VDSS Sodba Pdp 354/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2025, ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo na podlagi te odpovedi, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Zatrjuje, da je izpodbijana sodba nezakonita, neustavna in materialnopravno zmotna; zmotno vključuje elemente upravnega prava, vezane na habilitacijski postopek, s katerim konkretna zadeva nima neposredne zveze, saj gre za vprašanje pravice do zagotavljanja dela. Kot bistveno navaja, da je pred potekom habilitacijskega naziva podal predlog za ponovno izvolitev v naziv in prošnjo za dovolitev nadaljnjega opravljanja dela, o kateri bi pristojni senat članice moral odločati na seji 20. 2. 2025 (in bi ji po tožnikovih informacijah ugodil), vendar je glasovanje samovoljno preprečil zakoniti zastopnik članice (dekan) in mu s tem preprečil, da bi izpolnjeval pogoje za delo. Zatrjuje, da bi soglasje za delo imel 20. 2. 2025, če odločanja senata ne bi s svojim nedopustnim ravnanjem preprečila toženka; odpoved mu je bila podana šele kasneje 5. 3. 2025. Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo bistveno preozko in mu kršilo ustavne pravice. Meni, da je odpoved iz razloga nesposobnosti dopustna le, če gre za razlog na strani delavca in če nesposobnosti ni mogoče odpraviti, v zvezi s tem se po sodni praksi in strokovni literaturi zahteva aktivno ravnanje delodajalca - v konkretnem primeru z ugoditvijo prošnji za opravljanje dela, ki jo je pravočasno podal. Vztraja, da je razlog za njegovo nesposobnost neposredno povezan s protipravnim ravnanjem vodstva toženke in so mu kršene pravice do zagotavljanja dela, enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, dejanski razlog za odpoved je torej na strani toženke. Če dekan v določenih primerih dopusti odločanje senatu, v določenih pa ne, gre po njegovem mnenju za arbitrarno ravnanje, in ne za diskrecijsko pravico. Meni, da bi morali biti v odpovedi navedeni razlogi, zakaj dela ni mogel opravljati, čeprav bi o njegovi prošnji senat lahko pravočasno odločil, če mu to ne bi bilo preprečeno. Zatrjuje neenako obravnavo ter onemogočanje pravice do zagovora. Sklicuje se na dolžnost delodajalca zagotavljati delo po 43. členu ZDR‑1, ki jo je toženka kršila s tem, da senat o prošnji za opravljanje dela ni vsebinsko odločil. Sklicuje se na temeljno načelo obligacijskega prava po poštenosti postopka ter da se toženka ne more sklicevati na svoje nedopustno ravnanje niti na pasivnost. Trdi, da je odpoved nezakonita, ker ni podan utemeljen nearbitraren razlog, ki onemogoča delo po pogodbi o zaposlitvi. Po njegovem mnenju ni bistveno, ali bi mu toženka lahko odpovedala pogodbo med 12. 2. in 20. 2. 2025, saj tedaj še ni začela postopka ter ni ugotovila, da delo tožnika pri njej ni mogoče. Navaja, da je bila v času odpovedi marca 2025 odpoved mogoča le zaradi samovoljnega ravnanja dekana, saj bi sicer tožnik imel soglasje pristojnega senata za opravljanje dela. Opozarja, da je odpoved ukrep "ultima ratio", ki bi bil mogoč le, če bi senat lahko odločal o tožnikovi prošnji in če bi mu bil omogočen zagovor, v katerem bi lahko pojasnil razloge za zamudo pri oddaji vloge za habilitacijo. Trdi, da razlogi za ugotovljeno nesposobnost niso bili trajni, temveč zgolj formalni (čakanje na odločitev pristojnega organa); položaj je bil "viseč". Vztraja, da je bila njegova nesposobnost začasna, ni bila neizogibna ter bi z odločitvijo senata prenehala. Trdi, da toženka ni prerekala njegovih trditev, da je dekan preprečil odločanje senata. Graja tudi odločitev, da zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi preneha veljati pogodba o dopolnilnem delu, saj ni pravno razumno, da lahko delodajalec prekliče soglasje delavcu za delo "pri samem sebi". Vztraja, da gre za dvostranski pravni posel, delodajalec svojih obveznosti do delavca ne more izničiti tako, da prekliče soglasje; tretji odstavek 147. člena ZDR-1 ni uporabljiv; enostranski odstop od dvostranske pogodbe šteje za kršitev temeljnih načel pogodbenega prava. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba je ustrezno obrazložena in pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo. Zavzeta materialnopravna stališča in presoja sodišča prve stopnje, da nekatera pravna vprašanja niso predmet tega postopka, niso ne kršitev pravil postopka ne poseg v njegove ustavne pravice do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom, prav tako ne poseg v zagotovljeno svobodo dela iz 49. člena Ustave, ki vključuje pravico do proste izbire zaposlitve, enakopraven dostop do delovnih mest in prepoved prisilnega dela, ne pa pravice do zagotavljanja dela, za kar se zavzema tožnik.

