VSL Sodba II Cp 1330/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. točki tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, ko tožnik zahteva ugotovitev njegove lastninske pravice na parc. št. 145/12 in 145/11, k. o. X,

- v III. točki tako, da je tožnik dolžan v 15 dneh tožencu povrniti pravdne stroške 506,84 EUR, če zamudi, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu (v I. točki glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice na parc. št. 145/10, k. o. X, in v II. točki), se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožnik je dolžan v 15 dneh tožencu povrniti 536,55 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi, od šestnajstega dne z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, (I.) da je tožnik lastnik (novo odmerjenih) nepremičnin parc. št. 145/10, 145/11 in 145/12, vse v k. o. X, (II.) da je elaborat sodnega izvedenca z dne 25. 4. 2024 sestavni del sodbe in (III.) naložilo tožencu, da tožniku povrne 3.495,04 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse zakonske razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno vsaj njeno razveljavitev.

Navaja, da tožba, ki jo je vložil prejšnji lastnik zoper tožnika v letu 1983, kaže, da tožnik in njegovi pravni predniki niso mirno uživali spornega dela zemljišča. Da ni izkazana dobra vera, kaže tudi oporoka prejšnjega lastnika A. A. iz leta 1998. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb posameznih prič, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi 21. 10. 1986 v zadevi P 23/87 (prej P 57/86). Opozarja, da se sodba P 23/87 nanaša na opustitev posesti in ne na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in da uživanje brez pravnega temelja ne vodi do pridobitve lastninske pravice. Tožnik sam priznava obstoj nesporazumov v zvezi z uživanjem spornega dela parcele, saj to izhaja iz dopisa pooblaščenca z dne 29. 2. 2000, kjer je navedeno, da je v zadnjih desetletjih prihajalo do nesporazumov, kar po mnenju toženca izključuje dobro vero.

Glavnina pritožbe se nanaša na trditev, da je bilo ob ogledu v zadevi P 23/87 sporno zemljišče manjše od zemljišča, za katerega se uveljavlja priposestvovanje, in je segalo kvečjemu do gospodarskega poslopja oz. kozolca. Zelenjavni vrt je tožnik naredil po letu 1990. Toženec opozarja na več dejstev, ki nasprotujejo ugotovitvi, da je bil tožnik v dobri veri glede zemljišča, kjer je vrt. Če bi bil del sporne površine ob ogledu 21. 10. 1986 tudi travnati del, bi bilo to zapisano v zapisniku, a je sodišče takrat ugotovilo, da je sporni del viden kot dvorišče, ne kot kultivirana kmetijska površina. Tožnik je takrat izpovedal, da si lasti del parcele, ki spada k dvorišču in ne travnika, na glavni obravnavi 21. 10. 1986 pa je izpovedal, da je zemljišče potekalo na spodnji strani (še sedaj stoječe) drvarnice in je potekalo do cca ¾ - toženec sklepa, da do tam, kjer je zelenjavni vrt. To se po njegovem mnenju ujema z izpovedbo, da si ne lasti travnatega dela površine in da je ta del parcele pokosil, ker bi sicer ostal nepokošen. Pritožnik v zvezi s tem še opozarja, da je, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 7. 12. 2023, izpovedal, da je tožnik leta 1986 užival zemljišče do konca kozolca in se potem počasi širil proti severu. Pritožba nadalje opozarja na ugotovitev izvedenca, da je sicer težko definirati zemljišče na podlagi opisa v zapisniku z dne 21. 10. 1986, a da je sedaj obseg zemljišča, ki ga uživa tožnik, večji od opisanega v zapisniku. Pritožnik zato meni, da je sporni svet lahko segal največ do točke C1 na skici. Za zemljišče od kozolca dalje se priposestvovalna doba ni iztekla že v času sojenja, leta 1986, saj je bil takrat obseg zemljišča manjši. Za navedeni del zemljišča priposestvovalna doba ni potekla, tožnik pa tudi ni bil v dobri veri. Glede prič B. B., C. C. in D. D. toženec meni, da so izpovedovale o košnji za čas po postavitvi vrta, oz. glede na zadnje uživanje. Glede pomoči tožniku pri betoniranju toženec navaja, da ne drži, da ni vedel, koliko zemljišča se je upoštevalo leta 1986, ker je pomagal tožniku pri betoniranju. Ob betoniranju je tožnika vprašal, kaj če bo moral to odstraniti, pa mu tožnik ni odgovoril. Če bi bil v dobri veri, bi mu povedal, da je lastnik zemljišča.

