VSL Sklep Cst 302/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razrešilo upravitelja A. A. (I. točka izreka) in za novo upraviteljico imenovalo B. B. (II. točka izreka), ki opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko svoje pravnoorganizacijske oblike, vpisane v poslovni register in opredeljene v III. točki izreka.

2Razrešeni upravitelj (v nadaljevanju upravitelj) je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri ni konkretiziral pritožbenih razlogov skladno s 338. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v postopkih zaradi insolventnosti (prvi odstavek 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi tako, da je še vedno upravitelj v tem stečajnem postopku. Dodaja, da mu je bil z dnem razrešitve onemogočen vpogled v spis (preko e-sodstva), kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do poštenega sojenja. Sklep o razrešitvi je po navedbah pritožbe ničen, ker mu je bil nepravilno vročen, upoštevajoč procesno dejanje (PD) 98.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravna podlaga za razrešitev upravitelja je v tem primeru 1. točka 118. člena ZFPPIPP, skladno s katero se upravitelj razreši, če krši svoje obveznosti v postopku, v katerem je bil imenovan. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje o razrešitvi upravitelja odločalo na predlog upnikov z dne 9. 9. 2025 (PD 119) po prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP. Ta predlog je bil skladno z drugim odstavkom 118. člena ZFPPIPP upravitelju vročen s fikcijo vročitve po sedmem odstavku 141.a člena ZPP, kar dokazuje vročilnica pri tem procesnem dejanju. Pri tipu dejanja za PD 98, na katerega se sklicuje pritožba, je res navedeno, da gre za zahtevo za razrešitev upravitelja, pri opisu pa "obvestilo" ter pripeto obvestilo banke C., d. d., o zaključku izvrševanja sklepa zaradi zaprtja računa. V elektronskem vpisniku je torej napačno naveden tip dejanja pri PD 98, kar pa na odločitev ne vpliva, saj razrešitev upravitelja ni bila sprejeta na podlagi zahteve za razrešitev upravitelja pod PD 98 (ki to sploh ni), ampak na podlagi pravilno vpisane in vročene zahteve za razrešitev upravitelja pod PD 119. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe upravitelja, ki se nanašajo na (ne)vročitev zahteve za razrešitev pod PD 98 ter posledično kršitev pravice do izjave, kontradiktornosti postopka in pravice do pritožbe. Če je bil upravitelju z dnem razrešitve onemogočen dostop do spisa v elektronski obliki (preko portala e-sodstvo), to po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da temelji na lastnem arhivu (in spominu) upravitelja. Pritožbeno sodišče dodaja, da so sklepi in pisanja v postopkih zaradi insolventnosti tudi javno objavljeni na spletni strani AJPES pod rubriko eObjave, Objave sklepov in pisanj izdanih v postopkih zaradi insolventnosti. Zahteva za razrešitev upravitelja sicer skladno s pravili 122. člena ZFPPIPP ni javno objavljena, vendar je bila pritožniku vročena, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo. Za vse preostale dokumente iz elektronskega spisa, ki niso javno objavljeni ali mu niso bili osebno vročeni, pa bi lahko upravitelj zahteval vpogled v spis na podlagi drugega odstavka 150. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

5Obveznost upravitelja je, da svoje naloge in pristojnosti opravlja v skladu z ZFPPIPP in prepisi, izdanimi na njegovimi podlagi, z drugimi zakoni, ki se uporabljajo za insolventnega dolžnika, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, ter s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe. Pri tem mora upravitelj ravnati vestno in pošteno, z ustrezno profesionalno skrbnostjo ter tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Namen instituta razrešitve upravitelja ni kaznovanje upravitelja za kršitev njegovih obveznosti (za te kršitve so določene ustrezne prekrškovne in disciplinske sankcije), temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek postopka zaradi insolventnosti in uresničitev interesa upnikov za poplačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu.¹ Sodna praksa je zato zavzela stališče, da manjša posamezna kršitev upraviteljih obveznosti sama po sebi ni razlog za razrešitev upravitelja, razen če se ponavlja. Podana mora biti sorazmernost med težo kršitve in razrešitvijo upravitelja kot njeno posledico. Glede na navedeno je treba v konkretnem primeru presoditi zlasti, kako so zatrjevane upraviteljeve kršitve vplivale na potek postopka in s tem na stečajno maso ter na poplačilo upnikov.

