VSL Sodba V Cpg 102/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Uvodna pojasnila

1Tožnica je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. V tem postopku od toženke - kabelskega operaterja iztožuje plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih in radijskih programih za leto 2017.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati 406.144,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 358.748,83 EUR od 14. 4. 2019 do plačila; 48.773,59 EUR od 14. 4. 2019 do 6. 5. 2022; 47.397,35 EUR od 7. 5. 2022 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 63,5 % njenih potrebnih stroškov postopka, tožnica pa toženki 36,5 % (III. točka izreka).

Toženkina pritožba

3Toženka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka prej navedene sodbe.

4Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

O zatrjevanih kršitvah določil postopka

a) Zatrjevana neobrazloženost sodbe

6Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je obrazložitev pomanjkljiva, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih pravnih argumentov, s čimer je kršilo toženkino pravico do izjave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora namreč biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.¹ Le če zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS)², za kar pa v tej zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede pravne podlage zahtevka navedlo, da ima tožnica pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) ali na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ), pri čemer je tožnici prepuščena pravica do izbire, hkrati pa je v 2. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo tudi toženkine ugovorne navedbe. Četudi se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh toženkinih pravnih argumentov za takšno naziranje (iz obrazložitve namreč izhaja, da se je zlasti opredelilo do pravne podlage zahtevka glede na določila Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu, v nadaljevanju: Direktiva 2014/26/EU), se je glede dopustnosti uveljavljanja zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve glede na določila Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Direktiva 2004/48/ES) opredelilo implicitno - v 12. točki obrazložitve,³ s čimer je odgovorilo tudi na toženkin pravni argument. Kljub implicitnosti in skoposti takšne obrazložitve pa ta zadošča minimalnemu standardu obrazloženosti.

7Četudi je sodišče prve stopnje zgolj implicitno odgovorilo na toženkin ugovor glede Direktive 2004/48/ES, ki ga je povzelo tudi v 2. točki obrazložitve, izrecno pa se je opredelilo zgolj glede dopustne pravne podlage upoštevajoč določbe Direktive 2014/26/EU, ta ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prej navedena neskladnost namreč ne predstavlja takšne nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti, s čimer bi bilo tudi poseženo v toženkino pravico do pritožbe.

8Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo toženkinih navedb glede tožničinega pravdnega upravičenja. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da iz sodne prakse izhaja, da temelj zahtevka lahko predstavlja tudi neupravičena obogatitev, pri čemer je tožnici prepuščena odločitev, na kateri podlagi bo uveljavljala zahtevek. Iz obrazložitve tako izhaja, da obstoječa sodna praksa tožnici dopušča uveljavljanje zahtevkov tudi na podlagi neupravičene obogatitve, iz česar je razviden tudi odgovor na toženkin ugovor glede tožničine legitimacije.

9Brezpredmetne so toženkine navedbe, da je sodišče prve stopnje toženki glede zastaranja terjatve pripisalo ugovore, ki jih ni podala. Morebitna pretirana obrazložitev in opredelitev do ugovorov, ki jih toženka ni podala, ne predstavljajo kakršne koli kršitve.

b) Glede zatrjevane prekoračitve zahtevka

10Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od mesečnega nadomestila za december 2017, prekoračilo zahtevek, saj tožnica zakonskih zamudnih obresti od prej navedenega mesečnega nadomestila ni terjala. Kot izhaja že iz pritožbenih navedb (in je razvidno tudi iz tožbe), je tožnica od zadnjega obroka, ki ga je navedla v tožbenem zahtevku - torej mesečnega nadomestila za december, zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2017 dalje do plačila. Četudi je hkrati pojasnila, da obveznost plačila nastane v naslednjem mesecu za pretekli mesec, upoštevaje 15-dnevni običajni rok plačila (in bi bil torej pravilen zahtevek za zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2018 dalje), to ne pomeni, da obresti za decembrski obrok glede na formulacijo tožbenega zahtevka ni zahtevala. Navedeno neskladje bi bilo namreč mogoče kvečjemu tolmačiti kot očitno pisno pomoto.

