VSL Sodba I Cp 2028/2024

I. Pritožba prve, druge in tretje toženke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah I, II, III, IV in V izreka.

II. Pritožbama tožnice in petega toženca se ugodi in se odločitev o stroških pravdnega postopka spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v točkah VI in VII izreka pravilno glasi:

" VI. Prva, druga, tretja in četrta toženka so dolžne v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pravdne stroške tožnice v znesku 7.613,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in sicer z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju, št.: ..., s sklicem: ...

VII. Prva, druga, tretja in četrta toženka so dolžne v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pravdne stroške tožnice v znesku 718,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in sicer z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju, št.: ..., s sklicem: ..."

III. Prva, druga in tretja toženka so dolžne v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pritožbene stroške tožnice v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 1.763,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in sicer z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju, št.: ..., s sklicem: ...

IV. Prva, druga, tretja in četrta toženka so dolžne v roku 15 dni tožnici povrniti pritožbene stroške tožnice v zvezi s pritožbo v znesku 366,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pogodba o preužitku, opr. št. SV 387/2019, z dne 10. 5. 2019, ki so jo pri notarki A. A. sklenili zapustnik B. B., rojen 1936, nazadnje stanujoč ..., umrl dne ... 2008, prva toženka C. B., rojena 1987, stanujoča ..., in D. B., rojena 1942, stanujoča ..., nična (točka I. izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist prve toženke, ki je bila izvršena na podlagi pogodbe iz prve točke sodbe pri nepremičninah, kot so razvidne iz točke II. izreka sodbe. Pri nepremičninah, naštetih v točki III. sodbe, je izbrisalo lastninsko pravico, vknjiženo v korist prve toženke do celote, ter odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se pri teh nepremičninah vpiše lastninska pravica v korist zapustnika B. B. Pri nepremičninah, naštetih v točki IV. sodbe, je ugotovilo neveljavnost vknjižbe stvarnega bremena preužitka (ID omejitve/ pravice 01) v korist zapustnika B. B. in D. B. ter odločilo, da se pri teh nepremičninah izbriše stvarno breme preužitka. V točki V. izreka sodbe je ugotovilo neveljavnost vknjižbe služnostne pravice stanovanja (ID omejitve/pravice 02) pri nepremičnini z ID znakom: parcela 000, ki je bila izvršena na podlagi pogodbe iz točke I. sodbe v korist zapustnika B. B. in D. B. in odločilo, da se pri tej nepremičnini izbriše služnostna pravica stanovanja. Odločilo je tudi, da so toženci dolžni v roku 15 dni tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 7.613,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka VI. izreka). V točki VII. izreka je odločilo, da so toženci dolžni v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti pravdne stroške tožnice v znesku 718,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in sicer z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju (točka VII. izreka).

2Zoper sodbo so se pritožili prva, druga in tretja toženka, peti toženec in tožnica.

3Prva, druga in tretja toženka sodbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so prav vse stranke in priče, vključno z notarko in patronažno sestro, jasno izpovedale, da je bil zapustnik sposoben razumeti pomen in posledice sklenjene pogodbe, da ga je kljub priklenjenosti na posteljo skrbelo le to, kdo bo skrbel zanj in za mamo. Tudi peti toženec je povedal, da je zapustnik v času sklenitve pogodbe poznal njegova otroka, svoja vnuka, in po njiju spraševal. To pomeni, da je zapustnik kljub številčni družini dobro poznal vse družinske člane in da ni bil kognitivno oškodovan. Patronažna sestra je povedala, da je bil po sklenitvi pogodbe zapustnik vesel, da bo C. B. zanj poskrbela, po drugi strani pa, da je bilo grozno, ker sta bila dva otroka proti temu. Glede na to, da so prav vsi izpovedali, da je bilo njegovo stanje primerno za sklenitev pogodbe in da je bila njegova odločitev logična in pretehtana, po drugi strani pa je komisija izvedencev zgolj iz listin trdila nasprotno, bi moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca, kot je predlagala tožena stranka. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo pravico do poštenega postopka in poštenega sojenja, dejansko stanje pa je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno.