6Z izpodbijano sodbo je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in določb Statuta Univerze A. sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, reintegracijo in reparacijo ter zahtevke na podlagi pogodb o dopolnilnem delu. Kot odločilno je štelo, da tožnik v času odpovedi ni imel veljavnega naziva izredni profesor (habilitacije) niti posebnega dovoljenja za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela po drugem odstavku 189a. člena Statuta Univerze A., torej ni več izpolnjeval zahtevanih pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, posledično pa sta prenehali veljati tudi pogodbi o zaposlitvi za dopolnilno delo.

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi toženka morala tožniku omogočiti zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da glede na razlog za odpoved tožnik z zagovorom ne bi mogel vplivati na odločitev o odpovedi. Dejstva, da v času odpovedi ni imel veljavne habilitacije niti sklepa o dovolitvi opravljanja pedagoškega in raziskovalnega dela, ki je bilo podlaga za odpoved, ne bi moglo spremeniti tožnikovo pojasnilo, zakaj je zamudil z vlogo za habilitacijo, niti njegovo nasprotovanje neizdaji sklepa o dovolitvi opravljanja dela.

8Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožnikov očitek o neobrazloženosti odpovedi, saj je v njej ustrezno konkretno naveden odpovedni razlog, da tožnik nima dovoljenja za opravljanje dosedanjega pedagoškega in raziskovalnega dela po poteku izvolitve in da mu je habilitacijski naziv potekel 12. 2. 2025 (prim. listino A 5, str. 3). Brez podlage je tožnikovo zavzemanje, da bi morala toženka v odpovedi pojasniti, zakaj senat članice ni pravočasno odločil o njegovi prošnji za opravljanje dela. Razlog za to pri presoji zakonitosti odpovedi iz razloga nesposobnosti v individualnem delovnem sporu ni odločilen.

9V pritožbi tožnik kot preozki nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, ali je v odpovedi navedeni odpovedni razlog zakonit. Med strankama njegov obstoj niti ni sporen. Tožnik v pritožbi tudi ne nasprotuje ugotovitvi, da po poteku habilitacijskega naziva 12. 2. 2025 ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje dela in da toženka ni ugodila njegovemu predlogu z dne 27. 1. 2025 za dovoljenje za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela. Objektivni razlog nesposobnosti je s tem utemeljen, tako da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala utemeljen razlog za odpoved in je ta zato skladna z zakonom. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje, da je razlog arbitraren in da je žrtev neenake obravnave. Pri presoji zakonitosti odpovedi z dne 5. 3. 2025 ni odločilno, zakaj tožnik nove vloge za izvolitev v naziv ni vložil pravočasno - najkasneje 6 mesecev pred potekom izvolitve v naziv (s čimer bi si skladno s prvim odstavkom 189.a člena Statuta Univerze A. zagotovil pravico opravljati dotedanje pedagoško in raziskovalno delo kljub poteku veljavne izvolitve v naziv do dokončnosti postopka za pridobitev naziva), prav tako tudi ne, kaj je razlog za neizdajo sklepa za dovolitev opravljanja dotedanjega dela najdlje do dokončnosti postopka izvolitve v naziv pri toženki (drugi odstavek 189.a člena Statuta Univerze A.). Na pravilnost odločitve tako ne vplivajo pritožbene navedbe v zvezi z odločanjem toženke o predlogu z dne 27. 1. 2025, saj to ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je glede postopka izvolitve visokošolskega učitelja v naziv in odločanja o predlogu za opravljanje dela predvideno sodno varstvo v upravnem sporu, in ne tožba na delovno sodišče. Glede na to v zvezi z zakonitostjo odpovedi niti kot predhodno vprašanje ni mogoče presojati tožnikovih trditev, da je bil glede pridobitve soglasja neenako obravnavan v razmerju do drugih zaposlenih pri toženki (ki jih konkretno ne navaja), o predlogih katerih za dovoljenje opravljanja dela skladno z določbo drugega odstavka 189.a člena Statuta Univerze A. je bilo (pravočasno) odločeno.