Toženec še navaja, da ni res, da bi tožnik potem, ko je tožencu pokazal sodbo iz leta 1987, z njim ne imel več problemov, saj ga je pooblaščenec toženca pisno pozval na odstranitev zelenjavnega vrta, tožnikov pooblaščenec je na to odgovoril, da so bili v zadnjih desetletjih nesporazumi, kar pomeni, da ni res, da tožnik ni imel problemov. Glede cipres, ki jih je zasadil, pove, da jih je zasadil zaradi zasebnosti.

Sodišče bi se moralo opredeliti do navedb v zapisniku z dne 21. 10. 1986, da je tožnik na tem delu nasproti svoje hiše zgradil drvarnico, vzdolžno z mejo med točkama A in B in to na delu ob točki B ima na svoji parceli kozolec. Iz tega je mogoče zaključiti edino, da se točka B nahaja ob kozolcu in torej zemljišče ne poteka do točke B3, pač pa kvečjemu do B1.

3Tožnik v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ker je pritožbeno sodišče podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, hkrati so bile pritožbeno zatrjevane tudi procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je senat pritožbenega sodišča razpisal pritožbeno obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP), v okviru katere je bil ponovljen dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in nekaterih prič. Ob tem je senat odločil, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnika poročevalca. Ker je bilo ocenjeno, da glede pravnih ali dejanskih vprašanj ne gre za zapleteno zadevo in ker od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik (četrti in peti odstavek 347. člena ZPP).

6Res je, da je prejšnji lastnik A. A. leta 1983 zoper tožnika vložil tožbo na opustitev posesti in uživanja JZ dela parc. št. 145/4, k. o. X., a je bilo v postopku kot predhodno vprašanje ugotovljeno priposestvovanje s strani tožnika, pri čemer je sporen obseg priposestvovanega zemljišča. Pomembno je, da je posledica odločitve v pravdi P 23/87, da za preostali del zemljišča od takrat dalje tožnik ni mogel več biti v dobri veri. Vedel je namreč, da (razen priposestvovanega) zemljišče ni njegovo.

7Pritožba pravilno opozarja na izpovedbo tožnika v zadevi P 23/87 (prej P 57/86), da si lasti le tisti del zemljišča, ki spada k dvorišču, preostalega dela parcele, ki je travnik, pa ne. Zaradi te izpovedbe je pomembna ugotovitev, da je del spornega zemljišča v času glavne obravnave v zadevi P 23/87 (prej P 57/86) predstavljal dvorišče (pesek), preostali del pa travnik, delno grmovje. To je izpostavljeno tudi v obrazložitvi sodbe P 57/86, da priposestvovalni del predstavlja funkcionalno zemljišče k tožnikovi hiši in predstavlja dvorišče, po izgledu pa je povsem drugačen od drugega dela parcele, ki je kultiviran travnik. O tem sta na pritožbeni obravnavi izpovedala toženec in priča D. D., prav tako so na pritožbeni obravnavi o tem, da je bil del zemljišča travnik (če ne drugega, so izpovedovali o košnji na tem delu), izpovedovali tudi preostali zaslišani: B. B., E. E., F. F. in tožnik. To seveda pomeni, da gre za zemljišče, ki si ga tožnik v letu 1986 ni lastil: ni zatrjeval, da je njegov lastnik, posledica česar je, da glede travnatega dela zemljišča niti pred letom 1986 niti po letu 1986² ni mogoče govoriti, da je imel tožnik dobro vero, da je lastnik tega dela parcele.³ Da je očitno tožnik takrat uporabljal manjši del zemljišča, kot zatrjuje v obravnavani pravdi, izhaja tudi iz njegove izpovedbe pred sodiščem prve stopnje, da je zemljišče potekalo do ¾ sedanje grede, ko je bila na pritožbeni obravnavi vprašan, da pojasni, kaj je s tem misli, je neprepričljivo izpovedal, da je vedno uporabljal celotno zemljišče. Končno je tudi izvedenec ugotovil, da tožnik očitno vtožuje večje zemljišče od tistega, za katerega je bilo v letu 1987 ugotovljeno, da ga je priposestvoval.