6V zvezi z očitkom sodišča prve stopnje, da upravitelj ni pojasnil, zakaj je etažnim lastnikom predlagal zamenjavo upravnika (v čem naj bi bil tak predlog v dobro stečajnega dolžnika, stečajne mase in upnikov), upravitelj v pritožbi zgolj ponavlja vsebino svoje izjave (PD 128). Upravitelj v pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je s podajo takšnega predloga presegel svoja pooblastila v predmetnem postopku, kar pa za odločitev niti ni pomembno. Pomembno je zgolj to, ali je upravitelj s takšnim predlogom ravnal s profesionalno skrbnostjo in tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, ki mu morajo biti vodilo (drugi odstavek 98. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje prvostopenjskemu, da upravitelj ni pojasnil, zakaj naj bi bila v interesu upnikov zamenjava upravnika oziroma njegov alternativni predlog, ki se dobesedno glasi: "Alternativna rešitev ne zagotavlja zgolj učinkovitega vodenja stečajnega postopka, ampak upošteva tudi širše družbene interese z vključevanjem v program socialne in ekonomske integracije ter socialnega kapitala, vse upoštevajoč smernice ter subvencije EU. Tako je predvidena subvencionirana oddaja nepremičnega premoženja v najem Romski skupnosti, za izvedbo programov: 1. glasbeno udejstvovanje Romskih otrok ter mladine, 2. kulinarične delavnice etničnih skupnosti, 3. dnevno varstvo starejših Romov." Nobenega dvoma ni, da ima stečajni upravitelj pravico v korist stečajne mase in stečajnih upnikov oddati nepremično premoženje stečajnega dolžnika v najem, na kar se sklicuje pritožnik. Ni pa pojasnil, v čem bi bila v konkretnem primeru v korist stečajne mase ravno subvencionirana oddaja nestanovanjskega nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika v najem Romski skupnosti.²

7Sodišče prve stopnje je takšno komunikacijo upravitelja z ostalimi etažnimi lastniki ocenilo kot neprimerno ter obliko izvajanja pritiska in podajanja groženj za primer, če ne bodo sprejeli njegovega predloga za razrešitev upravnika. Takšna, tudi po presoji pritožbenega sodišča neprimerna komunikacija, ni v skladu s profesionalno skrbnostjo, ki se zahteva od upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da mora biti upravitelj sposoben izraziti svoje morebitno nestrinjanje s predlogi ostalih deležnikov v postopku nevtralno in brez negativnega naboja. V konkretnem postopku pa se je upravitelj v komunikaciji z upravnikom in ostalimi etažnimi lastniki posluževal neprimerne komunikacije (zgoraj citirani predlog oddaje premoženja stečajnega dolžnika Romski skupnosti brez dejanske podlage in ponavljajoči se pavšalni očitki o storitvi kaznivih dejanj). Takšno ravnanje ni v skladu s profesionalno skrbnostjo upravitelja in je zato protipravno po 2. točki drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP. Upravitelj tudi v pritožbi večkrat ponavlja, da naj bi upravnik storil različna kazniva dejanja po Kazenskem zakoniku - KZ-1. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 146. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Sicer pa vlaganje kazenskih ovadb samo o sebi ne vpliva na hitrejši tek stečajnega postopka in boljše poplačilo upnikov. Zato upravitelj s pritožbenimi navedbami o tem, da naj bi upravnik storil različna kazniva dejanja, ni prepričal pritožbenega sodišča, da je ravnal v dobro upnikov in stečajne mase. Vložitev predloga za izvršbo na osebno premoženje upravitelja pa je stvar razmerja med njim in upnikom, pri čemer ima dolžnik v izvršilnem postopku na voljo ustrezna pravna sredstva, da obveznosti in izvršilnim sredstvom ugovarja.