Splošno je znano, da se v zdravniške izvide včasih napiše tudi stanje, ki nekoliko odstopa od dejanskega, bodisi zaradi površnosti, preobilice dela, bodisi zato, da oboleli prejme dodatek za pomoč in postrežbo in druge pravice. Zapustnik je bil res paraplegik, trpel je zaradi vnetij in preležanin, ne pa zaradi demence ali kakršnega koli kognitivnega primanjkljaja. Na zapuščinskem naroku dne 8. 10. 2019 v zadevi D 816/2018 sta tožnica in peti toženec uveljavljala prikrajšanje nujnega dednega deleža. Navajala sta, da izpodbijana pogodba o preužitku ne predstavlja odplačne pogodbe, ampak gre vsaj deloma za darilno pogodbo. Takrat nista trdila, da oče ni imel ustrezne voljne sposobnosti. To dokazuje, da to sploh ni bilo res, sicer bi tako trditev postavila že v zapuščinskem postopku. Prva toženka je z očetom živela, zanj skrbela, bila z njim v vsakodnevnem stiku in zato še vedno trdi, da se je ob sklenitvi pogodbe oče dobro zavedal pomena in vseh pravnih posledic pogodbe o preužitku in je tako pogodbo tudi želel skleniti in želel posledice, ki jih pogodba prinaša. To sta potrdili tudi notarka in patronažna sestra. Če bi notarka pri B. B. zaznala kakšne pomanjkljivosti v njegovi voljni sposobnosti, bi na to pogodbene stranke zagotovo opozorila in pravnega posla ne bi dovolila skleniti.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je prva toženka edina od otrok od rojstva delala na kmetiji skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem in kasneje otrokoma. Ves čas je na kmetiji s svojo družino tudi bivala in za zapustnika tudi skrbela. Bil je normalno pogovorljiv in razmišljujoč. Vse do svoje smrti. Namen sklenitve pogodbe je bil, da si zaradi svoje poškodbe za čas starostne onemoglosti ali bolezni zagotovi pomoč in skrb, ki mu jo je že dotlej nudila prva toženka. Njegova odločitev je bila logična posledica obstoječih življenjskih razmer, v kakršnih je dotlej živel. Ta odločitev v svojem bistvu ni bila tako kompleksna, da je zapustnik ne bi razumel, kot je potrdila tudi notarka.

Nikjer v medicinski dokumentaciji ni postavljene diagnoze demenca, zato je podano nasprotje med zaključki izvedenskega mnenja in medicinsko dokumentacijo v spisu. Niti na zadnjem zdravniškem izvidu iz SB E. z dne 3. 5. 2018 ni zapisana diagnoza demenca. Prav nasprotno, na strani 3 predmetnega zdravstvenega izvida je navedeno, da je bil zapustnik po kapi povsem luciden. Iz izvida z dne 2. 10. 2007 izhaja, da njegove psihične težave izvirajo iz tega, ker ne zmore več fizičnega dela, upokojiti pa se ne more, ker nikomur ne more predati kmetije. Izvedenci niso upoštevali navedb v medicinski dokumentaciji, da si je zapustnik več kot 10 let prizadeval za to, da bi enemu od otrok predal kmetijo v zameno za preživljanje njega in žene. Že v letu 2007 se je odločil, da bo pogodbo sklenil s prvo toženko, ker nihče drug ni bil za to. Pritožnice opozarjajo na to, da sta se tretja in četrta toženka v zapuščinskem postopku odpovedali dedovanju po zapustniku, zato sta bili toženi povsem nepotrebno in neutemeljeno, ker ne moreta biti več stranki postopka in posledično nista dolžni plačati stroškov postopka. To izhaja iz listin v spisu in to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ker mora ves čas paziti na to, kdo je lahko stranka postopka.

4Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5Peti toženec se pritožuje zoper točki VI. in VII. sodbe, s katerima mu je sodišče naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določil ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče stroškovno odločitev spremeni tako, da so prva do četrta toženka dolžne tožnici povrniti pravdne stroške. Peti toženec nikoli ni oporekal tožbenemu zahtevku tožnice. Na prvi glavni obravnavi dne 15. 3. 2023 je tožbeni zahtevek tožnice v celoti pripoznal. Zato bi moralo sodišče odločiti, da ni dolžan plačati pravdnih stroškov tožnici. Povoda za tožbo ni podal, pripoznal je tožbeni zahtevek na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje zadeve.

6Tožnica se pritožuje zoper točko VI. sodbe, s katero je sodišče odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da so toženci znesek odmerjenih pravdnih stroškov v višini 7.613,98 EUR dolžni povrniti v korist proračuna Republike Slovenije z nakazilom na račun prehodnih pologov Okrožnega sodišča v Kranju. Na višino odmerjenih pravdnih stroškov tožnica nima pripomb. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je bila tožnici za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi odobrena brezplačna pravna pomoč z odločbo opr. št. Bpp 000/2021 z dne 11. 8. 2021. Obvestilo o odobritvi brezplačne pravne pomoči je bilo sodišču posredovano z vlogo z dne 17. 8. 2021, skupaj s prošnjo za oprostitev plačila sodne takse. Obvestilu je bila citirana odločba tudi priložena. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločanjem o povrnitvi pravdnih stroškov te stroške zmotno naložilo v plačilo v korist tožnici namesto v korist proračuna Republike Slovenije in je v zvezi s tem zmotno uporabilo določilo 3. odstavka 46. člena ZBPP.

7Pritožba prve, druge in tretje toženke ni utemeljena, pritožbi tožnice in petega toženca pa sta utemeljeni.

O pritožbi prve, druge in tretje toženke

8Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo in zaključilo:

- da je B. B. umrl 2018, pravdne stranke pa so zakoniti dediči po njem, druga toženka je njegova žena (sedaj: vdova), ostali pa so njegovi otroci;

- da je zapustnik s pogodbo o preužitku z dne 10. 5. 2018 prvi toženki izročil svoje nepremičnine v last in posest do celote, obenem je bilo na podlagi iste pogodbe ustanovljeno stvarno breme preužitka v korist pokojnega in njegove žene, druge toženke;

- da so zapustnik, prva toženka in druga toženka ustanovili tudi dosmrtno in brezplačno služnostno pravico stanovanja v korist zapustnika in druge toženke;

