VSM Sklep IV Kp 59277/2019

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega B. B., na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da obdolžencu očitano dejanje po obtožbi ni kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1, ker da ni konkretiziran zakonski znak skritja dokumentacije, opis dejanja pa prav tako ne izpolnjuje zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja. Posledično je obdolženca oprostilo obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Tej oceni državni tožilec utemeljeno nasprotuje.

5Obdolžencu se kot izvršitveni način ravnanja očita, da je poslovne listine skril, kar po sicer primarno pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje pomeni, da mora biti takšno storilčevo ravnanje, kot odločilno dejstvo, v opisu dejanja določno opredeljeno. Ob sklicevanju na utrjeno stališče sodne prakse nadalje sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje tudi, da je zakonski znak skritja poslovne listine uresničen, ko storilec poslovne listine - ki se praviloma hranijo v poslovnih prostorih družbe ali pri njenem računovodji - prestavi na določeno lokacijo, ki ni običajna za hranjenje poslovne dokumentacije in drugim tudi ni znana, oziroma jih v določenih krajevnih in časovnih okoliščinah prestavi iz znanega okolja v skrivališče oziroma jih kako drugače napravi neopazne. Nima pa prav v utemeljitvi, da iz opisa dejanja po obtožbi ne izhaja zatrjevanje, kje bi se listine morale nahajati in da jih tam ni bilo, ter bi jih naj obdolženec skril oziroma prestavil na neznani kraj, takšna pomanjkljivost pa da pomeni, da izvršitveno ravnanje obdolženca ni zadosti konkretizirano.

6Iz opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu in izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec v določno navedenem časovnem obdobju (od začetka leta 2015 do 5. 2. 2018) skril poslovno dokumentacijo družbe A. d.o.o., ki jo je v začetku leta 2015 na (naslov 1), kot poslovodna oseba družbe C. - od 26. 1. 2015 dalje edine družbenice družbe A. - prevzel od bivše lastnice in direktorice te družbe D. D., odnesel na neznani kraj ter je do 5. 2. 2018, kljub večkratnim pozivom in prizadevanjem stečajne upraviteljice te družbe, le-tej ni izročil, s tem pa ji onemogočil, da bi se seznanila s poslovno dokumentacijo.

7Iz povzetega opisa po presoji višjega sodišča povsem določno, jasno in konkretizirano izhaja kdaj (v začetku leta 2015), kje ((naslov 1) - to je sedežu družbe A., torej kraju, kjer se poslovne listine praviloma nahajajo) in od koga (bivše lastnice in direktorice družbe A., D. D.) je obdolženec prevzel poslovno dokumentacijo; nadalje pa je določno opisano tudi, da jo je odnesel na neznani kraj in je kljub večkratnim pozivom in prizadevanjem stečajne upraviteljice tej ni izročil. Po utemeljenih pritožbenih navedbah državnega tožilca izvršitvenega ravnanja obdolženca ni mogoče bolj natančno konkretizirati. Očitek, da je poslovno dokumentacijo skril na ta način, da jo je iz kraja prevzema sedeža družbe A. odnesel na neznani kraj (torej kraj, ki ga logično ni mogoče bolj določno opredeliti, ker je neznan), je tako povsem dovolj konkretiziran, jasen in razumljiv.

8Obdolžencu se torej v nasprotju z razlogovanjem izpodbijane sodbe ne očita zgolj, da stečajni upraviteljici ni predložil poslovne dokumentacije, temveč določno in konkretizirano, da jo je skril. Zato je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na citirano sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 57593/2012 z dne 13. 5. 2020 neustrezno. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe oziroma očitek izvršitvenega ravnanja obdolžencu namreč s citirano zadevo ni primerljiv, saj je (bistveno) konkretnejši.

9Opisana odločilna dejstva in okoliščine v opisu kaznivega dejanja tako po presoji višjega sodišča pomenijo določno, jasno in povsem zadostno konkretizacijo očitka skrivanja poslovne dokumentacije, medtem ko utemeljitev in presoja tega očitka po pravilnih navedbah državnega tožilca spadata v obrazložitev obtožnega predloga oziroma sodbe.

10Ker opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pomeni ustrezno konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, s čemer je obdolžencu omogočena učinkovita obramba, hkrati pa tak opis daje jasen okvir predmeta odločanja za sodišče, je višje sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (392. člen ZKP).

11V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje glede na podatke kazenskega spisa o duševnem zdravju obdolženca moralo primarno, z določitvijo izvedenca psihiatra - Komisije, ugotavljati in presoditi procesno oziroma razpravno sposobnost obdolženca, kot eno temeljnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka in predpostavko procesnih dejanj obdolženca.