VSM Sodba I Cp 679/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke dolžne izprazniti nepremičnino, stavbo številka 138, ki stoji na nepremičnini parc. št. 2484 k.o. ..., na naslovu X., ki se sestoji iz dveh stanovanj in skladišča, stanovanja številka 1 v izmeri 58,9 m2, stanovanja številka 2 v izmeri 65,8 m2 in skladišča v izmeri 160 m2 ter jo prost vseh oseb in stvari izročiti tožeči stranki v neposredno posest ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino (točka I) ter odločilo, da je tožena stranka nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 285,00 EUR (točka II).

2Zoper sodbo vlagajo pritožbo toženci, z navedbo, da jo izpodbijajo iz vseh razlogov iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V obrazložitvi navajajo, da ni sporno, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica sporne hiše, da jo je kupila v stečajnem postopku, ki se je vodil zoper prvotoženca, in da na tem naslovu živijo vsi toženci ter da jih je tožnica pozvala k opustitvi rabe nepremičnine v mesecu novembru 2023. Sporno je, ali imajo prvotoženec in ostali toženci pravni naslov za uporabo te nepremičnine. Toženci zatrjujejo, da je med tožnico oziroma njenim zastopnikom B. B. in prvotožencem obstajal dogovor, da bo prvotoženec, po ceni nakupa nepremičnine v stečajnem postopku, odkupil nepremičnino od tožnice nazaj, in da se bo pri obračunu plačila kupnine upošteval polovični mesečni zaslužek prvotoženca. V nadaljevanju se povzemajo pritožbene navedbe: pritožba povzema izpovedbo toženca, ki je navajal, da obstaja ustni dogovor glede uporabe sporne nepremičnine, ter da je začetek dogovorov med prvotožencem in B. B. na zaslišanju potrdila tudi tretjetoženka. Vsi dogovori so zasledovali skupni namen, da B. B. stopi v dejavnost prvotoženca kot investitor in pomaga pri finančnih težavah, pri čemer se bo lastništvo nepremičnine prepisalo nazaj na prvotoženca, ko bi v prihodnje kupnina bila v celoti odplačana. V nadaljevanju pritožba navaja, da ni šlo za prekarij, saj je bil dogovor o odkupu nepremičnine. Prvotoženec in tretjetoženka sta izpovedala, da je bil sklenjen ustni dogovor, kar je potrdila tudi priča C. B. B. pa je zanikal kakršenkoli obstoj dogovora, čemur je sodišče sledilo. Graja, da je sodišče svojo odločitev uprlo le na izpoved B. B., ostalim pa je odreklo vso verodostojnost in odločitev ni argumentiralo. Ni upoštevalo izpovedb skladnih in konsistentnih zaslišanj prvotoženca in tretjetoženke in tudi ne priče C. Očita, da je sodišče sprejelo očitno arbitrarno sodbo. Če bi upoštevalo ostale izpovedbe, bi bila sprejeta drugačna končna odločitev. Sodišče je zato prekršilo ustavno zagotovljene pravice tožencev do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Zato je prišlo do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici do arbitrarnega odločanja in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, zaradi česar je bila tudi izvedba subsumpcije pod abstraktni dejanski stan nepravilna in je zato sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Razmerje je nepravilno opredelilo kot prekarno, čeprav so toženci skozi ves postopek zatrjevali in dokazovali, da je šlo le za ustni dogovor med strankama o uporabi in odkupu, nikakor pa ne za prekarno razmerje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem preizkusu, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbenih navedb, kršitev ni ugotovilo. Tudi pritožbeni očitki, da je sodba arbitrarna, s čimer pritožba dejansko očita kršitev določbe 8. člena ZPP, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo potrebne razloge za vsa pravno pomembna dejstva, s katerimi je razumno in dovolj natančno utemeljilo odločitev, da toženci niso dokazali obstoj ustnega dogovora glede povratnega odkupa sporne nepremičnine, na podlagi katerega bi imeli pravni naslov za bivanje v predmetni nepremičnini, temveč da so imeli pravico do začasne uporabe sporne nepremičnine do preklica.

