472. člen ZKP-UPB1

Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča. Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati

S tem, ko je zahteval odločitev senata za mladoletnike prvega sodišča, je sodnik za mladoletnike izrazil negativno stališče do predloga državnega tožilstva, naj se zoper mladoletnika odredi pripor, in to tudi iz pripornega razloga begosumnosti, ne le ponovitvene nevarnosti. Vsebinska presoja teh dveh vprašanj, ki sta hkrati predmet vložene pritožbe, je v smislu instančne presoje torej pridržana senatu za mladoletnike okrožnega sodišča kot drugostopenjskemu organu, ne pa senatu za mladoletnike višjega sodišča, ki za meritorno presojo pritožbe državnega tožilca ni stvarno pristojen organ, saj bi sicer dve sodišči praktično sočasno odločali o istih vprašanjih.

Pri mladoletniku so prisotne izrazito negativne osebnostne lastnosti, saj je slednji medosebne konflikte pripravljen reševati z nožem, na način, da tudi poskuša drugemu vzeti življenje, in mu torej človekovo življenje kot najpomembnejša kazenskopravna dobrina ne predstavlja ovire za dosego lastnih interesov, saj kljub mladosti naj ne bi imel zadržkov do uporabe noža, kot sredstva za izvršitev obravnavanega dejanja. Dejanje pa naj bi storil celo v prisotnosti svoje matere in prijateljev. Izpostavljene okoliščine (da še ni bil kaznovan, da se redno šola) so že upoštevane do te mere, da je zoper mladoletnika odrejen hišni pripor in ne pripor. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep zoper mladoletnika ravno ukrep hišnega pripora, ki bo lahko preprečil njegovo izkazano ponovitveno nevarnosti in dosegel cilj, to je varovanje zdravja in življenja drugih morebitnih oškodovancev in tako ta ukrep opravičuje poseg v njegovo osebno svobodo.

Pritožbeno sodišče na podlagi opisanih kriterijev ugotavlja, da pritožnik v konkretni zadevi ni uspel ovreči domneve o osebni nepristranskosti sodnice, niti izkazati, da je podan objektivno upravičen dvom v nepristranskost njenega odločanja o podaljšanju hišnega pripora, zato je treba pritožnikove trditve o kršitvi določb kazenskega postopka ter 23. člena Ustave RS zavrniti kot neutemeljene. Ob tem, ko je sodnica sprva sicer odredila pripor, sedaj pa je kot predsednica tričlanskega senata sodelovala zgolj pri odločitvi o podaljšanju že odrejenega hišnega pripora, ko si predhodno očitno ni ustvarila tako močnih stališč, da jih tekom postopka ne bi mogla spremeniti, v kolikor bi se izkazale za zmotne (kar so se), ni zaznati niti sence dvoma v njeno nepristranskost.

V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče izpostavlja, da je zahteva za izločitev sodnika omejena na določeno fazo postopka. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve. Tako v pritožbenem postopku ne more več zahtevati izločitve prvostopenjskega sodnika - v pritožbi zoper sodbo lahko uveljavlja le kršitve pravil postopka glede izločitve sodnika, pa še to z določenimi omejitvami (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena in 384. člen ZKP). Okoliščine za katere pritožnik meni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice B. B. in da zato predstavljajo razlog za njeno izločitev pri odločanju o podaljšanju hišnega pripora, so bile mladoletniku in zagovorniku znane vse od prejema sklepa I Kpd 96224/2024 z dne 19.12.2024, s katerim je navedena sodnica odredila pripor zoper mladoletnika. Kljub temu je zagovornik razloge o nepristranskosti predsednice senata za mladoletnike, prvič uveljavljal šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ob smiselni uporabi zgoraj citiranih zakonskih določb, bi zagovornik moral že predhodno zahtevati izločitev sodnice, saj bi po prejemu predloga za podaljšanje hišnega p

Po presoji pritožbenega sodišča se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika popolnoma izločiti iz okolja, v katerem živi.

Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.

Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.

Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.

Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.

Pri odločanju o tem, ali so podani pogoji, da se zoper mladoletnika izjemoma odredi pripor, je treba presojati vse navedene vidike, torej možnosti iz drugega odstavka 192. člena ter možnosti iz prvega odstavka 471. člena ZKP ter takšno presojo tudi argumentirano utemeljiti. Ob dejstvu da gre za mladoletnika, manjka presoja o izjemnosti pripora, kakor tudi presoja, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v 471. členu ZKP, ne pridejo v poštev.

Preiskovalni sodnik ne opravlja samo procesnih dejanj med preiskavo, za kar je v pripravljalnem postopku kot delu postopka proti mladoletniku, določen sodnik za mladoletnika, ampak opravlja tudi druga dejanja v predkazenskem postopku, za katera je določen po ZKP ali s katerim drugim zakonom. Po 137. členu Sodnega reda preiskovalni sodnik opravlja nujna preiskovalna dejanja tudi v predkazenskem postopku proti mladoletniku, pod pogojem, da je za to posebej določen kot dežurni sodnik za mladoletnike.

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora za mladoletnika bi morala biti navedena pravnorelevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja, in neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena Ustave, nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek, da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi mladoletnik ponavljal kazniva dejanja.

V postopku proti mladoletniku je pripor izjemen ukrep, ki se lahko uporabi samo v objektivno utemeljenih primerih, ki zahtevajo strožjo presojo kot velja za polnoletne storilce.

Obrazložen zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora ob dejstvu, da gre za mlajšega mladoletnika, jasno vsebuje tudi presojo o njegovi izjemnosti kakor tudi presojo, da milejši ukrepi, tudi tisti, našteti v prvem odstavku 471. člena ZKP, ne pridejo v poštev.

Kriterija oz. testa ene objektivne in ene subjektivne okoliščine kot temelja ugotovitve obstoja ponovitvene nevarnosti ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov narekuje ugotovitev, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja).

Uporaba določb XXVII. poglavja ZKP (postopek proti mladoletnikom) je vezana izključno na starostni kriterij, zato odvzem poslovne sposobnosti pri polnoletni osebi ne more utemeljiti obravnave po teh določbah.

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da med ravnanjem oziroma zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikovo škodo ni relevantne vzročne zveze. Ni mogoče zaključiti, da bi policija s prijetjem B. B. in njegovo vrnitvijo v zavod zanesljivo preprečila škodni dogodek. S tem mu še ne bi onemogočila, da bi ponovno odšel iz zavoda, ki je bil odprtega tipa. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, B. ni bila odvzeta prostost. Tožnik se v reviziji tudi neuspešno sklicuje na okoliščino, da je bil B. pred škodnim dogodkom utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, izvršenega 17. 9. 1999 v Mariboru. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin v zvezi s tem kaznivim dejanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil zaradi njegove storitve proti B. odrejen pripor, kateri bi mu lahko edini preprečil izvrševanje kaznivih dejanj na prostosti. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma (472. člen tedaj veljavnega ZKP).

Okoliščine, da je mladoletnik v krajšem časovnem obdobju storil enajst raznovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer se je stopnja osumljenčevega nasilja stopnjevala, da je brez zaposlitve in ne dela niti honorarno, da od staršev dobiva žepnino, ki očitno ne zadošča njegovim potrebam, ter da se do sedaj ni šolal, kljub osumljenčevi nekaznovanosti dajejo dovolj trdno podlago za sklep o njegovi nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Če se sodnik za mladoletnike ne strinja s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora med pripravljalnim postopkom, o nesoglasju odloča senat za mladoletnike sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper njegov sklep pa odloča višje sodišče kot pritožbeno sodišče.