VSL Sodba II Cp 1954/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.412,03 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 433,99 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ker je toženec zoper njega vložil kazensko ovadbo in tožbo, v katerih je o njem navedel neresnična in žaljiva dejstva (gre za toženčeve navedbe v zvezi z njegovim nakupom rabljenega vozila od tožnika in domnevnimi skritimi napakami, ki so se pokazale po nakupu). Trdi, da je toženec tožbo vložil z zavržnim koristoljubnim namenom (pridobiti si protipravno premoženjsko korist na tožnikovo škodo). Kazenska ovadba je bila kmalu zavržena, tožbo pa je toženec umaknil po približno dveh letih pravdanja.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja nastala pravno priznana škoda. Tožniku je priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer iz naslova razžalitve dobrega imena in časti ter osebnostnih pravic (v višini 1.500 EUR) in zaradi sekundarnega strahu (v višini 2.000 EUR). Tožencu je z izpodbijano sodbo naložilo plačilo odškodnine v znesku 3.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); tožniku je naložilo povrnitev toženčevih stroškov pravdnega postopka v znesku 482,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

V pritožbi izpostavlja, da v njegovem ravnanju ni niti protipravnosti niti krivde. Tožbeni zahtevek je že po temelju neutemeljen. Vložitev kazenske ovadbe ni nedopustno ravnanje ter sama po sebi ne zadošča za odškodninsko odgovornost. Enako velja za morebiten neugoden izid kazenskega postopka (tožilstvo ovadbo velikokrat zavrže). Šele, če bi bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, ali če bi tožnik dokazal, da je toženec že ob podaji kazenske ovadbe vedel, da tožnik očitanega dejanja ni storil, bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren. Tega pa spisovni podatki ne potrjujejo. Vse trditve toženca v pravdnem postopku so bile resnične oz. je toženec verjel v njihovo resničnost ter niso bile žaljive. Toženec je moral vložiti tožbo, saj mu je bil tožnik pripravljen vrniti le del kupnine in se zadeva brez tožnikovega sodelovanja ni mogla rešiti izvensodno. Toženec je verjel strokovnjakom glede napak in potrebnih popravil ter izkoristil svoje zakonske možnosti. Za sprožitev pravdnega postopka je imel več kot dober razlog, enako kot on bi ravnal vsak povprečen človek.

Opozarja, da se sodbe glede očitane protipravnosti ravnanja ne da preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do številnih toženčevih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni (npr. do tega, da je toženec imel podlago za svoje trditve v tožbi in kazenski ovadbi ter da je bil primoran sprožiti postopke zoper tožnika zaradi njegovega nesodelovanja). Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zanika žaljenje tožnika v vlogah. Njegove navedbe ne dosegajo objektivnega merila žaljivosti. V skladu s sodno prakso glede žaljivih izjav ne zadošča, da je prizadeti užaljen, pomembne so konkretne okoliščine in objektivna žaljivost izjave (VSL sodba II Cp 1251/2022).

Iz več razlogov nasprotuje tudi ugotovitvam sodbe o priznani nepremoženjski škodi in njeni višini.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pri tem po večini ponavlja navedbe, ki jih je med postopkom že podal. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in tožencu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša.

5Pritožba je utemeljena.

