VSC Sklep I Kp 72819/2025-194

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu mlajšemu mladoletniku (ml. mld.) A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo hišni pripor za 1 mesec, to je do vključno dne 6. 1. 2025 do 18.25 ure.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik ml. mld. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in hišni pripor odpravi, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu odredi milejši ukrep, t. j. javljanje na policijski postaji.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev hišnega pripora zoper ml. mld. niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je ml. mld. storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljeval (ponovitvena nevarnost) in da je hišni pripor neizogibno potreben ter sorazmeren ukrep. Kot po pojasnjeno v nadaljevanju, prvostopenjsko sodišče ni zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako pa ni zmotno uporabilo materialnega prava ali kršilo določb postopka.

5Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče opravilo konkretno in podrobno oceno dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma, da je ml. mld. storil očitano kaznivo dejanje (str. 4-27 napadanega sklepa), kar pritožbeno niti ni problematizirano, pa zagovornik nasprotuje obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti hišnega pripora.

6Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je pri ml. mld. še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem namreč ni moč spregledati, da se ml. mld. očita kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let, torej gre za eno od najtežjih kaznivih dejanj, ki je imelo za posledico tudi smrt oškodovanca, ko je na ravni utemeljenega suma ml. mld. udaril starejšo osebo, ki naj ga, glede na doslej zbrane dokaze, ne bi izzvala. Kljub nasprotovanju pritožnika navedeno nedvomno kaže na pomanjkanje empatije in določeno mero agresije ml. mld., pri čemer je tudi v šoli večkrat kršil pravila. Tovrstna mld. predhodna ravnanja po presoji sodišča kažejo, seveda ob upoštevanju pomanjkanja empatije in izkazani določeni meri agresije, na relativno visoko stopnjo nevarnosti, da bi nadaljeval ali celo ponovil podobno dejanje.

Zagovornik nadalje neutemeljeno navaja, da ml. mld. ni želel povzročiti smrti oškodovanca oz. da ne obstojijo dokazi, da je z udarcem želel povzročiti takšno posledico pri pokojnem oškodovancu, kot je v konkretnem primeru nastala. Vendar pa mora imeti pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča.

Zagovornik še navaja, da ml. mld. ni poznal oškodovanca, da z njim nikoli ni imel stika in ne ve, kdo je sploh bil. Vendar pa dejstvo, da je ravnal na tako nasilen način celo do popolnega neznanca, ki ga (do sedaj zbranih dokazih) niti ni izzival, po presoji senata za mladoletnike višjega sodišča le še dodatno utrjuje sklep o mladoletnikovi ponovitveni nevarnosti, saj se kaže, da je pripravljen ogrožati življenje in telo tudi neznancem, s katerimi naključno pride v stik.

Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati sicer intenzivno izkazanih drugih okoliščin, ki izkazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, kar v celoti velja tudi za trditve obrambe, da ima mladoletnika večina sošolcev rada in ga spoštuje.

Prvostopenjsko sodišče je tako za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo utemeljilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, s pritožbenimi navedbami, da iz izpodbijanega sklepa sploh ne izhaja, na podlagi katerih dejstev je sodišče sklepalo na mladoletnikovo ponovitveno nevarnosti, pa zagovornik ne more računati na uspeh, saj so tovrstne navedbe zmotne oz. nepravilne.

7Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prvostopenjskemu, da je ravno hišni pripor, kot eden od milejših ukrepov po ZKP, tisti sorazmeren, neogiben in nujno potreben ukrep, ki bo dosegel zasledovani cilj, torej preprečitev mladoletnikove ponovitvene nevarnosti ter varstvo življenja in telesa ljudi oz. potencialnih oškodovancev. Pri tem je seveda bilo upoštevano, da je (hišni) pripor zoper mladoletnike izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti pa se morajo aplicirati še strožja merila, kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Ravno tovrstno presojo pa je prvostopenjsko sodišče za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo, jasno in argumentirano opravilo v točki 11-12 napadanega sklepa.

Pritožbeno izpostavljene okoliščine starosti mladoletnika (zgolj 14 let) in dejstva, da obiskuje osnovo šolo, katere obiskovanje je obvezno ter dejstva, da mlajšemu mladoletniku ni mogoče izreči kazenske sankcije, ampak le vzgojni ukrep, so ravno tiste okoliščine, na podlagi katerih je bilo pravilno zaključeno, da je primeren, nujen in neogibno potreben hišni pripor, in ne pripor. Obenem pa, upoštevaje, da se mu očita eno težjih kaznivih dejanj, ko je udaril starejšo osebo, po padcu na tla pa je tudi zbežal, skupaj z mladoletnikovimi osebnostnimi lastnosti, zlasti s težavami s spoštovanjem šolskih norm, kažejo na visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti, ki jo je mogoče odvrniti le s hišnim priporom in noben še milejši ukrep ne bi preprečil nevarnosti ponovitve dejanja. Mladoletniku je z dovoljenjem sodišča tudi omogočeno šolanje oz. obiskovanje 8. razreda, pri čemer bo po eni strani preprečena ponovitvena nevarnosti, po drugi strani pa mladoletnik ne bo trpel nepopravljivih posledic, ki bi jih v primeru odreditve pripora. Na to presojo ne vpliva vpliva dejstvo, da ima v hišnem priporu težave pri udeleževanju pri šolskih aktivnostih, da izgublja stik s sošolci oz. da se ne more udeleževati športnih treningov, na katere je rad hodil. Zagovornikovo zavzemanje za odreditev še milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji pa je tudi v celoti neutemeljeno, saj ta ukrep ponovitvene nevarnosti ne preprečuje, temveč je namenjen zagotovitvi obdolženčeve navzočnosti v postopku (torej preprečitvi begosumnosti). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je stopnja ogroženosti potencialnih oškodovance sorazmerna s stopnjo posega v pravico do osebne svobode obdolženega ml. mld., torej z ukrepom hišnega pripora, ki se tako še vedno izkaže za primeren in sorazmeren ukrep.

8Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika ml. mld. niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).