VSL Sodba II Cp 928/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 4.385 EUR v petih enakih obrokih, in sicer: prvi obrok v višini 877 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugi obrok v višini 877 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v višini 877 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok v višini 877 EUR v enem letu po zapadlosti tretjega obroka in peti obrok v višini 877 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (do zneska 11.900 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije 68,5 %, tožeča stranka pa 31,5 % stroškov postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe stranki.

3Tožnica izpodbija II. in III. točko izreka. Navaja, da je sodišče prezrlo, da tožnica možnosti obiskovanja domačih ni izkoristila zaradi vsesplošnega strahu in negotovosti. Tožnica je utrpela hudo poniževanje s strani urada za tujce, zaradi česar se je bala vsakršnega potencialnega stika z oblastmi. Ker je želela takšne stike minimizirati, se je potovanjem čez mejo izogibala. V praksi je bil obisk domačih zanjo nemogoč. Tudi če je vojna dodatno vplivala na njen strah pred čezmejnim potovanjem, to ne prekine vzročne zveze med protipravnim izbrisom in onemogočenim stikom z družino. Sodišče je zanemarilo sistemsko stigmatizacijo in diskriminacijo, ki so jima bili v tistem obdobju podvrženi državljani bivših republik SFRJ, zlasti pa izbrisani. Sodišče tožnici ni verjelo, da se je bala policijske legitimacije, češ da bi morala v zvezi s tem navesti resnične dogodke. Vendar je pri tem pozabilo, da sta bila takratna zgodovinski okvir in vsesplošno vzdušje taka, da je bilo statistično bolj verjetno, da bi policija tožnico zaradi njenih osebnih okoliščin legitimirala bolj pogosto (in pri tem z njo tudi grdo ravnala). Enako velja za deportacijo. Tožnica od oblasti ni mogla pričakovati nič drugega kot samovoljo. Opisane okoliščine so dodatno doprinesle k tožničinim duševnim bolečinam, zato je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov zobozdravstvenih storitev. Tožnica ni mogla vedeti, da je za uporabo materialnega prava pomembna narava zobozdravstvene storitve. To velja toliko bolj, ker gre pri tovrstnih storitvah zelo redko za posege, ki se uvrščajo pod nujno zdravljenje. Sodišče bi moralo zato v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozvati k navedbi manjkajočega dejstva. Račun za zobozdravstveno storitev je bil izdan 22. 4. 1996, zato so relevantna Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila), ki so veljala takrat. 100. člen teh Pravil, ki našteva nujne zdravstvene storitve, ne omenja nobene storitve zobozdravstvene narave. Dileme, ali je bila tožničina zobozdravstvena storitev lahko pojmovana kot nujno zdravljenje, tako ni. Katerakoli zobozdravstvena storitev bi veljala za nenujno zdravljenje, torej zdravljenje, ki bi se krilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Do tega pa tožnica zaradi izbrisa ni imela dostopa.

4Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka. V pritožbi vztraja, da je zaradi sklenjenega sporazuma o preživljanju med tožnico in njenim bratom vzročna zveza med zatrjevano dodatno premoženjsko škodo in izbrisom pretrgana. Enako velja za škodo iz naslova članarine v društvu Helsinški monitor, saj se je pritožnica za članstvo odločila prostovoljno. Tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za obstoj nepremoženjske škode, zato sodišče ne bi smelo izvesti dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Tožnica je tudi med zaslišanjem o svojih duševnih bolečinah izpovedovala pavšalno. Dokazna ocena ne sledi napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je v nekaterih delih sledilo izpovedi tožnice, v drugih pa ne, pri tem pa se ni zadosti opredelilo do njene konsistentnosti kot celote. Izvedensko mnenje je neprepričljivo in samo s sabo v nasprotju. Izvedenka je tožnico doživela kot verodostojno, čemur je sodišče sledilo, kar je v nasprotju z njegovimi ugotovitvami, da tožničine navedbe niso v celoti konsistentne in da je zainteresirana za ugoden izid pravde. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je na doživljanje tožnice poleg izbrisa vplivala tudi vojna v Bosni in Hercegovini (BIH), vendar sodišče ni razmejilo posledic obeh okoliščin. Ker je tožnica oseba s šibkejšo zmožnostjo za soočanje s stresom, bi to moralo storiti. Zmotna je ugotovitev, da je bil pri tožnici zaradi izbrisa prisoten strah pred deportacijo v obdobju od 26. 2. 1992 do 23. 12. 1992. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica tudi po izbrisu prijavila začasno bivališče na naslovu v Ljubljani in ga obnavljala vse do 7. 11. 1994, poleg tega je bila v tem obdobju še vedno redno zaposlena. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je tožnica za izbris izvedela takoj po njem (26. 2. 1992), saj iz njene trditvene podlage izhaja, da je za izbris izvedela, ko je želela podaljšati potni list, to pa je bilo 20. 10. 1996. Sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki višino zakonskih zamudnih obresti omejuje na višino prisojene glavnice.

5Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo druge stranke.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožnica je bila v obdobju od 26. 2. 1992 do 6. 2. 2002 (119 mesecev) izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Na podlagi ZPŠOIRSP je prejela odškodnino v višini 5.950 EUR (50 EUR za vsak mesec izbrisa). V obravnavanem postopku je uveljavljala dodatno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi izbrisa.

8Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.040 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 294,90 EUR (iz naslova stroškov za pridobivanje dokumentacije 39,32 EUR, iz naslova stroškov članarine v društvu Helsinški monitor 62,59 EUR, iz naslova stroškov pravnih sredstev v upravnem in sodnem postopku 177,35 EUR in iz naslova stroškov sestave pogodbe o preživljanju 15,64 EUR). Ob upoštevanju že prejete odškodnine je toženi stranki naložilo plačilo 4.385 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in odškodnino iz naslova stroškov zobozdravstvenih storitev je zavrnilo.

9Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti, če torej sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna. Pritožnica takšnih napak niti ne zatrjuje, še manj jih izkaže. Za očitkom o formalnih pomanjkljivostih sodbe se v resnici skriva nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovimi materialnopravnimi stališči.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o storjeni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne dokaze, iz razlogov sodbe je razvidno, kako jih je ovrednotilo in zakaj jih je ovrednotilo na določen način. Kot ugotavlja že sama tožena stranka, je ob tem pojasnilo, katerim delom tožničine izpovedi je sledilo in katerim ne. Takšno izhodišče je pravilno, implicitno zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče tožničino izpoved ocenjevati kot nedeljivo enoto ter ji bodisi popolnoma slediti ali ji v celoti odreči verodostojnost, pa je neutemeljeno.

Glede premoženjske škode

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana vzročna zveza med izbrisom in stroški sklenitve sporazuma o preživljanju med tožnico in njenim bratom. Ob tem ni odločalo mimo ali preko tožničine trditvene podlage. Tožnica je v tožbi navedla, da je sporazum sklenila, ker je morala za ureditev statusa izkazovati zadostna sredstva za preživljanje. Njene navedbe so potrjene z vsebino odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 10. 7. 2001, iz katere izhaja, da je upravni organ pri odločanju glede dovoljenja o začasnem prebivanju od tožnice zahteval tudi dokaz o zagotovljenih sredstvih za preživljanje za čas bivanja v državi. Ni pomembno, zakaj tožnica ni imela zadostnih sredstev za preživljanje, temveč da brez protipravnega ravnanja tožene stranke tega pogoja ne bi bila dolžna izkazovati. Pravilna je tudi ugotovitev, da zaradi sklenitve sporazuma o preživljanju ni pretrgana vzročna zveza med izbrisom in ostalo premoženjsko škodo. V pogodbi dogovorjeno preživljanje je obsegalo le brezplačno bivališče, hrano, obleko in izdatke v zvezi z zdravljenjem, ne pa tudi stroškov, povezanih z urejanjem tožničinega statusa po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Tudi sicer tožničin brat ni bil dolžan prevzeti bremena protipravnega ravnanja tožene stranke.

12Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je podana vzročna zveza med izbrisom in nastalimi stroški članarine v društvu Helsinški monitor. Res je, da se je tožnica za članstvo odločila prostovoljno, vendar tega ni storila iz pristne in neizzvane želje po sodelovanju pri dejavnostih društva, temveč izključno zato, da prejme potrebno strokovno pomoč pri izhodu iz negotovega in zapletenega pravnega položaja, ki ga je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila tožena stranka. Tožena stranka ne trdi, da Helsinški monitor ni razpolagal s potrebnim znanjem in kompetencami za takšno pomoč.¹

13Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov zobozdravstvenih storitev po računu z dne 22. 4. 1996. V zvezi s tem so najprej neutemeljene tožničine pritožbene navedbe o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu. Na pomanjkljivo trditveno podlago sta tožnico opozorila tako tožena stranka² kot sodišče, vendar je tožnica dopolnitev navedb odklonila.³ Breme takšne odločitve nosi sama. Tožnica se tudi zaman sklicuje na 100. člen v letu 1996 veljavnih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki našteva nujne zdravstvene storitve. Tako kot je pravilno opozorila tožena stranka in kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, bi morala za utemeljenost tega dela zahtevka izkazati ne samo to, da ji storitev ni bila dostopna v okviru nujnega zdravljenja, temveč tudi to, da je šlo za storitev, ki je bila krita v okviru obveznega zavarovanja in torej ni šlo za (delno) samoplačniško storitev. V zvezi s tem pa tožnica tudi v pritožbi ne poda nobenih navedb.

