VSK Sklep VII Kp 74134/2024

I. Pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebne tožilke A. A. z dne 26. 9. 2024 zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Zoper sklep je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbo vložila pooblaščenka zasebne tožilke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženec, ki se do razlogov pritožbe ni opredelil, temveč se njegov odgovor nanaša na izpodbijanje utemeljenosti suma, da je storil kaznivo dejanje, kar pa ni predmet tokratnega odločanja sodišča.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je pooblaščenka zasebne tožilke zamudila rok za vložitev zasebne tožbe in je posledično zasebno tožbo zmotno zavrglo kot prepozno.

6Kot v izpodbijanem sklepu ugotavlja sodišče prve stopnje, je pooblaščenka oškodovanke kot tožilke zasebno tožbo za dejanje, ki ga je pravno opredelila kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, vložila 30. 9. 2024 na Okrožno sodišče v Novi Gorici pred iztekom šestmesečnega nepodaljšljivega procesnega zakonskega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP. Predsednik senata okrožnega sodišča je 17. 10. 2024 zadevo odstopil zunajobravnavnemu senatu, ki je na njegov predlog dne 1. 12. 2024 izdal sklep, da Okrožno sodišče v Novi Gorici ni stvarno pristojno in se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Novi Gorici kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

7Okrajno sodišče v Novi Gorici je zadevo prejelo v reševanje 7. 1. 2025. Strinjalo se je s presojo okrožnega sodišča, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v zadevi in je nato ugotovilo: (i) da je glede na vsebino zasebne tožbe oškodovanka kot tožilka za kaznivo dejanje izvedela 2. 4. 2024, najpozneje pa 26. 4. 2024, ko je pooblaščenka zasebne tožilke obdolžencu poslala opomin pred tožbo; (ii) da je zasebna tožba na pristojno sodišče prispela po poteku šestmesečnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP; (iii) da okoliščine iz šestega odstavka 87. člena ZKP niso podane (zasebna tožba pri nepristojnem sodišču ni bila vložena zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnice, ki je odvetnica) in je zato na podlagi prvega odstavka 437. člena ZKP, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, zasebno tožbo kot prepozno zavrglo.

8Pooblaščenka zasebne tožilke v pritožbi pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni bila v zmoti, ko je zasebno tožbo vložila na Okrožno sodišče v Novi Gorici, saj je kaznivo dejanje, ki ga obdolžencu očita, pravno opredelila kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZKP, torej kot kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Kot je menila v zasebni tožbi, še vedno meni, da je v opisu kaznivega dejanja navedla "drugo sredstvo javnega obveščanja" kot zakonski znak hujše oblike kaznivega dejanja razžalitve, razloge za svojo oceno, da je podana hujša oblika kaznivega dejanja razžalitve in je za sojenje v zadevi podana pristojnost okrožnega sodišča, pa je v zasebni tožbi tudi obrazložila.

9Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni dvoma, in tudi ni sporno, da pooblaščenka oškodovanke na Okrožno sodišče v Novi Gorici zasebne tožbe ni vložila pomotoma ali iz nevednosti, temveč zaradi pravne presoje, da gre pri obdolžencu očitanem dejanju za hujšo obliko kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Zasebno tožbo je vložila na sodišče, ki je bilo ob vložitvi zasebne tožbe glede na pravno opredelitev dejanja v zasebni tožbi po 99. členu Zakona o sodiščih stvarno pristojno za sojenje v zadevi.

10Pravočasnost obravnavane zasebne tožbe je potrebno presojati po času njene vložitve in ne po času, ko je zasebno tožbo prejelo okrajno sodišče po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti. Določba šestega odstavka 87. člena ZKP se nanaša na primere, ko je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika "izročena" ali "poslana" nepristojnemu sodišču, in torej, ko gre za vlogo, iz katere je na prvi pogled razvidno - očitno, da je poslana na nepristojno sodišče¹, zato se kvalificirani vložnik na nevednost ne more sklicevati. "Pristojno sodišče" iz šestega odstavka 87. člena ZKP je potrebno razlagati skladno z določbo drugega odstavka istega člena: "Če je vloga vezana na rok, velja za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti, izroči še pred pretekom roka." V obravnavanem primeru pa je očitno, da pooblaščenka zasebne tožbe ni mogla vložiti na Okrajno sodišče v Novi Gorici, saj je bilo glede na pravno opredelitev, ki jo je v zasebni tožbi navedla, za obravnavo zadeve do pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti, pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici.

11Določbo šestega odstavka 87. člena ZKP zato v primeru, ko sodišče šele ob presoji pravne pravilnosti obtožnega akta ugotovi, da dejstva in okoliščine, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja, ne ustrezajo pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je navedena v obtožnem aktu, ni mogoče upoštevati kot podlago za presojo pravočasnosti zasebne tožbe. Sodišče je svojo odločitev nepravilno oprlo na določbe 87. člena ZKP, to pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). Pritožbi pooblaščenke zasebne tožilke je bilo zato ugodeno, izpodbijani sklep pa razveljavljen (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Glej tudi višje sodišče v Ljubljani, VII Kp 29215/2023 z dne 21. 3. 2024.