VSL Sodba II Cp 1809/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti 1.023,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

1Tožnik je izgubil v gospodarskem sporu, v katerem ga je zastopal odvetnik, ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi zavarovalnici. Gospodarsko sodišče je tedaj ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica, ki naj bi šla tožniku (tam tožencu) kot upravičencu iz dveh zemljiških pisem (in s tem upravičencu do zemljiškega dolga, ki pomeni prednostno poplačilno pravico iz obremenjene nepremičnine stečajnega dolžnika). Tožnik je zoper odvetnikovo odgovornostno zavarovalnico vložil tožbo, ki je predmet te pravde.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 87.207,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da mora tožnik nositi toženkine pravdne stroške (o njihovi višini pa še ni odločilo). Nosilni razlog sodbe je, da tožnik v gospodarskem sporu ne bi uspel, četudi bi tam njegov odvetnik zatrjeval popolnost indosamentov, kajti v zadevnih zemljiških pismih res ni popolnih indosamentov.

3Tožnik sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opozarja, da je imel odvetnik v gospodarskem sporu vsaj enega od dveh sklepov o prenosu zemljiškega dolga, ki ga je prvotni imetnik zemljiških pisem izdal sočasno s prenosom. Vztraja, da je ta sklep "samostojno, predvsem pa v povezavi z nepopolnim zapisom na hrbtni strani zemljiškoknjižnih pisem, po svoji vsebini in pravni naravi predstavljal oz. utelešal indosament, s katerim so bile pravice iz zemljiških pisem veljavno prenesene na tožnika". Zato naj bi odvetnik ravnal protipravno, ko v gospodarskem sporu na nobeni stopnji ni uveljavljal, da pomeni pravkar opisano popolni indosament, in je namesto tega z opustitvijo prerekanja priznal nepopolnost indosamentov. Sodišču očita, da se v izpodbijani sodbi, katere del citira, ni opredelilo do tožnikove trditve, da je sklep o prenosu z dne 6. 4. 2013 popolni indosament; tega sklepa naj sploh ne bi omenjalo. V tem vidi tožnik absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Slednja kršitev se po njegovem manifestira tudi v nasprotju med sodbo gospodarskega sodišča (kjer piše, da je med strankama nesporno, da ni bil dan popoln indosament) in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je gospodarsko sodišče zaključek o nepopolnosti indosamenta sprejelo na podlagi preveritve listin. Ta del obrazložitve se zdi tožniku protispisen, kajti iz sodbe v gospodarskem sporu po njegovem izhaja, da se sodišče tam ni ukvarjalo s sklepom o prenosu zemljiškega dolga in ni presojalo, ali ta sklep pomeni popoln indosament. Dodaja, da noben predpis za indosament, s katerim se prenaša zemljiško pismo, ne določa, da mora biti v celoti napisan na hrbtni strani samega pisma, "pač pa je lahko pismu tudi priložen, kot je bil v konkretnem primeru". Prav tako naj se prvostopenjsko sodišče ne bi opredelilo do tožnikove trditve, da je odvetnik ravnal protipravno, ko teze o popolnosti indosamenta v povezavi s sklepom o prenosu ni uveljavljal v pritožbi. Tožnik še pojasnjuje, zakaj je bilo posebne razdelitvene mase dovolj za plačilo dela njegove terjatve v višini 87.207,95 EUR, zakaj so nepomembni argumenti sodišča prve stopnje o zapovedi zmanjševanja škode in zakaj je bila odvetnikova opustitev krivdna.

4Toženka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz izpodbijane sodbe je mogoče izluščiti naslednje dejansko stanje:

- tožnik je v gospodarskem sporu utemeljeval ločitveno pravico na svojem položaju upravičenca iz dveh zemljiških pisem;

- kot je ugotovilo sodišče v gospodarskem sporu "na podlagi preverbe dokumantacije", v zadevnih zemljiških pismih ni indosamenta, saj ni podpisa prenosnika (indosanta), zato ni dokazan zakoniti prenos na tožnika;

- odvetniku, ki je tožnika zastopal v gospodarskem sporu, je tožnik izročil tudi "sklep o prenosu zemljiškega dolga" z dne 6. 3. 2014, in odvetnik ga je priložil odgovoru na tožbo v gospodarskem sporu.

7Sodba gospodarskega sodišča je v izpodbijani sodbi prav povzeta. Res je gospodarsko sodišče, kot poudarja pritožba, zapisalo, da na zemljiških pismih "nesporno" ni bil zapisan popoln indosament, saj je na njiju le zapis imena in priimka indosanta. A je obenem dejstvo, da v zemljiških pismih ni veljavnega indosamenta, ugotovilo z vpogledom v sami pismi, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve sodbe gospodarskega sodišča (priloga A9). Očitek o protispisnosti zato ni utemeljen.