- da pokojni v času sklenitve pogodbe ni mogel veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe in torej ni imel sposobnosti razsojanja. Pri njem je bil pred podpisom prisoten takšen upad kognitivnih sposobnosti in takšno duševno stanje, da svoje volje ni bil sposoben oblikovati, zato je sporna pogodba nična. Posledično so neveljavne tudi vknjižbe lastninske pravice, stvarnega bremena preužitka in služnostne pravice stanovanja.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni že pred poškodbo leta 2015, ko je postal paraplegik, razmišljal o tem, kdo bo prevzel kmetijo, po poškodbi pa še bolj intenzivno. Na podlagi izpovedb strank in prič je tudi ugotovilo, da je bil oče sicer do zadnjega pogovorljiv, vendar pa je pravilno poudarilo, da je odločilno, ali je bil pokojni v času sklenitve pogodbe sposoben za razsojanje. Ob upoštevanju vseh izpovedb in izvedenskega mnenja je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da B. B. v času sklepanja sporne pogodbe ni bil sposoben razsojanja. Pritožba opozarja na njegovo pogovorljivost in sposobnost prepoznavanja oseb vse do smrti. Vendar pa je tu treba upoštevati strokovno mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki je na podlagi številnih zapisov v medicinski dokumentaciji in po pregledu vseh izpovedb strank in prič zaključil, da je imel pokojni v času podpisa pogodbe okrnjenost višjih živčnih funkcij na več področjih hkrati v zmerno hudi intenziteti, to je v stopnji, ki izpolnjuje diagnostične kriterije za demenco. Trajna okrnjenost višjih živčnih funkcij je bila ugotovljena že ob psihološkem pregledu na URI - F. v letu 2015, nato tudi v aprilu 2018 ob pregledu pri nevrologu. Da je bila pri pokojnem prisotna demenca, je strokoven zaključek izvedenca, v katerega pritožbeno sodišče ne dvomi. Da izraz demenca ni bil neposredno zapisan v kakšnem izvidu ter da je zapis v izvidu z dne 3. 5. 2018, da je bil pokojni po kapi povsem luciden, bi toženke morale trditi že v postopku na prvi stopnji in o tem vprašati izvedenca ob zaslišanju, šele v pritožbi tega vprašanja ni dopustno prvič izpostaviti (1. odst. 337. člena ZPP). Zatrjevano nasprotje med izvidi in zaključki v izvedenskem mnenju tako ni podano. Glede na zapisano v izvedenskem mnenju pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo mnenje kot prepričljivo in popolno ter mu sledilo. Razloga za postavitev drugega izvedenca tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo. Ta dokazni predlog je bil pravilno zavrnjen. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da pokojni v maju 2018 zaradi prisotnosti demence ni bil sposoben razumeti kompleksnih vzročno posledičnih povezav, dolgoročnih posledic lastnih odločitev. Ni torej res, kar trdi pritožba, da ta odločitev v svojem bistvu ni bila tako kompleksna, da je zapustnik ne bi razumel. Da notarka ob obisku pri B. B. ni zaznala, da ni sposoben razsojanja, ob podanem izvedenskem mnenju ne more biti odločilnega pomena.

10Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, da se je pokojni z enim od otrok želel dogovoriti za prevzem kmetije, ter da iz zapisov v letih 2007 in 2008 izhaja, da ga je zelo bremenilo, kdo bo prevzel kmetijo. Pravilno pa je zaključilo, da zapustnik tega ni uredil, ko je bil za to še sposoben.

11Pritožnice navajajo, da sta se tretja in četrta toženka v zapuščinskem postopku odpovedali dedovanju po zapustniku, zato sta bili toženi povsem nepotrebno in neutemeljeno. Takšna navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožnice ne pojasnijo, zakaj teh dejstev niso navedle že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. člena ZPP). Ne gre za vprašanje sposobnosti biti stranka, kot to navaja pritožba, temveč za vprašanje pasivne legitimacije, o kateri pa sodišče odloča na podlagi navedb strank.

12Pritožnice tudi trdijo, da sta na zapuščinskem naroku dne 8. 10. 2019 v zadevi D 816/2018 tožnica in peti toženec uveljavljala prikrajšanje nujnega dednega deleža ter navajala, da izpodbijana pogodba o preužitku ne predstavlja odplačne pogodbe, ampak gre vsaj deloma za darilno pogodbo. Takrat nista trdila, da oče ni imel ustrezne voljne sposobnosti. To naj bi dokazovalo, da to sploh ni bilo res, sicer bi tako trditev postavila že v zapuščinskem postopku. Navedene pritožbene navedbe niso utemeljene, saj prej navedena dejstva ne vplivajo na pravilnost zaključka sodišča o tem, da pokojni v času sklenitve pogodbe ni bil sposoben razsojanja, ki je bil narejen na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov v postopku.