c) Glede zatrjevane kršitve razpravnega načela

11Sodišče prve stopnje z upoštevanjem metodologije izračuna primernega nadomestila, ki jo je vzpostavilo Vrhovno sodišče RS, in upoštevajoč revalorizirano vrednost tarife iz Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA dne 7. 12. 2011, ni kršilo razpravnega načela in toženkine pravice do obrambe. S takšnim ravnanjem je pravni standard - primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse. Pravni standard predstavlja celotna metodologija izračuna primernega nadomestila, kot jo je vzpostavila sodna praksa, vključno z vhodnimi podatki izračuna, s čimer se tudi zagotavlja načelo enako urejanje primerljivih položajev. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.⁴ Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni predložila dokazov in da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem metodologije Vrhovnega sodišča RS (podatkov iz Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev ter delilnega razmerja med glasbenimi in avdiovizualnimi deli kot ga je ugotovilo Vrhovno sodišče RS) preseglo trditveno podlago in kršilo dokazna pravila. Prav tako se je že sama tožnica v svoji pripravljalni vlogi podredno zavzemala (torej v primeru, da sodišče prve stopnje ne bo določilo primernega nadomestila na način, kot ga je predlagala sama) za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, kot izhaja iz sodne prakse, pri čemer je naštela tudi opravilne številke relevantnih odločb in na kratko povzela metodologijo izračuna. Že s tem je bila toženka tako opozorjena na možen izračun primernega nadomestila in torej možnost uporabe postavk izračuna, kot izhajajo iz vzpostavljene sodne prakse.

12Upoštevanje metodologije in vhodnih podatkov kot pravnega standarda je skladno tudi z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, ki bi bilo kršeno, če bi sodišča v sporih med tožnico in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo ter vsakič znova na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva ugotavljalo vrednosti nekaterih posameznih vhodnih podatkov - ko gre za podatke, katerih vrednosti sicer ne spreminjajo, zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da se s tem enako obravnava različna dejanska stanja. Podobno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2018. Nadalje je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo, da je Vrhovno sodišče RS zaradi specifičnosti okoliščin in upoštevajoč načelo enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, predvidljivost in konkurenčnost med kabelskimi operaterji, določene parametre, ki jih je uporabilo pri izračunu nadomestila, zamrznilo. Med temi parametri je tudi prej navedeno delilno razmerje. Zaradi tega "fiksiranja" delilnega razmerja tudi ne pomeni, da se v tem delu izpodbijane sodbe zaradi sklicevanja na Pogodbo o zagotavljanju storitev (sodišče prve stopnje je sicer napačno navedlo, da gre za Pogodbo o zagotavljanju pravic), ki ni del procesnega gradiva, ne bi dalo preizkusiti ter da bi bilo nedovoljeno poseženo v toženkino pravico do pritožbe. Tudi sicer pa relevantno določbo prej navedene pogodbe predstavlja zgolj določba glede delilnega razmerja, kot ga je zatrjevala sama toženka (v zvezi s tem se je sklicevala sicer na druge listine). Sam obseg pravic, ki se ga je v okviru pogodbenih dogovorov tožnica zavezala prenesti na kabelske operaterje, je namreč razviden iz Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmi[t]irane v kabelskih sistemih v Sloveniji, Aneksa k Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za radijske in televizijske programe, ki so retransmi[t]irani v kabelskih sistemih v R Sloveniji⁵ ter Dodatka k memorandumu o urejanju avtorskih in povezanih pravic za televizijske in radijske programe, ki se prenašajo v kabelskem sistemu v Sloveniji in njegovih prilog, ki pa so del procesnega gradiva. Četudi ne določajo delilnega razmerja izrecno, pa s spreminjanjem obsega pravic nanj vplivajo in ga spreminjajo. Zato sklicevanje na Memorandum in Dodatek k memorandumu pri ugotavljanju delilnega razmerja ni napačno, pri čemer je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo, zakaj je sklenitev Dodatka k memorandumu vplivala tudi na delilno razmerje.

13Glede na predhodno obrazložitev sodišče prve stopnje ni poseglo v toženkino pravico do pritožbe in zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka kot tudi ni nezakonito poseglo v toženkine ustavno zagotovljene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

14Toženka očita sodišču prve stopnje, da je s presojo, da ima tožnica pravico do primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ali na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti ter neuporabi tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del pri odločanju o višini primernega nadomestila in odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih, zmotno uporabilo materialno pravo.