6Za ugotovitev odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: 1) protipravnost ravnanja, 2) škoda, 3) vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter 4) krivda. Prve tri predpostavke je dolžan dokazati tožnik (domnevni oškodovanec), medtem ko se toženec (domnevni povzročitelj škode) lahko razbremeni svoje odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo kot relevantna naslednja dejstva primera (tč. 5 in 6 obrazložitve): da je tožnik tožencu prodal osebno vozilo po sistemu videno kupljeno, naslednji dan pa se je tožencu na vozilu prižgala oranžna lučka in je začel pritiskati na tožnika, da mu vrne kupnino oz. plača stroške popravila. Iz neprerekanih navedb obeh strank je možno povzeti še, da je tožnik del kupnine tožencu vrnil. Tožnik, ki je sicer po poklicu pravosodni policist, je v kratkem času (2018 do 2020) prodal 17 rabljenih vozil, do l. 2023 pa še 23. Ker se pogodbeni stranki nista uspeli dogovoriti o razrešitvi spora, je toženec zoper tožnika vložil tožbo in uveljavljal pravice iz stvarnih napak, hkrati pa je vložil še ovadbo zaradi goljufije. Slednja je bila kmalu zavržena, tožbo pa je tožnik umaknil, a šele po pridobitvi izvedenskega mnenja. V sporni tožbi je toženec zapisal, da ga je tožnik prevaral, očital mu je prekupčevanje z vozili, da je oglaševal neresnične podatke o vozilu ter da ga je silil v nakup, česar pa toženec ni dokazal. Tožnik svojo predmetno tožbo gradi na tem, da naj bi toženec vedel, da je kupljeni avto brezhiben, vendar toženec še v tej pravdi vztraja in pojasnjuje svoje prepričanje, da je imel avto napake.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da v navedenem ravnanju toženca ni podana že prva predpostavka za ugotovitev njegove odškodninske odgovornosti - to je protipravnost ravnanja. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo zatrjevano in ugotovljeno ravnanje toženca kot nedopustno. To svojo oceno je napačno oprlo na to - da je bila toženčeva kazenska ovadba zavržena, tožba pa umaknjena, - da tožnik toženca ni prisiljeval k nakupu vozila, - da je toženec po nakupu vozila pričel neupravičeno pritiskati na tožnika, da mu vrne kupnino za vozilo oz. mu plača stroške popravila, - da tožnik tožencu stanja vozila ni prikazoval na način, ki ga je zatrjeval toženec, temveč je bilo vozilo vzdrževano, redno servisirano in ni imelo skritih napak.

9Dejstvo, da kazenski in pravdni postopek nista imela neugodnega izida za (tukajšnjega) tožnika, samo po sebi še ne pomeni, da so bile navedbe toženca v teh postopkih neresnične in žaljive. Enačenje zavržene kazenske ovadbe s krivo ovadbo in umaknjene tožbe z izmišljeno (šikanozno) tožbo je neustrezno. Vsaka zavržena kazenska ovadba namreč še ne pomeni krive ovadbe niti vsak umik tožbe še ne kaže na to, da tožba ni imela nobene dejanske in pravne podlage (nasprotna razlaga bi pomenila izvotlitev ustavne pravice do sodnega varstva (23. člena Ustave RS)). Protipravnost ravnanja je podana le tedaj, ko je prišlo do (namerne) zlorabe pravice do sodnega varstva.¹ Takšna situacija, ki je prej izjema kot pravilo, pa se ne more zgolj domnevati. Domnevni oškodovanec jo mora dokazati z visokim dokaznim standardom (gotovost v kazenskem postopku, prepričanje v pravdnem postopku).

10V konkretnem primeru o tožencu očitani zlorabi sodnega varstva in posegu v tožnikove osebnostne pravice ni mogoče govoriti. Iz ugotovitev ni razvidno, da bi bili kazenska ovadba in tožba plod povsem izmišljenega konstrukta toženca, katerega izključni namen bi bil škodovati tožniku (npr. očrniti njegov ugled) oz. okoristiti se na njegov račun. Že iz tožnikovega povzemanja toženčevih dejanj in očitkov tožniku ter iz opisanih okoliščin spora namreč izhaja, da je srž zadeve v drugačnem videnju obligacijskopravnega spora med pravdnima strankama: toženec je bil prepričan, da mu je tožnik prodal rabljeno vozilo s skritimi napakami, medtem ko je tožnik zanikal obstoj teh napak, pri čemer sta se oba sklicevala na mnenje strokovnjaka. Iz prepričanja, da mu je bila storjena krivica, je zato toženec legitimno uporabil sodno varstvo za obrambo svojih pravic (23. člen URS vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva). Pri tem pa s svojimi očitki tožniku toženec ni prekoračil objektivnih meja dostojnega izražanja (svoboda izražanja je zagotovljena v prvem odstavku 39. člena URS), ki so v takšnih primerih (ko gre za obrambo lastnih pravic) postavljene širše kot v povsem vsakdanjih situacijah.²