8Ker od leta 1986 dalje tožnik ni mogel biti v dobri veri glede zemljišča, ki presega tisto, za kar je bilo v pravdi P 23/87 (prej P 57/86) kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da je priposestvoval, je nepomembno za odločitev, kdo je kosil travnati del zemljišča: tožnikova morebitna košnja namreč ne pomeni njegove dobre vere, da je lastnik travnatega dela zemljišča. Enako velja za današnje uživanje celotnega zemljišča ter tudi za nesporni dejstvi, da je toženec tožniku že po letu 1986 pomagal pri betoniranju opornega zidu za vrt in da je posadil ciprese okrog zemljišča, ki ga je izvedenec odmeril do točke C3. Ker takrat ni bil več v dobri veri, samo posest ne more privesti do priposestvovanja.

9Vse do sedaj pojasnjeno še ne odgovori na vprašanje obsega zemljišča, na katerem je tožnik uspel dokazati priposestvovanje. Pri tem je treba opozoriti, da je bilo v pravdi P 23/87 (prej P 57/86) o tem odločeno le kot o predhodnem vprašanju in torej ne gre za že razsojeno stvar. Pomembno je tudi, da skice, ki naj bi bila sestavni del sodbe v zadevi P 23/87 (prej P 57/86), v navedenem spisu ni mogoče najti. Izvedenec je v obravnavni zadevi upošteval tri variante: pri prvi je od na zemljišču definirane točke A odmeril 32 nekoliko daljših korakov, tako da je bila razdalja približno 32 m in na ta način ugotovil točko C2; pri drugi je odmeril 32 normalnih korakov in ugotovil točko C1; pri tretji pa je odmeril celotno zemljišče, ki ga uživa tožnik (točka C3).

10Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik zagotovo ni uporabljal celotnega zemljišča, ki ga sedaj uživa, takoj odpade možnost, da je priposestvoval celotno danes uživano zemljišče (varianta do točke C3). Odprto pa ostaja vprašanje ali je priposestvoval zemljišče do točke C2 ali do točke C1.

11B. B. je izpovedal, da je bil nekdaj teren do sedanjega tožnikovega vrta zaraščen. Kot je že bilo navedeno, je tudi tožnik pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je uporabljal zemljišče do približno ¾ sedanje grede. Toženec je izpovedal, da je v letu 1986 tožnik užival zemljišče le do konca kozolca in da je bil do tam pesek, oz. dvorišče, naprej pa trava in grmovje. Podobno je izpovedala F. F., da je tožnik zemljišče uporabljal le do vrbe za gospodarskim poslopjem. Pomembna je tožnikova izpovedba na pritožbeni obravnavi, ko je potrdil, da so bili v bližini gospodarskega poslopja trije hrasti pod katerimi ni raslo nič, naprej od tam pa je rasla trava. Ker je tudi sodišče ob ogledu v letu 1986 ugotovilo, da je pred gospodarskim poslopjem zemljišče videti kot dvorišče (ne kot kultivirano zemljišče), od tam naprej pa je travnik, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena⁴ za trditev, da je v dobri veri celotno priposestvovalno dobo uporabljal tudi zemljišče, ki po izvedenčevi parcelaciji nosi parc. št. 145/11 in 145/12. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je v letu 1986 tožnik uporabljal le zemljišče, ki je izgledalo kot dvorišče pred gospodarskih poslopjem, največ do vrbe nekoliko naprej od gospodarskega poslopja in ne tudi zemljišča, ki se je nadaljevalo od tam proti sedanjim cipresam, ki je bilo zatravljeno oz. poraslo z grmičevjem. Uporabljal je torej zemljišče, ki po izvedenčevi parcelaciji nosi parc. št. 145/10. Kot že rečeno, je za zatravljeno zemljišče tudi tožnik v pravdi P 23/87 (prej P 57/86) izpovedal, da si ga ne lasti, zaradi česar glede tega zemljišča ni mogoče govoriti o dobri veri v letu 1986, zaradi same takratne pravde, ko je tožnik zagotovo izvedel, da zemljišče, kolikor presega priposestvovani obseg, ni njegovo, pa tudi po letu 1986 ni mogel biti v dobri veri. Te ugotovitve pomenijo, da ni mogoče slediti izpovedbam o tem, kako je tožnik ves čas uporabljal celotno sporno zemljišče.