13Pritožba tudi navaja, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, da se v zdravniške izvide včasih napiše tudi stanje, ki nekoliko odstopa od dejanskega, bodisi zaradi površnosti, preobilice dela, bodisi zato, da oboleli prejme dodatek za pomoč in postrežbo in druge pravice. Tudi splošno znanja dejstva mora stranka pravočasno zatrjevati (da se o njih lahko izjavi nasprotna stranka), le dokazovati jih ni treba (5. odst. 214. člena ZPP). Ker teh dejstev pritožnice niso pravočasno navedle v postopku na prvi stopnji, se do njih pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti (1. odst. 337. člena ZPP).

14Pritožnice tudi navajajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je prva toženka edina od otrok od rojstva delala na kmetiji skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem in kasneje otrokoma. Ves čas je na kmetiji s svojo družino tudi bivala in za zapustnika tudi skrbela. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru dokazne ocene prve toženkine izpovedbe o tem, kakšno je bilo stanje B. B. ob sklenitvi pogodbe.

15Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prve, druge in tretje toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I, II, III, IV in V izreka (353. člen ZPP).

O pritožbah petega toženca in tožnice zoper odločitev o stroških pravdnega postopka

16Peti toženec utemeljeno navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo pripoznal tožbeni zahtevek tožnice. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da sodbe na podlagi pripoznave ni smelo izdati, bi pa dejstvo pripoznave tožbenega zahtevka sodišče moralo upoštevati pri odločitvi o stroških¹ tega pravdnega postopka in postopka pod opr. št. R 15/2020 - predlog za izvedbo samostojnega predloga z izvedencem (4. odst. 161. člena ZPP). Šteti je namreč, da peti toženec ni odgovoren za nastanek stroškov v obeh postopkih, saj sta oba postopka povezana na ta način, da je bilo v tem pravdnem postopku kot dokaz uporabljeno izvedensko mnenje iz postopka R 15/2020, ki pa ne bi bilo potrebno, če bi vsi toženci pripoznali tožbeni zahtevek. Pritožba petega toženca je torej utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izrek o stroških postopka pa spremenilo tako, da peti toženec ni dolžan tožnici povrniti stroškov obeh postopkov.

17Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je bila z odločbo Bpp 000/2021 z dne 11. 8. 2021 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč od dne 8. 7. 2021 dalje v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdnem postopku opr. št. I P 00/2021. Pritožbeno sodišče je o tem vprašanju opravilo poizvedbo pri službi za Bpp pri Okrožnem sodišču v Kranju. Stroške za zastopanje tožnice na prvi stopnji v znesku 7.613,98 EUR so na podlagi določbe 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči prva do četrta toženka dolžne povrniti v proračun RS in ne tožnici. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo. Glede stroškov za izvedenca v postopku R 15/2020 pa je sodišče prve stopnje plačilo že pravilno naložilo v korist proračuna RS (odločba Bpp 001/2018), pritožbeno sodišče je le spremenilo številko prehodnega računa Okrožnega sodišča v Kranju, ki se je spremenil ter kot zavezanca za plačilo teh stroškov izpustilo petega toženca, kot je bilo obrazloženo v točki 16 te sodbe.

Pritožbeni stroški

18Tožnici je bila prav tako dodeljena Bpp tudi od 1. 10. 2024 dalje v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji v postopku I P 00/2021, kar glede na časovni okvir obsega stroške odgovora tožnice na pritožbo prve do tretje toženke. Za odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče priznalo stroške v višini 1.763,20 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo 2.375 točk, materialne stroške 33,75 točk in 22% DDV 317,95 EUR), ki so jih prva, druga in tretja toženka dolžne povrniti v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka te sodbe). Za vložitev pritožbe pa tožnica za Bpp ni zaprosila in ji glede na uspeh s pritožbo pripada povrnitev stroškov v znesku 366,00 EUR (za sestavo pritožbe 500 točk, 22% DDV 66,00 EUR), ki so ji jih dolžne povrniti prva do četrta toženka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka te sodbe).

¹ Tako tudi mag. Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 257