11Svoboda izražanja je bistvenega pomena za učinkovito uveljavljanje pravice do poštenega sojenja. V sodnih postopkih morajo stranke imeti možnost, da predstavijo svoje videnje spora na svoj način, kakor so ga same doživele, četudi pri tem uporabijo opise, stališča in argumente, ki so za drugo stran nesprejemljivi in kot taki (subjektivno) žaljivi.³ Pri obrambi pravic v postopkih je celo tipično pretiravanje (kot je "silil k nakupu"), posploševanje (izkušen preprodajalec vozil) in čustveno nabito izražanje, s tem pa tudi uporaba besed, ki bi bile v običajnih okoliščinah lahko žaljive.⁴ Praviloma bodo izjave strank oz. njihovih odvetnikov v sodnih postopkih žaljive le tedaj, ko bodo zares prekoračile mejo dobrega okusa in bodo povsem neprimerne (v teh primerih ima sodišče v pravdnem postopku možnost izreči tudi denarno kazen po 109. členu ZPP). Vendar pa v obravnavanem primeru za tožnika sporni očitki niso bili takšni. Iz njihovega opisa je razvidno, da se nanašajo le na okoliščine konkretnega spora med strankama ter da objektivno gledano niso zaničljivi ali zlonamerni (da jih je tožnik kot pravosodni policist dojel kot takšne, ne more biti merodajno).

12Pri presoji protipravnosti ravnanja je torej treba upoštevati celoten kontekst, v katerem je toženec na tožnika naslovil sporne očitke, in ta kontekst objektivizirati.⁵ Očitkov ni mogoče umetno iztrgati iz konteksta in s tem zamegliti celotne slike. Ugotovitve sodišča, ki sledijo tožnikovim trditvam, kaže lahko zgolj na toženčevo dovoljeno obrambo svojih pravic, ki ni bila prekoračena. Tako toženčevo ravnanje ni protipravno.

13Glede na navedeno je treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen že po temelju. Vse ostale pritožbene navedbe posledično za odločitev v predmetni zadevi niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Zmotna uporaba materialnega prava terja spremembo izpodbijane odločitve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).

15Glavno merilo za odločanje o stroških pravdnega postopka je uspeh strank (154. člen ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato je dolžan tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP). Kateri priglašeni stroški so bili tožencu priznani kot taki in v kolikšni višini, je razvidno iz specifikacije stroškov v prilogi B20, na katero se sklicuje sodba v zadnji točki obrazložitve. Ker višina tožencu priznanih in odmerjenih stroškov (1.412,03 EUR) za nobeno od strank v pritožbenem postopku ni sporna, je pritožbeno sodišče tožniku naložilo v plačilo stroške v tej višini. V primeru zamude tožnik tožencu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov. Te obresti tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.⁶

16Zaradi uspeha s pritožbo je toženec upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Upravičen je do povrnitve vseh priglašenih stroškov: do nagrade za pritožbo v višini 300 odvetniških točk (Tar. št. 22/1 v zvezi s Tar. št. 19/1 OT), do materialnih stroškov (izdatkov za stranko) v višini 2 % (6 točk), do 22 % DDV in do plačane sodne takse za pritožbo v znesku 210 EUR. Skupni znesek teh stroškov ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 433,99 EUR. V primeru zamude s plačilom teh stroškov tožnik tožencu tudi za te stroške dolguje zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.⁷

¹ Primerjaj VSRS sodbo II Ips 850/2008 z dne 26. 8. 2010 (10. točka obrazložitve).
² Primerjaj tretji odstavek 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) glede kaznivega dejanja razžalitve ter sodbo VSRS I Ips 1177/2010 z dne 16. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).
³ Temeljna načela glede pravice do svobode izražanja iz 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice trdno uveljavljena. Glej kriterije povzete v sodbah ESČP Stoll proti Švici [VS], št. 69698/01, 101. točka obrazložitve; Steel in Morris proti Združenemu kraljestvu, št. 68416/01, 87. točka obrazložitve, Mouvement raëlien suisse proti Švici [VS], št. 16354/06, 48. točka obrazložitve; Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/08, 44. točka obrazložitve.
⁴ Primerjaj VSL sodbo I Cp 2392/2015 z dne 2. 12. 2015, kjer se je toženec med zaslišanjem izrazil, da je tožnik "premaknjen".
⁵ Primerjaj sodbi ESČP Morice proti Franciji [VS], št. 29369/10 (162. točka obrazložitve), Radobuljac proti Hrvaški, št. 51000/11 (62. točka obrazložitve).
⁶ Glej 313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ in načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.
⁷ Ibidem.