8Upravitelj v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zamudil s predložitvijo osnovnega seznama preizkušenih terjatev, in to kljub podaljšanju tega roka. Neizpodbijano je tudi, da je upravitelj zaprosil za podaljšanje roka šele zadnji dan roka za oddajo osnovnega seznama preizkušenih terjatev dne 27. 6. 2025 (PD 102). Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo predlogu upravitelja in mu rok za preizkus terjatev podaljšalo za en mesec od prejema obvestila z dne 30. 6. 2025 (PD 103). Upravitelj tega ni upošteval in je šele po urgenci sodišča za oddajo osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 8. 2025 (PD 117) oddal osnovni seznam preizkušenih terjatev dne 31. 8. 2025 (PD 118). Upravitelj je v predlogu za podaljšanje roka za oddajo osnovnega seznama preizkušenih terjatev res opozoril sodišče na napako pri PD 50, kjer je naveden vložnik prijave terjatve podjetje D., d. o. o., kar ni vsebina tega procesnega dejanja. Vendar je upravitelj kljub temu lahko izdelal osnovni seznam preizkusa tistih terjatev, katerih prijave so bile v spisu, kar potrjuje tudi dne 31. 8. 2025 vložen osnovni seznam preizkušenih terjatev.

9Pritožnik tudi ne more uspeti s ponavljanjem pojasnil, ki jih je podal že v svoji izjavi (PD 128) in se nanašajo na njegove očitke upravniku glede uporabe prostorov v lasti stečajnega dolžnika in oviranje oddaje skladišča v najem Kmetijski zadrugi E. Presojajo se ravnanja upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da njegov predlog za izdajo soglasja za oddajo dolžnikovega premoženja v najem ni bil zmožen vsebinske presoje. Da upravitelj še vedno ne ve, kaj predstavlja v naravi dolžnikovo premoženje, kljub poteku časa, je utemeljilo tudi na njegovi izjavi (PD 128), ko navaja, da so določeni predmeti na skupni lastnini morda v lasti stečajnega dolžnika, vendar to v tem trenutku še ni jasno. Upravitelj v pritožbi ni uspel ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da njegov (ponovni) predlog za izdajo soglasja za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem z dne 9. 7. 2025 (PD 113) ni bil zmožen vsebinske presoje, saj ne določa jasno, kaj je predmet najema. Predlog kot predmet najema opredeljuje del stavbe 0000-1357-7 (pritlična etaža), kateremu pa upravitelj ni predložil nove najemne pogodbe. Predhodna, ob podaji prvega predloga za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem predložena najemna pogodba pa zgolj opisno opredeljuje predmet najema in vključuje del odprte terase, ki je sporna. Zaradi sporne sporne terase je namreč sodišče s sklepom z dne 13. 6. 2025 (PD 95) ugodilo ugovoru etažnih lastnikov in sklep o soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika v najem z dne 28. 3. 2025 razveljavilo. Kljub temu, da je odprta terasa sporna, kar izhaja iz sklepa sodišča z dne 13. 6. 2025, upravitelj ponovnemu predlogu ni predložil nove najemne pogodbe, katere predmet bi bil nesporen in v pogodbi jasno opredeljen. Tudi v odgovoru z dne 12. 8. 2025 (PD 116) ni pojasnil, kaj je s sporno teraso. Upravitelj kot strokovnjak bi moral vedeti, da je treba v najemni pogodbi točno določiti predmet najema in da sklepanje najemne pogodbe za sporne prostore (v tem primeru odprta terasa) zaradi možnih sporov ne bi bila v korist stečajne mase. Njegovo sklicevanje na cenilno poročilo v odgovoru na odredbo sodišča PD 114 in v predmetni pritožbi ni relevantno, saj je treba predmet najema jasno določiti v najemni pogodbi. Sicer pa cenilno poročilo glede parcele 0000-1357-7 navaja, da je to lokal, s strani upravitelja predložena najemna pogodba pa je vključevala tudi (nedoločen) del odprte terase. Nepremičnine, navedene v 1. členu te najemne pogodbe, ki naj bi bile predmet najema (2. člen), v sami pogodbi niso jasno opredeljene (niti po identifikacijski oznaki nepremičnine). Kljub temu, da je sodišče s sklepom z dne 13. 6. 2025 razveljavilo sklep o soglasju k takšni najemni pogodbi, upravitelj pri podaji ponovnega predloga za oddajo nepremičnega premoženja v najem z dne 9. 7. 2025 ni pokazal tolikšne skrbnosti, da bi predmet najema v svojem predlogu in najemni pogodbi opredelil tako, da bi bilo to jasno, določno in nesporno. Pri tem je upravitelj vztrajal tudi po pozivu sodišča.