a) Razlaga prava EU in načelo lojalne razlage

15Upoštevajoč toženkine pritožbene navedbe glede razlage prava EU in postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU, je ključno vprašanje, ali Direktiva 2004/48/ES s 13. členom - odškodnina,⁶ določa omejen (zaprt) krog pravnih podlag zahtevkov, ki jih imetnik pravic intelektualne lastnine lahko uveljavlja v primeru kršitve pravic, kot to zatrjuje sama toženka. Pri tem je treba poudariti, da se toženka sklicuje na direktivo, torej akt, ki je zavezujoč glede rezultata in v zvezi s katerim je nacionalnim organom prepuščena izbira oblike in metod za dosego cilja. Že iz dejstva, da je bila sprejeta direktiva in ne uredba, izhaja, da cilj sprejetja ni bila popolna harmonizacija. Namen Direktive 2004/48/ES je bil zagotoviti minimalen, vendar standarden niz ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, ki omogočajo učinkovito uveljavljanje pravic intelektualne lastnine v civilnih postopkih. Nadalje iz sodbe Sodišča EU C-367/15 z dne 25. 1. 2017 v zadevi Stowarzyszenie "Oławska Telewizja Kablowa" proti Stowarzyszenie Filmowców Polskich izhaja, da Direktiva 2004/48/ES določa minimalni standard glede spoštovanja pravic intelektualne lastnine in državam članicam ne preprečuje, da določijo ukrepe, ki zagotavljajo večje varstvo. Direktiva 2004/48/ES se tako uporablja, kot izhaja iz njenega člena 2(1), brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko določa nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic. Tudi iz uvodnih določb Direktive 2004/48/ES, ki jih toženka citira v pritožbi, ne izhaja, da bi bil cilj Direktive 2004/48/ES doseči popolno enotnost pravnih sistemov in omejiti zahtevke, ki jih avtorji (oziroma kolektivne organizacije) lahko uveljavljajo, temveč prav nasprotno, v zagotavljanju minimalnega obsega varstva.⁷ Glede na predhodno obrazložitev dopuščanje tožničine izbirne pravice glede pravne podlage tako ne predstavlja obida določb Direktive 2004/48/ES in ne nasprotuje cilju harmonizacije.

16Nadalje tudi morebitni drugačni pravni položaji kršitelja v primeru uveljavljanja zahtevkov na podlagi neupravičene obogatitve kot v primeru odškodninskih zahtevkov (zlasti z vidika zastaralnih rokov) ne predstavljajo neskladnosti z Direktivo 2004/48/ES. Skladnost položaja s tega vidika namreč kršiteljem znotraj EU niti ni zagotovljena, saj Direktiva 2004/48/ES ne omenja dolžine zastaralnih rokov, zastaralni roki pa se med državami EU lahko razlikujejo že za same odškod­ninske zahtevke.

17Predhodne presoje ne spreminja dejstvo, da je tožnica kolektivna organizacija. Sama Direktiva 2004/48/ES v 4. členu kolektivnim organizacijam podeljuje aktivno legitimacijo. Upoštevajoč predhodna pojasnila, iz katerih izhaja, da namen Direktive 2004/48/ES ni bil v preprečitvi uveljavljanja zahtevkov na drugi pravni podlagi kot odškodninski, pa enako velja tudi v primeru, ko zahtevke uveljavlja kolektivna organizacija in ne avtor sam. V nasprotnem položaju bi bili avtorji, kjer je kolektivno upravljanje pravic obvezno, v slabšem položaju brez utemeljenega razloga. Tudi sicer pa se toženkino pritožbeno zatrjevanje glede kombiniranja elementov posameznih norm in ustanavljanja novega zakonskega dejanskega stanu, s čimer je kršeno načelo delitve oblasti in v tej zvezi podanimi ugovori glede tožničine legitimacije, nanaša zlasti na skladnost z nacionalno zakonodajo in ne z Direktivo 2004/48/ES.

18Iz nadaljnjih pritožbenih navedb glede postavitve predhodnega vprašanja sodišču EU glede uvodne izjave in upoštevanja posebnih značilnosti primera ter standarda nedobrovernosti izhaja, da konkretno vprašanje predstavlja - Ali razlaga, ki uporabniku pripisuje nedobrovernost tudi v času nedokončanih postopkov dogovarjanja oziroma določanja nadomestil imetnikom v zakonsko predvidenem roku, ustrezno udejanja zahtevo po takšni opredelitvi pravnega varstva, v katerem bo upoštevan tudi nenamerni značaj kršitve, ne izhajajo takšne trditve, ki bi zahtevale predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU. V uvodni izjavi Direktive 2004 (točki 17) je namreč zgolj določeno, da je treba ukrepe, postopke in pravna sredstva, predvidene v tej direktivi v vsakem primeru določiti na tak način, da se upoštevajo posebne značilnosti navedenega primera, vključno s posebnimi značilnostmi vsake pravice intelektualne lastnine in, če je primerno, namerni ali nenamerni značaj kršitve. Direktiva 2004/48/ES ne podaja tolmačenja pojma nenamerne oziroma namerne kršitve v posameznem primeru, kot tudi ne predpisuje, kako je treba upoštevati značaj kršitve v posameznih primerih. Prej navedeno vprašanje tako ne predstavlja vprašanje razlage prava EU.