10Brez podlage v veljavnih predpisih je tožnikovo zavzemanje za to, da je splošni pogoj za odpoved iz razloga nesposobnosti tudi to, da nesposobnosti ni mogoče odpraviti, oziroma aktivno ravnanje delodajalca (za odvrnitev nesposobnosti). Takega pogoja ni mogoče zaslediti niti v dostopni sodni praksi in strokovni literaturi; v pritožbi tožnik judikatov ali člankov o tem ne navede. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, zgolj prošnja za dovoljenje za opravljanje dela ne zadošča za nastop domneve iz drugega odstavka 189a. člena Statuta Univerze A., tožnik pa tudi ni mogel računati na to, da bo pravočasno do izteka habilitacije njegovi vlogi ugodeno, niti ji ni bila toženka dolžna ugoditi. Tožnik neutemeljeno vztraja, da je toženka z neodločanjem o predlogu za opravljanje dela do dokončnosti postopka izvolitve v naziv opustila svojo dolžnost, da mu zagotovi delo. Od 12. 2. 2025 dalje tožnik pogojev za opravljanje dela ni izpolnjeval, razlog za to pa je bil na njegovi strani (nepravočasna oddaja vloge za izvolitev v naziv). Toženki ni mogoče očitati, da je povzročila tožnikovo objektivno nesposobnost za opravljanje dela s tem, da o vlogi za dovolitev opravljanja dotedanjega dela z dne 27. 1. 2025 ni odločila v dveh tednih do izteka tožnikove habilitacije oziroma na seji 20. 2. 2025. Tudi sicer ima senat le možnost podati tako soglasje.¹ Pravno nepomembno je, da toženka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi takoj, ko je nastopil razlog nesposobnosti (z iztekom habilitacije), pomembno je le, da je odpovedni razlog obstajal v času odpovedi, kar pa v zadevi ni sporno. Zavrniti je treba tudi stališče pritožbe, da odpovedni razlog ni bil trajne narave, temveč je bil položaj "viseč" (čakanje na odločitev pristojnega organa). Tožniku drugi odstavek 189a. člena Statuta Univerze A. ne podeljuje pravice zahtevati soglasje za opravljanje dela, saj je to v diskreciji članice univerze, prav tako ni mogel računati na to, da bo ponovno izvoljen v naziv. Pravila, da je odpoved skrajni ukrep, in delodajalčeve dolžnosti zagotavljanja dela po ZDR-1 ni mogoče tolmačiti tako, da bi moral delodajalec ob nastopu razloga nesposobnosti na strani delavca čakati, da bo delavec spet izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, temveč lahko pogodbo o zaposlitvi zakonito odpove, če v času odpovedi pogojev ne izpolnjuje.

11Odločitev je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na prenehanje pogodb o zaposlitvi za dopolnilno delo. Ker je veljavnost take pogodbe neločljivo vezana na veljavnost pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, s prenehanjem veljavnosti slednje po samem zakonu prenehajo veljati tudi pogodbe za dopolnilno delo.² Glede na to na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe o spornosti preklica soglasja toženke za delo "pri sami sebi", saj sta pogodbi o dopolnilnem delu prenehali ne glede na preklic soglasja, tudi sicer pa je dopusten umik soglasja delodajalca za opravljanje dopolnilnega dela delavca pri njem (tretji odstavek 147. člena ZDR-1).³

12Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

13Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije svoje stroške pritožbe.

¹ V drugem odstavku 189a. člena Statuta Univerze A. je določeno, da senat članice lahko izda sklep, da se kandidatu dovoli opravljanje dela, ne pa, da ima kandidat to pravico oziroma da to senat mora storiti.
² Prim. sodbo VS RS VIII Ips 88/2014.
³ Prim. Drnovšek K., Umik delodajalčevega soglasja za opravljanje dopolnilnega dela, PP št. 39/2025, 17. 10. 2025.