VSRS Sodba I Ips 13436/2024

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 mu je izreklo kazen 8 mesecev zapora, pri tem pa mu ni preklicalo pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 79945/2022 z dne 3. 1. 2023, in sicer zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člen KZ-1. Prav tako mu je na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 naložilo v plačilo 30,00 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem na škodo družbe B. d.o.o. pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopka (ZKP) oprostilo.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenca, in sicer zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu oz. drugostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je ocenil, da zatrjevane kršitve niso podane.

5Zagovornik se je do odgovora vrhovnega državnega tožilca opredelil in navedel, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6Zagovornik navaja, da je drugostopenjsko sodišče dne 7. 4. 2025 opravilo pritožbeno sejo. Nanjo sta bila zagovornik in obsojenec sicer vabljena, vendar je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob (ZPKZ Dob) drugostopenjsko sodišče obvestil, da obsojencu zaradi kadrovskih težav ne morejo zagotoviti spremstva. Drugostopenjsko sodišče je nato s sklepom III Kp 13436/2024 z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se bo obsojencu udeležba na seji omogočila preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora predstavljajo takšne okoliščine, ki upravičujejo izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave. Obsojenec, ki ima kot vsi ostali pravico biti neposredno navzoč na pritožbeni seji, je temu nasprotoval, saj mu takšna izvedba onemogoča aktivno sodelovanje. ZKPZU Dob pa bi lahko obsojencu po zagovornikovem mnenju zagotovil spremstvo z reorganizacijo in pomočjo drugih zavodov. Ker se obsojenec ni strinjal z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave in ker neustrezno organiziran sistem zapornih zavodov ter pomanjkanje kadra ni razlog za izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave, je po zagovornikovi oceni podana tako absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) kot tudi relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (po drugem odstavku 372. člena ZKP v zvezi z 304.a členom ZKP in 244.a členom ZKP ter 22. členom Ustave RS (URS) in 29. členom URS), zaradi česar je sodba nezakonita. S tem pa je bilo po oceni zagovornika poseženo tudi v učinkovitost obrambe, saj obsojenec zaradi zmanjšane miselne prisotnosti in koncentracije ni mogel aktivno sodelovati, niti se posvetovati z zagovornikom, posledično pa je bila otežena možnost dokazovanja njegove nedolžnosti.

7Navedbam zagovornika glede neizpolnjenih pogojev za izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave in s tem povezanega onemogočenja obsojenčeve neposredne navzočnosti na tej seji ni mogoče slediti. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je možnost izvedbe naroka preko videokonferenčne povezave na podlagi 304.a člena ZKP izjema od pravice do neposredne navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega procesnega dejanja. Pri tem je podlaga za odločitev sodišča o takšnem (izjemnem) načinu izvedbe naroka bodisi soglasje strank (1. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) bodisi ugotovitev objektivnih okoliščin, ki onemogočajo običajno izvedbo naroka (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP). V obeh primerih pa mora biti na podlagi drugega odstavka 304.a člena ZKP izdan obrazložen sklep, ki se vroči strankam in drugim udeležencem, in sicer skupaj z vabilom na narok, v katerem se odredi način preverjanja identitete skupaj s podatki in navodili za uporabo videokonferenčnega sistema.¹ V obravnavani zadevi je drugostopenjsko sodišče v sklepu III Kp 13436/2024 z dne 31. 3. 2025 izvedbo pritožbene seje (dne 7. 4. 2025 ob 9.00) preko videokonferenčne povezave za obsojenca na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP obrazložilo z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo iz ZKPZ Dob, za kar si je drugostopenjsko sodišče predhodno neuspešno prizadevalo, in sicer zaradi (splošno znanih) kadrovskih težav s pravosodnimi policisti. Poleg tega je drugostopenjsko sodišče upoštevalo tudi to, da je bil v obravnavani zadevi soobsojenemu C. C. odrejen pripor, zaradi česar je bilo potrebno postopati posebej hitro. Glede na ugotovljeno procesno dejansko stanje je po presoji Vrhovnega sodišča drugostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da nezmožnost privedbe obsojenca na pritožbeno sejo iz ZKPZ Dob (zaradi kadrovskih težav s pravosodnimi policisti) v sicer priporni zadevi (glede soobsojenca) predstavlja objektivno okoliščino, ki onemogoča izvedbo te seje (zaradi obsojenčeve težje dosegljivosti) in posledično na podlagi 2. točke prvega odstavka 304.a člena ZKP upravičuje izvedbo tega procesnega dejanja preko videokonferenčne povezave ter s tem odstop od pravice do neposredne navzočnosti obsojenca pri tem procesnem dejanju.² Vrhovno sodišče še dodaja, da je iz zapisnika o pritožbeni seji z dne 7. 4. 2025 sicer razvidno, da se je obsojenec pritožbene seje preko videokonferenčne povezave vendarle udeležil, in sicer kljub predhodnemu nasprotovanju takšni izvedbi, pri čemer jo je med poročanjem o stanju stvari prostovoljno zapustil s pojasnilom, da jo zaradi živčnosti, ki je posledica neprejemanja substitucijske terapije, ni zmožen spremljati, česar pa zagovornik ne problematizira. Glede na navedeno tako očitani absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP v zvezi z 304.a členom ZKP in 244. členom ZKP ter 22. členom URS in 29. členom URS nista podani.

8Kar pa se tiče zagovornikovih navedb, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, s čimer očita relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP v zvezi z 29. členom URS, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikov očitek v tem delu ni ustrezno konkretiziran, pri čemer zagovornik tudi ni v ničemer izkazal, da bi zatrjevana kršitev kakorkoli vplivala na zakonitost drugostopenjske sodbe, zaradi česar očitka ni mogoče presojati in se posledično do njega argumentirano opredeliti.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

10Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, in sicer ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP.

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Več o tem B. Polegek, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, 2023, str. 567-569.
² Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 in I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024.