19Prej navedena pojasnila glede 13. člena Direktive 2004/48/ES ne predstavljajo razlage prava EU, v zvezi s katero bi moralo sodišče postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU in v zvezi s katero bi se pritožbeno sodišče kot tudi sodišče prve stopnje spustili v presojo prava, za katero ne bi bilo pristojni. Četudi nacionalna sodišča ne smejo reševati vprašanj razlage prava EU, ki so v izključni pristojnosti Sodišča EU, za takšno razlago ne gre, če 1) vprašanje ni upoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevnosti vprašanja, 2) je upoštevna določba Evropske unije že bila predmet razlage Sodišča Evropske unije ali 3) se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom, pri čemer za razumen dvom ne zadostuje zgolj možnost ene ali več drugih razlag določbe prava Unije.⁸ Od sodišča namreč ni mogoče pričakovati, da bodo začela postopek pred Sodiščem EU na podlagi nejasnih, nedoločnih in očitno neutemeljenih ali nerelevantnih vprašanj. Glede na predhodno obrazložitev, toženka niti ni postavila takšnih trditev, iz katerih bi izhajal razumen dvom glede razlage Direktive 2004/48/ES, kot ta sicer izhaja iz namena in cilja Direktive 2004/48/ES (in dejstva, da gre za direktivo) ter upoštevajoč 2. člen Direktive 2004/48/ES in vzpostavljeno prakso Sodišča EU. Iz predhodne obrazložitve so razvidni tudi razlogi, zakaj se sodišče s takšno presojo ni spustilo v presojo prava, za katero ne bi bilo pristojno (ker je razlaga očitna, potrjena pa je tudi s sodno prakso Sodišča EU).

20Glede na predhodno obrazložitev in torej pomanjkljive toženkine trditve, s katerimi ni vzbudila dvoma glede razlage prava EU, ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede neobrazloženosti in pomanjkanja presoje toženkinega predloga po kriterijih iz prejšnjega odstavka s strani sodišča prve stopnje. V 12. točki izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da direktive (torej tudi Direktiva 2004/48/ES) zagotavljajo zgolj minimalno raven varstva na območju prava EU in ne onemogočajo državam članicam uporabe sredstev, ukrepov in sankcij za njihovo zagotavljanje v skladu s pravnim redom, sodišče prve stopnje pa je imelo glede na drugi odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zgolj možnost predložiti vprašanje Sodišču EU, ne pa dolžnosti. To dolžnost ima namreč zgolj nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva (tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije), prav v takšnem primeru pa je bistvena ustrezna obrazložitev po prej navedenih kriterijih, saj je s tem omogočena presoja, ali je bila spoštovana dolžnost predložitve Sodišču EU.⁹ Iz predhodno povzete obrazložitve sodišča prve stopnje je mogoče razbrati razloge, zakaj ni izkoristilo svoje pravice iz drugega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in tako ni sledilo toženkinemu predlogu za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU.

b) Pravna podlaga zahtevka z vidika nacionalne zakonodaje in tožničina legitimacija

21Pravno zmotni so toženkini pritožbeni očitki, da gre pri neupravičeni obogatitvi za pridobitev tujega premoženja brez pravnega temelja na neupravičen in ne na protipraven način ter da toženkinega protipravnega ravnanja (kršitve določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju: ZASP) ni mogoče prekvalificirati v neupravičenost. 190. člen OZ določa zgolj, da gre za obogatitev brez pravnega temelja, pri čemer temelji na načelu pravičnosti - nihče se ne sme okoristiti na račun prikrajšanega. Njegova osnovna naloga je prenos premoženja, ki se neupravičeno, brez pravnega temelja nahaja v premoženju obogatene stranke, nazaj k prikrajšani stranki.¹⁰ Sama določila OZ, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, ne določajo, da se ne bi uporabljala, ko bi bil ta neupravičen prenos premoženja protipraven, tudi sicer pa posegi v tujo pravno sfero (torej tuje premoženje) praviloma izpolnjujejo znake protipravnega ravnanja. Tudi iz 198. člena OZ, ki predstavlja konkretno pravno podlago v tem primeru, ne izhaja, da ne bi zajemal primerov, ko je bila uporaba tuje stvari v svojo korist protipravna. Še več, izrecno določa, da lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine ... - iz česar torej izhaja, da se nanaša tudi na primere, v katerih je uporaba tuje stvari protipravna.