6Sodišče prve stopnje je konkretni dejanski stan ugotovilo na podlagi nespornih dejstev (točka 4 obrazložitve) ter na podlagi skupne dokazne ocene, ki sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP (točke od 9 do 12 obrazložitve). Obstoj ustnega dogovora, ki bi tožencem zagotavljal uporabo sporne nepremičnine v lasti tožnice, tudi po prejemu poziva k opustitvi rabe, izpraznitvi in izročitvi prostorov, z dne 5.12.2023, je presojalo na podlagi dokazov, ki sta jih predlagali tako tožnica kot toženci. Seznanilo se je z vsemi navedbami tožencev; "da je bil sklenjen ustni dogovor med prvotožencem in zastopnikom tožnice B. B., da bo tožnica kupila sporno nepremičnino, ker se je hiša v kateri so toženci trajno prebivali, prodajala v stečajnem postopku, da bo prvotoženec z družino še naprej upravičen brezplačno bivati v hiši in sicer vse do povratnega odkupa nepremičnine, da bo v zameno za brezplačno bivanje prvotoženec na podlagi podjema delal za tožnico, da bo del plače, ki jo bo zaslužil, ostal kot plačilo za kupnino, da se je dogovor izvrševal do leta 2019." S povzetimi navedbami so toženci zatrjevali in dokazovali, da sta se tožnica in prvotoženec ustno dogovorila za odkup nepremičnine, in utemeljevali, da zato tega dogovora ni mogoče oceniti kot dovoljenja za bivanje do preklica.

7Vendar pritožba neutemeljeno očita sodišču, "da je glede presoje obstoja ustnega dogovora, ki bi tožencem omogočal uporabo sporne nepremičnine tudi po preklicu, danem s strani tožnice, sledilo zgolj izpovedbi priče B. B., v celoti pa je spregledalo izpovedbi prvo in tretje toženih strank ter priče C., ki je tudi bil prisoten pri sklepanju ustnega dogovora". Sodišče prve stopnje je v točkah 9, 10 in 11 ocenilo tako izpovedbo priče B. B. kot izpovedbi prvo in tretjetožencev ter priče C. V tej oceni je sodišče navedlo življenjsko prepričljive razloge, zakaj je na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da toženci niso uspeli z zahtevanim dokaznim standardom dokazati, da je bil sklenjen ustni dogovor o odkupu sporne nepremičnine in za svoj zaključek v točki 12 navedlo vse potrebne razloge.

8Dejansko že pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da se je tožnica oziroma B. B. kot njen zastopnik, vključil v reševanje težkega finančnega položaja prvotoženca. Sodišče je tudi sledilo izpovedbama prvo in tretje tožencev, da je sicer res potekalo dogovarjanje med prvotožencem, tretjetoženko in zastopnikom tožnice glede možnega odkupa nepremičnine, torej da bi toženci nepremičnino pridobili nazaj v svojo last. A je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s strani tožencev podane navedbe in z njihove strani predlagani in izvedeni dokazi, ne omogočajo materialnopravnega zaključka, da je bil sklenjen ustni dogovor, ki bi jim omogočal uporabo sporne nepremičnine ne le do preklica, temveč za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje dodaja, da četudi v celoti sledimo navedbam in izpovedbam prvo in tretje tožencev in priče C., njihove izpovedbe ne omogočajo materialnopravne presoje, da je prišlo do sklenitve ustnega dogovora, ki bi tožencem predstavljal pravno podlago, s katero bi dosegli zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Ni namreč sporno, da do realizacije, s strani tožencev zatrjevanega ustnega dogovora, nikoli ni prišlo. Tudi sicer ni dovolj konkretiziranih trditev s strani tožencev o bistvenih sestavinah ustnega dogovora, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da med tožnico in toženci ni obstajalo soglasje volj o bistvenih sestavinah zatrjevanega ustnega dogovora, zato do sklenitve pravnega posla ni moglo priti.

9Ker je tožnica na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zahtevala vrnitev nepremičnine od tožencev, bi se slednji lahko uspešno uprli njenemu zahtevku le, če bi dokazali, da imajo pravni naslov (obligacijsko ali stvarno pravico), ki jih opravičuje do uporabe nepremičnine, ki je v lasti tožnice (določba 93. člena SPZ). Ker toženci niso uspeli dokazati ustnega dogovora, na podlagi katerega bi imeli pravico bivati v spornem objektu tudi po prejemu poziva k opustitvi rabe in izročitvi nepremičnine, z dne 5.12.2023, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je med pravdnima strankama obstajalo prekaristično razmerje. Prekarij predstavlja posebno neodplačno in začasno pogodbeno razmerje, pri katerem lahko lastnik zahteva vrnitev stvari kadarkoli (tretji odstavek 583. člena OZ). Zato je sodišče pravilno zaključilo, da je pravna podlaga tožencev za uporabo objekta prenehala z odpovedjo in je zato tožbenemu zahtevku ugodilo.

10Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato krije tožnica sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).