VSL Sklep I Ip 1044/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor zavrne (I. točka izreka sklepa), da je dolžnica dolžna upniku povrniti 149,32 EUR stroškov odgovora na ugovor, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa) in da dolžnica nosi sama svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da ZOKIPOSR omogoča družbenikom izbrisanih družb, ki so že plačali dolgove izbrisane družbe, da zahtevajo povračilo škode le v primeru izpolnjevanja pogojev, ki jih določa 5. člen. Na drugi strani ZOKIPOSR priznava tudi škodo, ki je ni mogoče opredeliti kot neposredno pravno posledico izbrisa podjetij. ZOKIPOSR namreč priznava "škodo", ki je nastala upnikom, ki kljub obstoju izvršilnega naslova niso prejeli plačila za dolg izbrisane družbe (3. odst. 17. člena). Iz določbe 17. člena res na prvi pogled - gramatikalna razlaga, ne izhaja, da bi bil prevzem dolga kakorkoli pogojen s tem, da družbenik izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR. Vendar bi ob upoštevanju zgodovinske ter namenske, pa tudi logične in sistematične razlage, sodišče določbo 17. člena moralo razlagati tako, da se nanaša le na pasivne družbenike v smislu Ustavne odločbe U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, saj bo v nasprotnem primeru, v kolikor določbe ni mogoče razlagati na takšen način, še naprej prihajalo do kršitev Ustave in bi bilo potrebno takšno določilo razveljaviti. Po mnenju dolžnice je napačno tudi razumevanje Višjih sodišč in Ustavne odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024. Pri razlagi ZOKIPOSR je torej treba upoštevati vse prej sprejete predpise in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter Evropskega sodišča za človekove pravice, ki obravnavajo problematiko odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb do sprejetja ZOKIPOSR, uveljavljeno sodno prakso do sprejema ZOKIPOSR in pa tudi namen ZOKIPOSR. Zgodovinska in namenska razlaga zakona ne izkazujeta, da bi zakon odpravljal krivice povzročene aktivnim družbenikom. Če so na eni strani družbeniki, ki so vsaj delno plačali dolg družbe, upravičeni do odškodnine le v primeru, če lahko izkažejo izpolnjevanje strogih pogojev iz 5. člena ZOKIPOSR, škodo pa prejmejo plačano z omejitvami (60% višine škode, obresti do višine glavnice ter z odštetjem tistega kar so prejeli zaradi izbrisa družbe), potem že po logiki, na drugi strani ni razumnega in utemeljenega razloga, da država plača dolgove aktivnih družbenikov brez vsakih pogojev in neomejeno, ampak bi bilo v skladu z logično razlago, da prevzame kvečjemu tiste dolgove, kjer družbeniki izpolnjujejo pogoje iz 5. člena in z enakimi omejitvami, kot je to določeno za družbenike. Upnik ni zajet v pojem upravičenca, zato se zdi, da naj bi država upniku poplačala dolg v polni višini. Aktivni družbeniki, ki na račun dolga niso še ničesar plačali in so se do sedaj izmikali, bi bili torej obogateni - saj jim k plačilu dolga ne bi bilo treba prispevati ničesar. Takšno razlikovanje med družbeniki je neutemeljeno. Določba tretjega odst. 17. člena ZOKIPOSR, ki je bila v zakon prav tako dodana na podlagi amandmajev, se nanaša na neplačane dolgove. Sklepati je mogoče, da tretji odst. 17. člena, ki se nanaša na neplačane dolgove, dopolnjuje 5. člen, ki se nanaša na plačane dolgove. Glede na navedeno je tudi glede na sistematično razlago mogoče priti do istih zaključkov. Višja sodišča tudi napačno utemeljujejo razloge s tem, kar naj bi izhajalo iz ustavne odločbe U I-115/2023-14 z dne 4. 4. 