Glede nepremoženjske škode

14Odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na naslednjih ugotovitvah: 1) izbris iz stalnega registra prebivalstva je trajal skoraj 10 let; 2) tožnica je za izbris izvedela neposredno po njem; 3) tožnica je dlje časa živela v strahu glede prihodnosti zaradi obveznosti pridobivanja različnih dokumentov in negotovosti glede izida postopkov; 4) tožnica je bila na uradu za tujce s strani zaposlenih zasliševana, maltretirana in poniževana na način, da ji je bilo rečeno, da nima tukaj kaj iskati; 5) tožnica se je približno 10 mesecev bala deportacije in je bilo zaradi tega strahu njeno gibanje omejeno, po pridobitvi delovnega vizuma 23. 12. 1992 pa je imela zagotovljene pogoje za prebivanje v Sloveniji in tega strahu in omejitev ni več trpela; 6) tožnica ni bila žrtev ustavljanja, legitimacij in policijskih postopkov; 7) tožnici zaradi izbrisa niso bili onemogočeni stiki s starši in udeležba na pogrebu družinskih članov, na odsotnost stikov in neudeležbo na pogrebu je v pretežni meri vplivala vojna v BIH; 8) tožnica zaradi izbrisa ni izgubila zaposlitve, njena nadaljnja nezaposlenost in z njo povezana izključitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in sistema socialnega varstva, nista posledici izbrisa; 9) tožnica je eno leto po izbrisu zaradi njega trpela intenzivne duševne bolečine in strah, v nadaljevanju pa je trpela duševne bolečine manjše intenzivnosti (sčasoma so se manjšale); 10) tožnica še danes čuti duševne posledice izbrisa, saj je pri njej povzročil trajno osebnostno spremenjenost s prevladujočimi razpoloženjskimi simptomi, ki pa so blage stopnje.

15Pritožbeno sodišče takšne dokazne zaključke v celoti sprejema, saj temeljijo na popolni, skladni in prepričljivi dokazni oceni, nobena od pritožb pa ne omaje njihove pravilnosti.

16Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na listinske dokaze prepričljivo utemeljilo svojo ugotovitev, da je tožnica za izbris izvedela neposredno po njem. Tožena stranka takšni ugotovitvi nasprotuje, vendar tudi tokrat ne odgovori na ključno vprašanje: zakaj je tožnica neposredno po izbrisu urejala delovni vizum in dovoljenje za začasno prebivanje, če ni vedela, da nima več urejenega stalnega prebivališča?

17Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela tožnica možnost potovati v BIH ter obiskati starše in se udeležiti pogreba sorodnika, saj ji je bilo z veljavnim potnim listom in delovnim vizumom omogočeno neomejeno število potovanj v in iz Slovenije. Tožnica v pritožbi prvič in s tem nedopustno zatrjuje, da staršev ni obiskovala zaradi strahu in negotovosti. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sicer ne dvomi, da je tožnica zaradi izbrisa čutila določeno stopnjo strahu in negotovosti v zvezi s potovanji v tujino, vendar pa enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da primarni razlog za odsotnost stikov s starši niso bili ti občutki, temveč vojna, ki se je odvijala v BIH. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno opozorilo na tožničino izpoved, da je imela prvi stik s starši šele šest do sedem let po koncu izbrisa, ko so jo starši obiskali v Sloveniji. Če bi bil osnovni razlog za opustitev potovanj v BIH res izbris in z njim povezana negotovost, bi tožnica starše gotovo obiskala prej.

18Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica do ureditve dokumentov čutila strah pred izgonom, pri čemer glede na trajanje izbrisa niti ni bistveno, ali je dokumente dobila avgusta ali decembra 1992. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je tožnica tudi sicer trpela občutke strahu in negotovosti, pravilno pa ni sledilo njenim navedbam, da so jo policisti redno legitimirali ter da se je zaradi strahu pred policijsko legitimacijo in izgonom zadrževala v stanovanju in bila zato omejena v gibanju. Tožnica je bila do novembra 1993 še zaposlena in je tudi kasneje opravljala delo na črno, iz česar izhaja, da se je vključevala v zunanje okolje in družabno življenje.

19Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je izvedeni dokaz z izvedenko psihiatrične stroke informativen in s tem nedopusten. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica navedla zadostno trditveno podlago, s katero je utemeljevala obstoj duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic.⁴ Tožnica je v tožbi naštela in opisala posledice, ki jih je trpela zaradi izbrisa iz stalnega registra prebivalcev,⁵ ter vpliv, ki so jih navedene okoliščine imele na njeno duševno stanje.⁶ Med zaslišanjem je svoje navedbe potrdila.⁷ Iz njene izpovedi prepričljivo izhajajo občutki ogroženosti, prikrajšanosti in krivice. Pri tem je pri oceni izpovedi treba upoštevati tudi dejstvo, da tako iz zaslišanja kot iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica glede obravnavanega dogajanja težje razume in opiše svoje občutke ter jih tudi težko diferencira. Tožnica zgolj zaradi šibkejše zmožnosti razumevanja in ubeseditve svojih čustvenih stanj ne sme biti prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic.

20Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tudi v pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo, da nadomesti primanjkljaj svojega znanja s področja psihiatrije. Izvedenka je opravila dva pregleda in pogovora s tožnico, hkrati pa je strokovno usposobljena za ugotavljanje duševnih posledic stresnih dogodkov in ocenjevanje pristnosti odzivov nanje. Tožena stranka s ponavljanjem pripomb, ki jih je podala v odzivu na pisno izvedensko mnenje in na katere je izvedenka odgovorila med ustno dopolnitvijo mnenja, ne uspe vzbuditi dvoma v njene ugotovitve, da je tožnica v času izbrisa iz registra stalnega prebivalstva trpela duševne bolečine (zlasti občutke negotovosti, nemoči, ogroženosti, skrbi, strahu pred prihodnostjo, stigme, ponižanosti, krivice ter socialne izključenosti), ki so bile najbolj intenzivne prvo leto po izbrisu. Nepomembno je, ali so te duševne bolečine v preteklosti dosegle kriterije za postavitev katere od diagnoz iz spektra duševnih motenj po Mednarodni klasifikaciji bolezni. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke o notranjem nasprotju v ugotovitvi izvedenke, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva pri tožnici povzročil določeno stopnjo trajne osebnostne spremembe, kar je opredeljeno v šifri F62.0 Mednarodne klasifikacije bolezni. Tožena stranka pri kritiki te ugotovitve ne razmeji vzroka, ki mora biti izjemno stresen (npr. dolgotrajna stresna oziroma travmatska situacija), in posledic, ki imajo lahko različne stopnje.

21Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno stališče sodne prakse, da predhodne poškodbe ali bolezni predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih izražene težave že pred škodnim dogodkom ali ko je izkazano, da bi se te pojavile ne glede na škodni dogodek. Dejstvo, da ima tožnica šibkejše kapacitete za soočanje s stresorji in da jo je to lahko predisponiralo k temu, da je prišlo do razvoja trajne osebnostne spremenjenosti, zato ne vpliva na njeno pravico do povrnitve nastale nepremoženjske škode. Enako velja za dejstvo, da je v BIH istočasno potekala vojna. Ni pomembno, ali je vojna krepila stresno doživljanje tožnice in občutke nemoči zaradi samega izbrisa, ključno je, da brez protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica zgoraj ugotovljenih duševnih bolečin in posledične trajne osebnostne spremenjenosti sploh ne bi trpela.

22V zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da so določene nevšečnosti in duševne posledice (npr. pridobivanje upravnih dovoljenj, omejeni izhodi iz države, obremenjujoči odzivi državnih organov in okolice, strah pred posledicami izgube statusa, občutki negotovosti, strahu, stigme, ponižanosti, krivice) trpeli vsi posamezniki, ki so bili protipravno izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Običajne in splošno predvidljive posledice izbrisa je zakonodajalec ovrednotil v pavšalnem znesku odškodnine, ki se oškodovancem prizna v upravnem postopku. Tako določena odškodnina že odseva njihov ranljivi položaj, diskriminacijo in stigmatizacijo, na katere opozarja tožnica. Do dodatne odškodnine so upravičeni le oškodovanci, ki dokažejo večji obseg škode od tipičnega.⁸ Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnici to uspelo. Takšno neznačilno, presežno posledico izbrisa predstavljajo trajne posledice v njenem duševnem zdravju, ki se kažejo kot še vedno obstoječa in trajna osebnostna spremenjenost s prevladujočimi blažjimi razpoloženjskimi simptomi (motnjami razpoloženja) v obliki občutkov zagrenjenosti, žalosti, manjvrednosti, nezaupanja, eksistenčnih skrbi glede pokojnine, praznine, razočaranja, odtujenosti, izgubljenih priložnosti, vse vezano na doživljanje časa izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