12Pritožbi je bilo zato treba delno ugoditi in sodbo ustrezno spremeniti (prvi odstavek 351. člena ZPP) ter tožbeni zahtevek zavrniti glede priposestvovanja zemljišča, ki predstavlja parc. št. 145/12 in 145/11, k. o. X. Tožnik je z zahtevkom tako uspel le glede parc. št. 145/10, k. o. X.

13Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. zato je pritožbeno sodišče odločilo tudi o pravdnih stroških strank pred sodiščem prve stopnje. Ob upoštevanje drugega odstavka 154. člena ZPP in dejstvo, da toženec sicer priznava, da je tožnik del zemljišča ( v delu, v katerem je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik z zahtevkom uspel) priposestvoval, kljub temu zahtevka niti delno ni pripoznal, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel z 1/3, toženec pa z 2/3 zahtevka. Katere stroške je priznalo, je razvidno iz stroškovnikov v prilogah A13 in B14. Tožniku gre skupno 3.495,04 EUR, 1/3 od tega znaša 1.165,01 EUR. Tožencu pa pripada 2.507,78 EUR, 2/3 od tega znaša 1.671,85 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožnik tožencu dolžan povrniti 506,84 EUR.

14Toženec je s pritožbo delno uspel, njegov uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 2/3. Tožnik mu je tako dolžan povrniti 2/3 njegovih stroškov, toženec pa tožniku 1/3 njegovih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnik je upravičen do 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 500 točk za pritožbeno obravnavo, 100 točk za trajanje le-te, 120 točk za čas potovanja na pritožbeno obravnavo, 2 % materialnih stroškov, 91,16 € kilometrine (za 212 km), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.022,12 EUR, 1/3 od tega je 340,71 €. Toženec pa je upravičen do 500 točk za sestavo pritožbe, 500 točk za pritožbeno obravnavo, 100 točk za trajanje le-te, 100 točk za čas potovanja na pritožbeno obravnavo, 2 % materialnih stroškov, 86 € kilometrine (za 200 km), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.000,89 EUR, k čemur je treba prišteti še 315 € sodne takse za pritožbo, tako da skupni toženčevi stroški znašajo 1.315,89 EUR, 2/3 od tega je 877,26 EUR. Po pobotanju je tožnik tožencu dolžan povrniti 536,55 EUR.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
² Zaradi razloga, opisanega v 7. točki obrazložitve.
³ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je priposestvovalna doba tekla od leta 1960, je treba uporabiti za odločitev pravila ODZ (paragrafi 1452 do 1477), ki določajo, da je za priposestvovanje potrebna pristna (ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja), pravična oz. zakonita (priposestvovalec ali njegov prednik je imel veljaven naslov) in poštena oz. dobroverna (upravičeno prepričanje priposestvovalca, da je stvar njegova oz. ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova) posest, ki je trajala 20 let za dobroverno zunajknjižno priposestvovanje (Načelno pravno mnenje razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča Jugoslavije 4. 4. 1960) in 10 let za zakonito in dobroverno zunajknjižno priposestvovanje.
⁴ Opozoriti velja na povezanost trditvenega z dokaznim bremenom (7. in 212. člen ZPP) in posledico, če stranka, na kateri je dokazno breme tega ne zmore. Za tak primer, če torej sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, 215. člen ZPP določa, da o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Z drugimi besedami - če tožnik s predlaganimi dokazi s stopnjo prepričanja ne dokaže v tožbi zatrjevanih dejstev, zahtevku ni mogoče ugoditi.