2024, pa dejansko iz odločbe ne izhaja. Če je 5. člen, kot ugotavlja Ustavno sodišče, omejen na pasivne družbenike, bi moral biti enako omejen tudi domet tretjega odstavka 17. člena, saj za razlikovanje ni nobenega sprejemljivega razloga. Vendar je ustavna odločba glede tretjega odstavka 17. člena manj jasna. Ker je "pojem upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR napolnjen z vsebino šele ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR" (50. tč. Odločbe U-I-115/23), prvi odst. 5. člena pa je omejen na pasivne družbenike, bi torej lahko sklepali, da Ustavno sodišče meni, da je tudi tretji odstavek 17. člena omejen samo na pasivne družbenike. Višja sodišča tudi iz konteksta vzamejo besedilo drugega stavka 56. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U1-115/23 z dne 4. 4 .2024 s tolmačenjem, da je Ustavno sodišče v 56. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23-14 zapisalo, da tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ne določa. Vendar pa je navedeni del stavka ustavnega sodišča: "vendar tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR tega ne določa" zgolj kot povzetek navedb predlagatelja, ki je zatrjeval nejasnost zakonskih določil o prevzemu dolga, in ne odraža stališča Ustavnega sodišča. Zakonodajalec ni obrazložil, zakaj je v tretjem odst. 17. člena ZOKIPOSR privilegiral družbenike in upnike. Družbeniki ob izpolnjevanju pogojev po 5. členu ZOKIPOSR lahko prejmejo le 60 odstotkov ugotovljene škode, iz naslova zakonskih zamudnih obresti v obrestnem delu se škoda prizna zgolj do višine glavnice, od škode pa se odšteje tudi vse premoženje, ki ga je družbenik prejel iz naslova prenehanja družbe. Za razliko od tega družbeniki ob razlagi tretjega odst. 17. člena ZOKIPOSR, da država v celoti prevzame njihove dolgove, prejmejo pomoč države na način, da jim ni potrebno plačati za dolgove izbrisane družbe prav ničesar. Nadalje, tretji odst. 17. člena ZOKIPOSR brez vsake obrazložitve privilegira skupino upnikov, ki so stranke v odprtih postopkih in bodo prejeli polno plačilo od države, napram drugim upnikom, ki kljub izvršilnemu naslovu niso prišli do poplačila dolga, država pa jim dolgov ne bo poplačala. Ob tem je dejstvo, da se upniki izbrisanih družb niso poplačali, predvsem posledica slabega finančnega poslovanja družb, ne pa posledica izbrisa družbe. ZOKIPOSR v prvem odst. 17. člena določa, da upravičenci prejmejo povračilo v višini 60% ugotovljene višine škode. V predlogu zakona, ki ga je pripravil Državni svet Republike Slovenije, je bilo v zvezi s tem pojasnjeno, da je upoštevana deljena odgovornost za nastanek škode in načelo pravičnosti. Ni razumljivo, zakaj bi država (po 3. odst. 17. člena) podarila proračunska sredstva aktivnim družbenikom (ki so za dolgove izbrisanih družb nedvomno odgovorni), ki imajo še neplačane dolgove, ne bo pa podarila nobenih sredstev aktivnim družbenikom, ki so dolgove izbrisanih družb že poravnali (5. člen tega aktivnim družbenikom ne omogoča). Dolžnica meni, da gre za različno obravnavanje enakih položajev v zvezi z aktivnimi družbeniki. Prav tako ni razumljivo, zakaj bi država podarila proračunska sredstva nad omejitvijo 60% višine škode in nad omejitvijo obresti do višine glavnice tudi v primerih, če bi nastopal v situaciji po 3. odst. 17. člena pasivni družbenik, ko zakon regresnega zahtevka ne predvideva, pasivnim družbenikom po 5. členu (ki so dolgove že plačali), pa država nad zapisanimi omejitvami ne bo podarila ničesar. ZOKIPOSR torej nekaterim osebam podeljuje pravice, ki jih druge osebe v primerljivem položaju nimajo, pri čemer iz zakona ni razviden razlog, zakaj so te osebe izključene. Vsa zgoraj našteta razlikovanja so neutemeljena in so v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. ZOKIPOSR učinkuje