23Nobena od strank dovolj konkretno (to je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera) ne izpodbija odmere odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Odškodnina v višini 10.040 EUR (8 povprečnih neto povprečnih plač) ustrezno odraža merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika ter načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo trajanje in stopnjo duševnih bolečin in konkretni primer ustrezno umestilo v razpon odškodnin, ki se za podobne primere priznavajo v sodni praksi.⁹

Glede zakonskih zamudnih obresti

24Pravilna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Res je, da prvi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP določa omejitev zapadlih in neplačanih zamudnih obresti do višine prisojene glavnice odškodnine, vendar ta omejitev ne velja za zamudne obresti, ki sploh ne bodo začele teči, če bo tožena stranka spoštovala pravnomočno sodbo in pravočasno izpolnila v njej naloženo obveznost.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

25Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26Stranki s pritožbama nista uspeli, hkrati pa sta obe vložili obrazložen odgovor na pritožbo in bili oproščeni plačila sodne takse za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 482/2022 z dne 8. 11. 2022 res ni zavzelo dokončnega stališča o upravičenosti oškodovanca do povrnitve teh stroškov, vendar to za odločitev ni pomembno. Pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo stališča, zavzetega v sodbi istega sodišča II Cp 613/2022 z dne 3. 6. 2022, pri čemer ugotavlja, da je za razliko od navedene zadeve v obravnavanem postopku tožnica zatrjevala in dokazala potrebnost teh stroškov za ureditev svojega pravnega statusa.
² Zaradi česar sodišče tega niti ni bilo dolžno storiti (primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 34/2013 z dne 20. 1. 2015 in III Ips 35/2012 z dne 15. 4. 2014).
³ Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da se do tega dela zahtevka ne more opredeliti, saj iz računa ni razvidno, ali je bil izdan za storitev, ki se lahko šteje za nujno zdravljenje, ali gre za storitev, ki jo krije zdravstveno zavarovanje oziroma ali bi sploh lahko šlo za 100 % kritje zobozdravstvene storitve, tudi če bi tožnica imela sklenjeno obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnica se na navedene navedbe ni odzvala. Na prvem naroku je tožena stranka dodatno navedla, da priloženi račun ne izkazuje, za kakšno storitev konkretno je šlo in tako ni možno odgovoriti na vprašanje, ali bi se v primeru urejenega zdravstvenega zavarovanja ti stroški krili iz zavarovanja ali bi vseeno bremenili prejemnika. Sodišče je tožnico pozvalo k opredelitvi do navedenih ugovorov, pri čemer je njen pooblaščenec navedel, da sta po mnenju tožnice v tožbi podana trditvena podlaga in dokazna ponudba zadostni.
⁴ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 80/2021 z dne 15. 9. 2021.
⁵ Izguba osebnih dokumentov, strah pred zapuščanjem države, izguba zaposlitve in s tem finančne varnosti, prikrajšanost za stike z delom družine, pogoste legitimacije, poniževanja uradnikov na Uradu za tujce, zadrževanje v stanovanju, nemožnost legalne zaposlitve, delo na črno, prikrajšanost za socialne in ekonomske pravice ter zdravstveno oskrbo.
⁶ Intenzivni občutki strahu, negotovosti, prizadetosti, nemoči, obupa, zaskrbljenosti, spremenjena samopodoba, občutki manjvrednosti in razvrednotenja.
⁷ Izpovedala je npr.: "da se to ne da povedati, da to nosiš iz dneva v dan, ampak je notri prisotno, ker nisi sproščen, nisi fit; kamorkoli greš, je že notri v tebi in ne veš, ali bo kaj ali ne bo, ali te bo policija tam legitimirala ali ne bo; da je to tako hudo, da bi se stena zjokala; da jo njena izkušnja spominja na Auschwitz; da je bila prikrajšana pri najbolj važnih stvareh."
⁸ Primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 935/2021 z dne 15. 7. 2021, II Cp 324/2021 z dne 22. 4. 2021 in II Cp 503/2023 z dne 28. 8. 2023.
⁹ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1934/2019 z dne 15. 1. 2020, II Cp 1191/2020 z dne 11. 11. 2020, II Cp 517/2022 z dne 7. 4. 2022, II Cp 153/2022 z dne 13. 4. 2022 in II Cp 904/2024 z dne 6. 11. 2024.