VSL Sodba I Cp 480/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka tožniku dolžna plačati 31.534,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje (I. točka izreka). Pobotni ugovor toženke je zavrnilo (II. točka izreka) in ji naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške, katerih višina bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2Toženka zoper sodbo vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita, da ni obrazložilo stališča o ustreznosti načina podaje poroštvene izjave. Ni se opredelilo do ugovorov, da bi morala biti poroštvena pogodba sklenjena v pisni obliki, da tožnik ni dokazal, da je imel A. A. status poroka, in da v predloženih pogodbah o leasingu pod točko "zavarovanje" ni govora o poroštvu.

Sodišče je glede zapisnika z 12. 12. 2018 napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ga je A. A. podpisal le kot zastopnik družbe B., d. o. o., in ne kot fizična oseba. Dolg do toženke je bil osebni dolg A. A. Priča C. C. je med zaslišanjem namreč opozoril, da so v zapisniku navedeni tudi A. A. osebni dolgovi in ne dolgovi B., d. o. o. Iz nadaljnje izpovedi te priče izhaja, da so bili vsi posli, ki jih je sklepala toženka, sklenjeni z A. A. osebno, ker je bilo jasno, da jamstvo B., d. o. o., zaradi njene slabe finančne situacije ni bilo pomembno. Sodišče je izpoved C. C. interpretiralo, kot da ne ločuje med A. A. kot fizično osebo in pravno osebo B., d. o. o., kar ne drži. Pobotni ugovor toženke bi moralo šteti za utemeljen.

Sodišče se ni opredelilo do zaslišanja priče D. D., ki je izpovedal, da sta bila dolžnika A. A. osebno in družba B., d. o. o. Ker te izjave ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik kot cesionar od toženke zahteva plačilo dolga, ki ga ima ta do A. A. (cedenta). Toženka svoje obveznosti namreč ni poravnala.

6Iz relevantnih dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja:

- da je A. A. v poslih s toženko nastopal v različnih vlogah - kot fizična oseba in kot zakoniti zastopnik ter imetnik poslovnega deleža v družbah B., d. o. o., in E., d. o. o.;

- da je imela B., d. o. o., na podlagi pogodb o leasingu v uporabi strojno opremo (dvižne ploščadi), vendar je zaradi nerednega plačevanja obrokov leasinga prišlo do prekinitve teh pogodb;

- da je toženka 13. 6. 2016 z leasingodajalcem sklenila 27 pogodb o finančnem leasingu, katerih predmet je bila prej navedena strojna oprema;

- da je zavarovanje v zvezi s temi pogodbami zagotovil A. A. kot fizična oseba, in sicer s podajo poroštvene izjave na pogodbah o leasingu in dodatno s sklenitvijo pogodbe o zastavi depozita, ki je bila vezana na bančno garancijo, izdano za primer neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženke;

- da je po sklenitvi pogodb o leasingu na podlagi sklenjene pogodbe o dolgoročnem najemu predmete leasinga še naprej uporabljala B., d. o. o., oz. E., d. o. o.;

- da je bil 12. 12. 2018 sestavljen zapisnik, v katerem je bilo evidentirano stanje dolga do toženke, kot dolžnik pa je naveden "B.-A.";

- da niti pogodba o dolgoročnem najemu niti zapisnik z 12. 12. 2018 ne predvidevata kakršnegakoli prenosa lastninske pravice na predmetih leasinga na B., d. o. o., E., d. o. o., ali A. A. kot fizično osebo;

- da zadnjih obrokov po pogodbah o leasingu toženka ni poravnala sama, temveč so bili kriti z vnovčenjem bančne garancije;

- da je zaradi vnovčene bančne garancije prišlo do zasega dela zastavljenega depozita A. A. v višini 31.534,16 EUR;

- da sta A. A. in tožnik sklenila pogodbo o odstopu terjatve, katere vsebina je odstop terjatve v višini 31.534,16 EUR, ki jo ima A. A. do toženke.

7Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da:

- so bili predmeti leasinga s strani toženke dani v (pod)najem in so se uporabljali za izvajanje gospodarske dejavnosti, s katero se je ukvarjala gospodarska družba (B., d. o. o,. in/ali E., d. o. o.), in ne A. A. kot fizična oseba;

- toženka ni uspela dokazati obstoja dogovora, po katerem bi A. A. kot fizična oseba postal lastnik predmetov leasinga;

- je leasing pogodbe za strojno opremo sklenila toženka (zaradi česar je ona dolžnica v zvezi s temi pogodbami), in ni šlo za navidezne pravne posle med leasingodajalcem in A. A. oz. B., d. o. o.;

- je z zaplembo dela depozita A. A. kot fizične osebe bil poravnan del toženkinih obveznosti in ne obveznosti B., d. o. o., oz. A. A. kot fizične osebe;

- so terjatve, ki jih v pobot uveljavlja toženka, terjatve zoper B., d. o. o., oz. E., d. o. o., in ne zoper A. A. kot fizično osebo.

8Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen Obligacijskega zakonika²), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ).

9Neutemeljena je pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo do zaslišanja priče (pravilno: zakonitega zastopnika toženke) D. D., ki naj bi povedal, da je bil po njegovem mnenju toženki dolžan A. A. osebno, in ne družba B., d. o. o. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe na več mestih opredelilo do relevantnih delov izpovedi zakonitega zastopnika toženke³. Dolžno se je namreč opredeliti le do tistih (delov) izvedenih dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Poleg tega iz zaslišanja zakonitega zastopnika toženke niti ne izhaja to, kar toženka zatrjuje v pritožbi - da naj bi zakoniti zastopnik izpovedal, da je bil dolžnik A. A. osebno, in ne družba B. d. o. o. Izpovedal je namreč, da je 382.000 EUR po zapisniku z 12. 12. 2018 toženki dolžan "B. oziroma A. A.". Na izrecno vprašanje je pojasnil, da je dolžnik "A. A., lastnik B.". Na ponovno vprašanje, ali je štel, da je toženki A. A. dolžan osebno ali izključno podjetje B., d. o. o., je odgovoril, da oba, ker je na sestankih A. A. kot lastnik podjetja vedno izjavil, da bo poskrbel, da bo plačano. Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem⁴.

10Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščine, da je A. A. zapisnik z 12. 12. 2018 podpisal le kot zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o. Izpovedi priče C. C. namreč pripisuje drugačno vsebino, kot izhaja iz njenega zaslišanja. Priča je izrecno izpovedala: "ne morem jaz ločiti zdaj A. A. pa E., pa B.", "B. sem jaz vedno kot A. A. vštel", "Sem vedno A. A. in družbo enačil kot osebo", in "jaz A. A.jemljem kot osebo, ki je lastnik B., E.". Na podlagi povzetega je pravilen zaključek sodišča, da priča C. C. ni razlikovala med A. A. kot fizično osebo in družbama B., d. o. o., in E., d. o. o., kot pravnima osebama. Ne drži, da iz nadaljnje izpovedi priče C. C. izhaja, da so bili vsi posli, ki jih je sklepala toženka, sklenjeni z A. A. kot fizično osebo. Na izrecno vprašanje, ali je bil dogovor, da A. A. toženki dolguje osebno, je priča odgovorila, da ne. Na izrecno vprašanje, ali je imela priča oziroma toženka z A. A. kot fizično osebo sklenjeno pogodbo, je priča odgovorila, da ne, nikoli.

11Pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omaje niti pritožbeni očitek, da je priča C. C. med zaslišanjem opozoril, da so v zapisniku z 12. 12. 2018 navedeni tudi osebni dolgovi A. A. do priče same, in ne dolgovi B., d. o. o. O tem, da naj bi zapisnik vseboval tudi osebne dolgove A. A. do drugih oseb (torej ne le do toženke), v postopku ni trditvene podlage. Iz navedb toženke izhaja, da omenjeni zapisnik izkazuje le dolg do nje same⁵. Izpoved priče je v tem delu v nasprotju s trditveno podlago toženke.

12Pritožbeni ugovor glede neustreznosti poroštvene izjave je pravno nepomemben. Tudi če bi bil utemeljen, na pravilnost izpodbijane odločitve ne bi vplival. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev namreč oprlo na pravila o bančni garanciji, ne na pravila o poroštvu. Gre za dve različni sredstvi zavarovanja⁶. Poleg tega je namen obličnosti pri poroštveni izjavi varstvo poroka pred nepremišljeno zavezo, da bi izpolnil tuj dolg, in ne varstvo upnika oz. dolžnika⁷. Če porok poroštveno obveznost izpolni, poroštvena izjava pa ni dana v pisni obliki, razlogov za njegovo posebno varstvo in strožjo obličnost ni več. Šteje se, da je poroštvena zaveza, kljub kršitvi predpisane obličnosti, veljavna (58. člen OZ)⁸.

13Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in posledično predstavlja nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
² Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ.
³ V 11., 12., 13., 14. in 24. odstavku obrazložitve.
⁴ Kot je sodišče pojasnilo tudi v 12. odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Str. 5 prve pripravljalne vloge z dne 19. 10. 2022.
⁶ V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1246. Prim. tudi VSRS sodba II Ips 119/2019 z dne 19. 6. 2020, VSL sodba in sklep I Cp 1360/2018 z dne 31. 1. 2019.
⁷ V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1034, 1035. Prim. tudi VSRS sodba II Ips 308/2015 z dne 20. 4. 2017.
⁸ V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1035.