povratno, saj posega v pravne položaje in pravna dejstva, zaključena v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm. Tako dolžniki kot upniki si na podlagi ZOKIPOSR lahko olajšajo in izboljšajo pravni položaj, o katerem je sodišče že odločalo. Kakšna naj bi bila javna korist, ki bi utemeljevala takšno rešitev, ni razvidno. Če je ZOKIPOSR v tretjem odst. 17. člena določil, da država prevzame plačilo dolgov aktivnih družbenikov, je poseženo tudi v že pridobljene pravice drugih. Redna sodišča so dolžna posamezne določbe zakona razlagati ustavno skladno. Razlaga, kot so jo in jo zavzemajo prvostopenjska in drugostopenjska sodišča, torej, da je država v celoti in brezpogojno odgovorna za prevzete dolgove vseh družbenikov po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR, ni in ne more biti ustavno skladna, saj privilegira tiste upnike, ki imajo še možnost izterjati dolg in aktivne družbenike, ki so na kakršenkoli način zavlačevali postopke, kar je nedopustno. Upoštevajoč vse navedeno je izpodbijani sklep v celoti napačen, z njim pa so bili neutemeljeno dolžnici naloženi tudi izvršilni stroški. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče najprej ne pritrjuje pritožbenim razlogom, da bi moralo ob upoštevanju namenske razlage sodišče določbo 17. člena ZOKIPOSR razlagati tako, da se nanaša le na pasivne družbenike. Iz Predloga zakona je razvidno, da je cilj zakona sanirati posledice ZFPPod ter v pravnem redu Republike Slovenije sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v navedenem obdobju. Splošna pravila civilnega prava za odpravo škode, ki je nastala v zvezi z izbrisom oziroma zaradi neomejenega prenosa obveznosti na družbenike izbrisanih družb, naj namreč ne bi bila primerna, saj ne upoštevajo specifičnih okoliščin in posledic, ki jih je prinesel ZFPPod. Predlagana ureditev je tako zasledovala cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet. Ureditev po ZFPPod je po oceni predlagatelja zakona pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam. Predlog je bil, tako dalje gradivo, pripravljen z namenom reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko naj to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ne bi bilo spoštovano. Neobstoj izjemnih okoliščin za ex lege prenos obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike in delničarje ter opustitev naloge sodišč, da bi na podlagi takrat veljavne zakonodaje po uradni dolžnosti uvajala postopke prenehanja gospodarskih družb, je po stališču predlagatelja utemeljeval odškodninsko odgovornost države, sprejem ZFPPod pa naj bi pomenil politično in pravno napako. Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v spoštovanju korporacijskega prava, in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Gre torej za prelom glede na prejšnjo ureditev (zaradi česar tudi kakršnakoli zgodovinska razlaga ni primerna) in tedanjo ustavnoskladno razlago prejšnje ureditve. Ne drži torej, da je treba upoštevati prej sprejete predpise in odločbe Ustavnega sodišča ter ESČP. Prav tako je iz predloga zakona jasno razvidno spreminjanje dosedanjega položaja družbenikov in prav tako to, da država poplača dolgove družbenikov upnikom, ki so za svoje terjatve pridobili izvršilne naslove, v katere ni mogoče posegati do 40% višine. Tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je omejitev odškodnin predvidena zaradi deljene odgovornosti med družbeniki in državo.¹ Upniki na tem mestu niso omenjeni. Medtem, ko je družbenikom mogoče omejiti višino odškodnine, kar je zakonodajalec utemeljil z načelom deljene odgovornosti, upniki kakršnegakoli dela odgovornosti ne morejo nositi.