10Nadalje upravitelj v pritožbi ni ovrgel ugotovitve sodišča prve stopnje, da ga je moralo večkrat pozivati na izpolnitev njegovih obveznosti (PD 15 - poziv za dopolnitev predloga, PD 39 - urgenca za odgovor na ugovor, PD 117 - urgenca za predložitev osnovnega seznama preizkušenih terjatev). Okoliščina, da ga je sodišče vmes tudi neutemeljeno pozvalo za mnenje glede časa trajanja preizkusne dobe, na kar opozarja v pritožbi, ne odvzema pomena upraviteljevih kršitev dolžne skrbnosti. Upravitelj sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da v stečajni masi ni bilo denarja za plačilo tekočih stroškov upravljanja in skupnih stroškov stavbe, zaradi česar ni mogel plačati teh stroškov, čeprav je zanje imel podlago v sklepu, s katerim je sodišče potrdilo njegov predračun stroškov stečajnega postopka (PD 100 in 109). Vendar je treba očitek sodišča prve stopnje, da ni poskrbel za plačilo teh stroškov, upoštevati v povezavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na neskrbnost upravitelja pri pripravi predlogov (in najemne pogodbe) za oddajo premoženja stečajnega upravitelja v najem.

11Četudi gre v tem primeru za kršitve, ki same po sebi niso hujše, ni mogoče spregledati, da se ponavljajo. Neprimerna komunikacija upravitelja, zamuda pri predložitvi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, posredovanje odgovora na ugovor šele po urgenci sodišča in njegovi nejasni predlogi, ki so zahtevali aktivnosti sodišča v smislu pozivanja upravitelja, kar vse se je v tem postopku že na njegovem začetku kopičilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča upočasnjuje tek postopka in je v nasprotju z interesi upnikov (da čimprej pridejo do poplačila svojih terjatev). V izpodbijanem sklepu pa je tudi pojasnjeno, da je trajno porušeno zaupanje sodišča vanj. Upraviteljevi odzivi so bili v tem stečajnem postopku pogosto neprimerni in niso prispevali k učinkovitemu vodenju stečajnega postopka, kar končno potrjuje tudi njegov pritožbeni predlog, da naj višje sodišče vpogleda v javno dostopne podatke, kdo vse opravlja dejavnost na naslovu ..., E., ter preveri, ali je bil kdo izmed njih kdaj zaposlen na Gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani. Takšen upraviteljev predlog z ničimer ne utemeljuje njegovega sicer povsem pavšalnega mnenja, da naj bi stečajno sodišče ravnalo pristransko in slepo sledilo predlogu za razrešitev upravitelja.

12Ker je torej šlo za ponavljajoče kršitve, ki so povsem omajale zaupanje sodišča v upravitelja, stečajni postopek pa je šele v začetni fazi, je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča upravitelja utemeljeno razrešilo.

13Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

¹ Tako sklep VSL Cst 100/2016 z dne 1. 3. 2016.
² Iz otvoritvenega poročila upravitelja izhaja, da je stečajni dolžnik kupil poslovne prostore v stavbi, ki je po podatkih spisa nestanovanjska.