VSK Sodba PRp 61/2026

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalogi Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Nova Gorica, št. 7100-512/2024-1 z dne 15. 4. 2024 kot neutemeljena zavrne.

II. Storilka mora plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 400,00 EUR in za postopek na drugi stopnji v znesku 600,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici ugodilo zahtevi storilke za sodno varstvo in ustavilo postopek o prekršku, ki se je vodil na podlagi plačilnega naloga Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Nova Gorica, št. 7100-512/2024-1 z dne 15. 4. 2024, ker ni dokazano, da je storilka storila očitani prekršek. Pravna oseba je namreč izkazala ekskulpacijski razlog po drugi alineji tretjega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Meni, da določba 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 za pravne osebe ni uporabna, saj je njihova odgovornost akcesorna. Meni tudi, da pravna oseba ni uspela izkazati ekskulpacijskih razlogov. Iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja, katere ukrepe dolžnega nadzorstva je pravna oseba v prodajalni izvajala. V sodbi so opisani le razlogi, ki utemeljujejo trditve storilke, da je svoje delavce seznanila z obveznostmi. Ta opozorila se izkažejo kot popolnoma neunčikovita, če delavci teh opozoril ne upoštevajo. Tudi sistem, ki ob prodaji alkohola blagajničarko opozori, da mora preveriti osebno izkaznico kupca, še ne zadošča. Navsezadnje pa tudi povečano število kupcev na blagajni in razlit jogurt ne moreta predstavljati olajševalne okoliščine. Pravna oseba tudi ni predložila nobenih dokazil o izvedbi nadzorov, s katerimi bi izkazala, da takšni nadzori v praksi dejansko potekajo. Prekrškovni organ meni, da bi bil z vidika učinkovitosti in preventivnega delovanja najprimernejši nenapovedan preventivni nadzor. Nekateri trgovci v ta namen izvajajo tudi tako imenovane skrite nakupe. Dolžno nadzorstvo namreč ne pomeni le podajanja informacij, temveč organizirano, nadzorovano in preverljivo izvajanje aktivnosti za preprečitev kršitev, česar pravna oseba ni izkazala. V nadaljevanju se pritožnica opredeljuje še do drugih ugovornih navedb storilke, ki jih je že sodišče pri svoji odločitvi zavrnilo kot neutemeljene.

3V odgovoru na pritožbo, ki ga je storilka vložila po svojem zagovorniku, je pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da se prekrškovni organ dejansko pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbo o stroških. Sklicuje se še na odločbo VS Ljubljana PRp 328/2023 z dne 16. 5. 2024.

4Pritožba je utemeljena.

5Stališče pritožnice, da naj se določba 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ne bi uporabljala za pravne osebe, ni pravilno. Razlika med pravnimi in fizičnimi osebami je le v tem, da gre pri pravnih osebah (tudi) za obrnjeno dokazno breme. Da bi bil prekršek dokazan, morajo biti v obeh primerih dokazani vsi zakonski znaki prekrška, pri pravni osebi pa poleg tega ne sme biti izkazan obstoj ekskulpacijskih razlogov.

6Zagovornik storilke sicer pravilno opozarja, da pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna (drugi odstavek 66. člena ZP-1), vendar gre v predmetni zadevi za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in sicer ali dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, zadoščajo za ekskulpacijo pravne osebe. Pri tem je pravilna pritožbena navedba, da gre za izjemo in da je izjemo treba razlagati ozko. Prekršek je bil namreč storjen v imenu in za račun ter s sredstvi pravne osebe, zato je mogoče pravno osebo oprostiti odgovornosti le v primerih, ko bi bilo sankcioniranje pravne osebe neupravičeno, ker prekršek pomeni eksces neposrednega storilca kljub temu, da je pravna oseba storila vse potrebno, da prekršek prepreči. To še toliko bolj velja v predmetni zadevi, v kateri gre za kršitev prepovedi prodaje alkoholnih pijač mladoletnim in je ta prepoved utemeljena v varstvu temeljne ustavne pravice do zdravja in življenja in še posebej v varstvu mladoletnih kot posebej ranljive skupine.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: Pravna oseba je neposredno storilko prekrška redno seznanjala s predpisi in poskrbela, da se ob prodaji alkohola na zaslonu blagajne pokaže ustrezno opozorilo. Vprašanje je torej, ali ti ukrepi zadoščajo za ekskulpacijo. Višje sodišče v Ljubljani je res v zadevi PRp 328/2023, kjer je storilka navajala, da je v blagajno vgradila opozorilo, potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek o prekršku ustavilo. Gre le za eno odločbo višjega sodišča in torej o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti. Razlaga standarda dolžnega nadzora, ki naj bi bila iz nje razvidna in za katero se zavzema storilka, bi pomenila, da trgovci - pravne osebe, potem ko so v blagajne vgradili ustrezno programsko opremo, praktično ne bi več odgovarjali za kršitve prepovedi prodaje alkoholnih pijač mladoletnim. Ker se kršitve očitno dogajajo, tako ravnanje pravne osebe glede na pomen zavarovane dobrine ne zadošča za izpolnitev standarda skrbnosti pri preprečevanju prodaje alkohola mladoletnim, ob skrbnem ravnanju bi pravna oseba lahko storila več. Pritožbeno sodišče se lahko strinja, da je stalen nadzor pretiran ukrep. Kot opozarja pritožba, pa bi bil primeren ukrep občasen nadzor s strani poslovodje ali kakšen drug nenapovedan nadzor ali tako imenovani skriti nakupi. Zavedanje o možnosti takih ukrepov (ki bi bili kljub vsemu pogostejši od inšpekcijskih nadzorov) bi po prepričanju pritožbenega sodišča zagotovilo večjo pozornost blagajnikov in v veliki meri preprečilo prodajo alkohola mladoletnim. Glede na pomen varovane dobrine ne gre za pretirano zahtevo.

8V predmetni zadevi pa je storilka trdila tudi, da je do prekrška prišlo slučajno zaradi velike gneče in politja jogurta, kar naj bi vplivalo na pozornost blagajničarke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da gre za problem organizacije dela v času konic, ki je v sferi delodajalca, torej storilke¹. Če bi v času storitve delala kakšna blagajna več in bi blagajničarka imela več časa za vsakega kupca, bi bila gotovo bolj pozorna na opozorila na zaslonu blagajne in jih tudi upoštevala.

9Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo, tako da je zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Nova Gorica, št. 7100-512/2024-1 z dne 15. 4. 2024 kot neutemeljeno zavrnilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

10Po določbi 144. člena ZP-1 mora storilka plačati stroške postopka (tako na prvi kot na drugi stopnji). Sodna taksa za zahtevo za sodno varstvo znaša po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah 400,00 EUR, za pritožbo pa 600,00 EUR (tarifna številka 8132).

¹ In gre torej še za en ukrep, s katerim bi storilka lahko preprečila prekrške.