6Ne drži, da tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR dopolnjuje 5. člen, ki se nanaša na plačane dolgove. Ustavno sodišče je v 56. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23-14 zapisalo, da tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ne določa. Ni mogoče pritrditi niti pritožbenemu stališču, da je v tem delu Ustavno sodišče le povzelo stališče predlagatelja ustavne presoje, ki naj bi menil, da bi ureditev takšna morala biti, a da tega zakon ne določa. Kot primarno ni niti logično, da bi predlagatelj trdil, da ureditev pač ni takšna, kot bi se predlagatelju zdela ustrezna, temveč bi jo predlagatelj skušal na želeni način razlagati, in kot bistveno, iz povzetka predlagateljevih navedb v 5. točki obrazložitve citirane ustavne odločbe ne izhaja, da gre za zaključek predlagatelja, temveč gre očitno za zaključek Ustavnega sodišča. Le-to torej očitno ne meni, da je tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR omejen na pasivne družbenike.

7Ustavno sodišče RS je v 41. točki odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 razrešilo tudi polemiko, vezano na razlago pojma upniški upravičenec iz 3. točka 2. člena ZOKIPOSR. Iz 41. točke odločbe tako izhaja: 'Kar se tiče pojma "upniški upravičenec" iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, pa je treba zaključiti, da njegova prisotnost v zakonu ne prinaša ustavno problematične nejasnosti. Gre za očitno napako zakonodajalca, pojem, ki je v ZOKIPOSR ostal še iz časa prvotnega osnutka, ko je bil oblikovan koncept, da bi t. i. upniški upravičenci, ki svojih terjatev proti družbenikom izbrisanih družb niso uspeli poplačati v celoti, bili upravičeni do odškodnine od države. Koncept je bil nadomeščen z rešitvijo iz sprejetega tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, pravilo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, da je škoda tudi znesek, ki upniškemu upravičencu ni bil plačan kljub pravnomočni sodni odločbi, izdani na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pa je treba šteti kot nezapisano, saj je neizvršljivo in v kontekstu nazadnje sprejetega ZOKIPOSR nima smisla."

8Ne drži, da gre (v razmerju do dolžnice) za retroaktiven poseg zakona v že zaključene pravne položaje. Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen položaj. Zavzemanje za pravne interese upnikov, ki plačila niso prejeli, ni v pravnem interesu nove dolžnice in jih v tem postopku ne more uveljavljati. Enako velja za pravne interese družbenikov, ki so dolg poplačali, dobili pa bodo le 60% odškodnine. Tudi v uveljavljanju neenakosti med temi in tistimi, ki dolga niso poplačali, ni v pravnem interesu nove dolžnice. Nova dolžnica se torej v teh delih pritožbe zavzema za pravice in pravne interese drugih oseb, česar ne more. Pač pa se lahko nova dolžnica preko ustreznih vej oblasti zavzame za spremembo zakona in "nadaljnjo odpravo krivic". Zgolj to, da je zakon dal pravice nekaterim udeležencem, drugim, domnevno enako upravičenim, pa (še) ne, še ne pomeni, da so protiustavna določila zakona, ki se dejansko nanašajo na pravni položaj nove dolžnice. V čem naj bi bila kršitev 14. člena Ustave v razmerju do nove dolžnice, ta ne zatrjuje. Sama določitev ex lege prevzema dolga, zoper katerega država potemtakem po naravi stvari ne more ugovarjati (ne gre za kršitev pravice do izjave) s strani nove dolžnice ni v ničemer v neskladju z Ustavo, saj gre za določitev odškodnine za škodo, za katero je država s sprejemom zakona priznala odgovornost, odgovornost države za škodo pa je nenazadnje (prav) ustavna kategorija in materija.

9Konkretiziranih navedb zoper odločitvi o stroških postopka dolžnica sicer ne podaja, vendar višje sodišče ob materialnopravnem preizkusu zadeve ugotavlja, da sta pravilni tudi ti, saj dolžnica z ugovorom ni uspela, pač pa je v ugovornem postopku uspel upnik, zato ji upnik nastalih stroškov ni neutemeljeno povzročil, upnikovi stroški odgovora na ugovor pa so bili potrebni za izvršbo (5. in 6. odstavek 38. člena ZIZ).

10Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Predlog Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), prva obravnava, EPA 1939-VIII, stran 6 in 7.