22Nepravilen je pritožben očitek, da se z dopustitvijo uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila kot odškodninskega ali kot obogatitvenega udejanja obid zakona. Skladno s 189. členom OZ lahko po zastaranju pravice zahtevati odškodnino oškodovanec po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda. Odškodninski in obogatitveni zahtevek imata tudi s svojimi učinki drug cilj (povrnitev škode na strani oškodovanca ter odvzem neupravičene koristi na strani obogatenega). Prav zato se z uveljavljanjem obogatitvenega zahtevka po zastaranju odškodninskega ne izniči namena slednjega.¹¹ Sodišče zato s tem, ko ugodi tožničinim zahtevkom na podlagi neupravičene obogatitve, ne daje nedovoljene procesne in materialnopravne prednosti.

23S takšnim ravnanjem sodišče tudi ni ustvarjalo pravnih pravil namesto zakonodajalca. Dopuščanje izbirne pravice in vložitev zahtevka iz splošnega predpisa ne predstavlja nedovoljenega ustvarjanje prava. Zgolj zato, ker ima tožnica po ZASP na voljo odškodninski zahtevek, ne pomeni, da obogatitveni zahtevek ni dovoljen. Sodno varstvo za kršitve pravic namreč ni celovito urejeno v ZASP, kot to zatrjuje toženka, saj npr. že prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da za kršitve veljajo splošna pravila o povzročitvi škode (in torej OZ). Četudi ZASP določa ali izpostavi le eno vrsto zahtevka za varovanje pravic ali uveljavljanje ene vrste zahtevka za varovanje pravic "olajša", to tudi še ne pomeni, da ostale zahtevke za varovanje pravic izključuje oziroma da druge vrste zahtevkov za varovanje pravic niso dovoljene oziroma mogoče. Za ostale vrste zahtevkov še vedno veljajo splošna pravila, ki jih je mogoče uveljaviti, če dejanski stan konkretnega primera izpolnjuje pogoje, ki so v skladu z veljavnimi predpisi potrebni za uveljavitev posameznega zahtevka. Tudi pravna teorija dopušča splošno civilnopravno varstvo, pri čemer omenja zlasti pravila o kondikciji.¹² Dovoljevanje obogatitvenih zahtevkov tudi ne predstavlja obida ZASP, saj se s tem ne doseže posledic, ki bi bile sicer v nasprotju z ZASP oz. kakšnim drugim predpisom. S takšno razlago se prav tako ne posega v načelo enakega urejanja primerljivih položajev kršiteljev ZASP, saj je cilj tega načela prepoved neenake obravnave brez razumnega razloga in ne v zagotovitvi povsem identičnih položajev. Prav tako zgolj zaradi izbirne pravice glede pravne podlage kabelski operaterji niso postavljeni v takšen negotov in nepredvidljiv položaj, ki bi bil pravno nedopusten. Doseganje popolne predvidljivosti in enakosti vseh kabelskih operaterjev je namreč nemogoče (do manjših razlik tako pride lahko že zaradi nekoliko drugačnega trenutka vložitve tožbe, nekoliko drugačnega oblikovanja tožbenega zahtevka in trditvene podlage, na odločitve pa nenazadnje lahko vplivajo tudi različni ugovori nasprotnih strank), zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o izkrivljanju konkurence.