8Sodba, četudi v odločilnem delu skopo obrazložena, je razumljiva in je materialnopravno pravilna. Za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zadošča pravilno stališče, da odločitev v gospodarskem sporu - ne na prvi ne na drugi stopnji sojenja - za tožnika ne bi mogla biti ugodna, četudi bi odvetnik tam zatrjeval oziroma utemeljeval popolnost indosamentov, kajti v zadevnih zemljiških pismih res ni (veljavnih) indosamentov. To namreč povedo pravna pravila, ki jih pozna sodišče po uradni dolžnosti. Opustitev navajanja in utemeljevanja, ki ji tožnik pripisuje protipravnost, torej ni v vzročni zvezi z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka. Z materialnopravno tezo, da mora biti indosament zapisan v samem zemljiškem pismu, je sodišče prve stopnje smiselno povedalo, da indosament pač ne more biti "sklep o prenosu zemljiškega dolga"², ki ni del tega vrednostnega papirja. Ko tega implicitnega sporočila ni izrecno zapisalo v obrazložitvi, ni storilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

9Tožnik nasprotuje opisanemu pravnemu stališču o obličnosti indosamenta zemljiškega pisma oziroma o pomenu te obličnosti za veljavnost indosamenta. Višje sodišče se z njim ne strinja. Indosament je razpolagalni posel za prenos (pravice iz) vrednostnega papirja po odredbi (= ordrskega vrednostnega papirja), kar je bilo tudi zemljiško pismo. Ni dvoma, da mora biti indosament zapisan na samem vrednostnem papirju. Obligacijski zakonik³ zlasti v 221., 223., in 225. členu, v splošnem ureja indosament in njegove učinke, a ne popolnoma. Zato se za vprašanja, ki v OZ niso urejena, skladno s prvo povedjo drugega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih⁴ analogno uporablja Zakon o menici⁵.⁶ Prvi odstavek njegovega 12. člena določa: "Indosament se mora napisati na menico ali na list, ki je zvezan z njo (alonža), indosant ga mora podpisati." To analogno uporabljivo zakonsko pravilo je sozvočno z naravo ordrskih vrednostnih papirjev. Namreč, ali je indosatar upravičenec iz takega vrednostnega papirja, mora biti razvidno iz papirja samega,⁷ ne iz neke od vrednostnega papirja ločene listine (v našem primeru "sklepa o prenosu"). Če bi bili indosamenti zapisani v posebnih ločenih listinah, ki torej niso del vrednostnega papirja, bi se razvodenila njegova legitimacijska funkcija. Ne bi bilo več pregledno in zanesljivo, ali je tisti, ki z vrednostnim papirjem in od njega ločeno listino v rokah zahteva izpolnitev, res zadnji indosatar iz (morebitne) nepretrgane verige indosamentov in potemtakem upravičenec oziroma "zakoniti imetnik" iz tretjega odstavka 216. člena OZ. V pritožbi pritožnik prvič - in zato nedovoljeno - navede, da je bil sklep o prenosu "priložen" zemljiškemu pismu. A da prenos pravice iz papirja ni bil zapisan ne na hrbtni strani (tam je le zapis osebnih podatkov tožnika brez njegovega podpisa) ne na kakšnem drugem delu zemljiškega pisma in sploh na kakšni z zemljiškim pismom drugače fizično spojeni listini, izhaja iz tožnikovih trditev na prvi stopnji. Tam je namreč opozarjal, da noben zakon ne določa, da mora biti indosament zapisan na hrbtni strani papirja ali da mora biti pripet zemljiškemu pismu oziroma z njim fizično spojen.

10Tožnikovi očitki torej niso utemeljeni. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni storilo kršitev, na katere je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (I. točka izreka).

11Tožnik ni uspel s pritožbo, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila. Torej ji mora tožnik povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife⁸ (1375 odvetniških točk ali 825 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 1000 točk in 1 % od 375 točk ali 14,25 EUR) in 22 % DDV (184,64 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 1.023,88 EUR, mora tožnik toženki povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl. - v nadaljevanju ZPP.
² Kot izhaja iz kopije tega sklepa v prilogi A23, je sklep podpisal tožnik hkrati v vlogi zakonitega zastopnika izdajatelja pisma in upravičenca pravice iz pisma.
³ Uradni list RS, št. 83/1 in nasl. - v nadaljevanju OZ.
⁴ Uradni list RS, št.19/94 in nasl. - ZS.
⁵ Uradni list FLRJ, št. 104/46 in nasl. - v nadaljevanju ZM.
⁶ O tem je enotna tudi teorija. Tako A. Polajnar Pavčnik v M. Juhart, N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 134, navaja, da se tudi za druge vrednostne papirje uporablja pravilo 12. člena ZM, po katerem je indosament veljaven, če je napisan na vrednotni papir ali na alonžo. Da se pravila ZM smiselno uporabljajo tudi za zemljiško pismo, glej R. Vrenčur v M. Juhart. M. Tratnik., R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 2016, str. 963.
⁷ Enako A. Polajnar Pavčnik, cit. delo, str. 150.
⁸ Uradni list RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.