale hujše posledice, toženki pa nobene, naj bi bilo "razvidno iz vseh tožbenih navedb, trditev in dokazov priloženih v gospodarskem sporu, in na katere se tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje". Takšno sklicevanje v pritožbi je premalo konkretno, da bi se upoštevalo. Sestavina pritožbe so med drugim pritožbeni razlogi (3. točka 335. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne pazi samo od sebe, ali je sodišče prve stopnje storilo to napako, da je stranka pred njim kaj uveljavljala, pa se na to ni z ničimer odzvalo, tako da je ostala v negotovosti, ali tega morda ni prezrlo (prim. drugi odstavek 350. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožnikovo breme, da takšno napako konkretno izpostavi.

10Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).