24Uveljavljanje pravice do nadomestila za kabelsko retransmisijo na temelju neupravičene obogatitve tudi ne predstavlja zlorabe prevladujočega položaja. V splošnih predpisih (OZ) je namreč pravico do izbire pravne podlage zahtevkov predvidel že sam zakonodajalec, v primerih, kot je ta, pa je to vzpostavila sodna praksa. Tudi sicer zgolj samo vlaganje zahtevkov na določeni pravni podlagi (četudi neutemeljeni) ne more pomeniti zlorabe prevladujočega položaja. Končna odločitev o tem, ali bo takemu zahtevku ugodeno, je namreč na sodišču. Zgolj daljši zastaralni rok in več zakonskih zamudnih obresti ne predstavljata škodljivih posledic, ki bi bile prepovedane ali bi pomenile zlorabo prevladujočega položaja. Glede zastaralnega roka se je pritožbeno sodišče predhodno že opredelilo, tek zakonskih zamudnih obresti pa je posledica neplačila. Morebitno vlaganje tožb tik pred zastaranjem niti ni posledica prevladujočega položaja (vsakdo lahko zaradi neplačila čaka z vložitvijo tožbe) in tako ne more predstavljati njegove zlorabe.

25Glede na obrazloženo lahko pravno podlago zahtevka predstavlja tako neupravičena obogatitev kot tudi odškodninska odgovornost. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožnica kolektivna organizacija. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije je obvezno (9. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, v nadaljevanju: ZKUASP), pri čemer ima tožnica stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije glasbe. Skladno z določilom 9. točke prvega odstavka 16. člena ZKUASP ima tožnica kot kolektivna organizacija tudi pravico, da od kabelskih operaterjev v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter zoper kabelske operaterje uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. Upoštevajoč pojasnjeno, je tako podana tožničina procesna legitimacija. Sam ZKUASP ne omejuje tožnice pri izbiri pravne podlage zahtevka, zato njena procesna legitimacija ne zajema zgolj zahtevkov, ki so izrecno navedeni v ZASP. Takšno omejevanje zahtevkov bi tudi vodilo v slabši položaj imetnikov pravic, s katerimi upravlja tožnica. To pa bi bilo nasprotno s samim namenom obveznega kolektivnega upravljanja. S tem bi bili (zaradi omejenosti zahtevkov) imetniki pravic, za katere ZKUASP določa obvezno kolektivno upravljanje postavljeni v slabši položaj kot imetniki pravic, ki sami upravljajo s svojo avtorsko oziroma avtorski sorodnimi pravicami.

26Upoštevajoč predhodno obrazložitev, niso utemeljeni niti toženkini očitki glede posegov v njeno pravico do podjetništva in rušenja ravnotežja med pravico do podjetništva in pravico do ustvarjalnosti.

c) Višina primernega nadomestila

27Sodišče prve stopnje je v tej zadevi glede na okoliščine primera in postavljen zahtevek določilo višino primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe. Sodišče je namreč zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno odločiti o primernem nadomestilu za uporabo avtorskih pravic, in sicer z veljavnostjo samo za ta primer.¹³ Skladno z 2. členom ZPP sodišče ne sme odkloniti pravnega varstva, za določitev primernega nadomestila v posameznem konkretnem primeru pa ima podlago v drugem odstavku 81. členu ZASP, kar izhaja že iz samega besedila pravne norme. Sam 81. člen ZASP se namreč nanaša tako na avtorske honorarje kot nadomestila, pri čemer se termin "nadomestilo" uporablja v primerih, ko je plačilo državno predpisano, odobreno ali kolektivno dogovorjeno.¹⁴ Drugi odstavek 81. člena ZASP, ki določa, da se avtorski honorar ali nadomestilo določi po običajnih plačilih, za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera, tako daje pristojnost sodišču, da ga določi samo. Prav tako 81. člen ZASP v četrtem odstavku, ki izrecno omenja skupne sporazume in kolektivne organizacije, določa zgolj, da se določba iz tretjega odstavka ne uporablja za skupne sporazume in pogodbe kolektivnih organizacij in ne omenja preostalih odstavkov - in torej prepovedi, da bi sodišče v primeru, kot je ta, nadomestilo določilo samo. S takšnim odločanjem sodišče odloča o višini primernega nadomestila za konkretni primer in ne o sami tarifi, zato so brezpredmetne navedbe, da ima v primeru nesklenitve skupnega sporazuma Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP) izključno pristojnost za določitev tarife in glede pravne narave skupnega sporazuma oziroma tarife iz skupnega sporazuma. S takšnim ravnanjem sodišče tako tudi ne posega v pristojnost drugih organov. Upoštevajoč obrazloženo, tako ne obstoji kakršna koli pravna praznina (ne v ZASP ne v ZKUASP), zaradi katere bi sodišče moralo prekiniti postopek in se obrniti na Ustavno sodišče RS za presojo določil 44. in 45. člena ZKUASP. Glede na predhodno obrazložitev in vzpostavljeno ustaljeno sodno prakso, kjer je sodišče v primeru, kot je ta, že večkrat samo določilo primerno nadomestilo prav na podlagi 81. člena ZASP,¹⁵ ki ji je sodišče tudi sledilo, je toženkin predlog očitno neutemeljen in posebne obrazložitve niti ne zahteva. Kako bi bilo s takšnim ravnanjem sodišča poseženo v toženkino pravico do podjetništva, enakost, enako varstvo pravic in pravno varnost, pa toženka niti ne pojasni.

28Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo treba v tem postopku za določitev primernega nadomestila uporabiti tarifo iz drugega odstavka točke II - Javno oddajanje tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 29/1998 (Pravilnik 1998), saj ta odstavek ni bil razveljavljen in tako pravna praznina ne obstaja. Kot je že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, minimalna tarifa ni pridobila narave splošnega sporazuma, ker se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih, njen namen pa ni bil nadomestiti splošno. Iz Pravilnika 1998 ne izhaja, da se drugi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del ne uporablja zgolj v skrajnih primerih (ko prihodkov ni bilo mogoče določiti oziroma ko bi bilo to neekonomično), temveč tudi, ko pogodba z uporabniki ne bi bila sklenjena, zaradi česar bi predstavljala splošno tarifo, kot to zatrjuje toženka. Drugi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika 1998 tega namreč izrecno ne določa, pri tem pa je treba upoštevati, da nesklenitev pogodbe ne utemeljuje drugačne obravnave uporabnikov. Nadalje presoja, ali je takšna tarifa pridobila naravo skupnega sporazuma po ZASP-B, ne predstavlja presoje primernosti same tarife, za katero sodišče ne bi bilo pristojno. Skladno s prehodno določbo ZASP-B (četrti odstavek 26. člena) se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum. Sodišče prve stopnje (ki je v zvezi s tem sledilo argumentom Vrhovnega sodišča RS - npr. sodba II Ips 136/2018) je prej navedeno določilo pravilno razlagalo na način, da se nanaša zgolj na tarifo, ki je veljala na splošno (in se uporabljala), in ne na tarife, določene za skrajne primere. Namen prej navedenega določila je bilo namreč v poenostavljanju nekaterih postopkov z namenom zagotavljanja kontinuitete in ohranitve splošno veljavnih (in uporabljivih) tarif v veljavi in ne v omogočanju, da se uveljavijo skrajne in v praksi nikoli uporabljive tarife. Ker Ustavno sodišče RS ni presojalo vpliva delne razveljavitve poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika 1998 na siceršnjo veljavnost tarife in možnost uporabe prej navedene minimalne tarife v konkretnih primerih, so povsem brezpredmetni pritožbeni očitki, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo zgolj prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika 1998, ne pa tudi drugega odstavka, četudi bi ga lahko, saj lahko presodi ustavnost in zakonitost drugih odločb. Glede na predhodno obrazložitev nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje glede primernosti prej navedene tarife iz Pravilnika 1998 tako predstavljajo presojo glede višine primernega nadomestila, upoštevajoč obstoj pravne praznine, in ne presoje primernosti splošno veljavne tarife iz skupnega sporazuma, na katerega je sodišče vezano. Sodišče prve stopnje tako niti s to obrazložitvijo ni posegalo v pristojnost drugih organov. Iz predhodne obrazložitve pa tudi izhaja, da bistven argument sodišča prve stopnje za neuporabo tarife iz Pravilnika 1998 ni, ker je minimalna in se ni uporabljala. Prav zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da predpisi ne prenehajo veljati zaradi njihove neuporabe.

d) Zakonske zamudne obresti

29Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožnici.

30Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve, oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.¹⁶

31Ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da toženka ob odsotnosti veljavnega skup­nega sporazuma oziroma pravnomočne odločbe SAP veljavno sploh ne more skleniti pogodbe, niti pravno veljavno položiti zneska po veljavni tarifi ter tako iz razlogov, ki so izven njene sfere, sploh ne more ravnati, kot je treba ("pošteno"). Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, iz sodbe Vrhovnega sodišče II Ips 260/2018 izhaja, da celotna krivda za neurejeno stanje ni na tožnici in tako tudi spornost višine nadomestila ne izvira v celoti iz tožničine sfere, zato celoten riziko neplačila ne more biti na njej. Nadalje je Vrhovno sodišče RS v prej navedeni sodbi tudi pojasnilo, da okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, še ne zadostuje, da bi riziko nepravočasnega plačila prešel na tožnico. Četudi zastoj pred SAP ne izvira iz toženkine pravne sfere, pa je pri presoji toženkine nedobrovernosti pomembna tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je plačevala zgolj 0,007 EUR na naročnika mesečno. Na podlagi tako enostransko določenega plačila nadomestila, ki znatno odstopa tudi od toženkinih navedb v tem postopku glede zneska primernega nadomestila, ni mogoče zaključiti, da bi bilo plačilo v neustreznem znesku posledica zgolj nedoločenosti višine primernega nadomestila, zaradi česar je bila toženka tako lahko prepričana, da ne posega v pravice v drugih oseb.

32Nadaljnje pritožbene trditev o tem, da je tožnica sprejela nezakonito tarifo in skušala toženko prisiliti v sklenitev nezakonitega pravnega posla, ne vplivajo na zgornjo presojo - iz njih namreč niti ni razvidno, da bi bila tožnica tista, ki je s sprejetjem nezakonite tarife povzročila neurejeno stanje, morebitne tožničine nepravilnosti v delovanju pa tudi same po sebi ne izključujejo toženkine nedobrovernosti.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja

33Toženka pritožbeno grajo glede nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zatrjuje v posledici zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, ki glede na predhodno obrazložitev niso utemeljene. Do njih se je pritožbeno sodišče že opredelilo in so tako iz predhodne obrazložite razvidni tudi razlogi glede glede toženkinih pritožbenih očitkov iz 3. točke.

Sklepno

34Glede na obrazloženo pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena pritožba proti stroškovni odločitvi iz III. točke izreka. Ker je pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe spoznalo, da v njej ni nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

35Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

¹ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 295/2003 z dne 9. 12. 2004 in USRS sklep Up 201/01 z dne 6. 11. 2003.
² Ur. l. RS, št.: 33/91-I in naslednji.
³ Tako je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno: "Direktive EU, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic EU implementirane tudi v ZASP in omogočajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic in s tem okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja vsebine, varovane s temi pravicami. Slednje zagotavljajo, da pravice intelektualne pravice intelektualne lastnine uživajo enako minimalno raven varstva povsod na območju EU. Kar ne pomeni, da države članice ne omogočajo uporabe sredstev, ukrepov in sankcij za njihovo zagotavljanje v skladu s pravnim redom posamezne države."
⁴ A. Galič: Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112.
⁵ Da je bil ta veljavno sklenjen izhaja tudi iz vsebine Dodatka k memorandumu o urejanju avtorskih in povezanih pravic za televizijske in radijske programe, ki se prenašajo v kabelskem sistemu v Sloveniji.
⁶ Prvi odstavek 13. člena tako določa: Države članice zagotovijo, da pristojni sodni organi na vlogo oškodovane stranke odredijo kršitelju, ki je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sodeluje v dejavnosti, ki je predmet kršitve, da plača imetniku pravice odškodnino, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je ta utrpel zaradi kršitve.
⁷ To izhaja iz uvodne določbe: Cilj te direktive je približevanje zakonodajnih sistemov, da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu.
⁸ Sodba Sodišča EU v zadevi Consorzio Italian Management C-561/19 z dne 6. 10. 2021.
⁹ Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1133/18-25 z dne 31. 3. 2022 izhaja, da je navedba natančnih razlogov, zakaj v posameznem primeru ne gre za razlago prava, ki je v izključni pristojnosti Sodišča EU potrebna v primeru, ko o tem odloča nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva - ko torej obstaja dolžnost sodišča predložiti predhodno vprašanje Sodišču EU in se tako preverja, ali je sodišče ravnalo pravilno skladno s to dolžnostjo.
¹⁰ D. Možina: Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, v D. Možina: Razsežnosti zasebnega prava: liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 143.
¹¹ K. Lutman.: Neupravičena obogatitev, Ljubljana: Lexpera, GV založba, Ljubljana, 2020, str. 343.
¹² M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 1997, str. 372.
¹³ M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134.
¹⁴ M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah: (ZASP): s komentarjem, Ljubljana, Gospodarski vestnik, 1997, str. 201.
¹⁵ Prim. VSRS Sodba II Ips 136/2018, VSRS Sodba II Ips 260/2018, VSL V Cpg 458/2021.
¹⁶ Primerjaj: N. Plavšak, R. Vrenčur. v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.