VSL Sodba II Cp 1310/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točki izreka glede dela prisojene glavnice v višini 1.056,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2022 in II. točki izreka) potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je toženki naložilo plačilo 1.884,33 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2022 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.561,69 EUR, ki ga je toženka tožniku plačala med pravdo (prva poved I. točke izreka). Del zahtevka, s katerim je tožnik zahteval višje plačilo, je zavrnilo (zadnja poved I. točke izreka). Toženki je naložilo plačilo vseh tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka). Nosilni argument sodišča je, da mora tožena zavarovalnica na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska tožniku povrniti celotno vrednost popravila poškodb, nastalih ob trčenju v srno, čeravno je imelo vozilo sledi oplazenja in manjše deformacije že pred tem škodnim dogodkom.

2Zoper del ugodilnega dela sodbe (tj. za prisojenih 1.056,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2022) in zoper odločitev o stroških (II. točka izreka) se pritožuje toženka. Višjemu sodišču predlaga, naj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo spremeni. Spremeni naj jo tako, da odškodnino zniža in prisodi 1.056,14 EUR manj glavnice (torej le 828,37 EUR namesto zdaj prisojenih 1.884,33 EUR glavnice) in odloči o stroških glede na dejanski uspeh pravdnih strank. Ker je bilo tožnikovo vozilo poškodovano že pred škodnim dogodkom, je po toženkinem mnenju tožnik glede na 4. točko 8. člena Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilskega kaska (v nadaljevanju SPP) upravičen le do odškodnine, zmanjšane za znesek popravila predhodnih poškodb. Zraven tega naj bi sodišče narobe povzelo mnenje izvedenca, da so v predhodnem škodnem dogodku nastala določene manjše deformacije in spregledalo podatek iz izvedenčeve kalkulacije, da je treba blatnik že zaradi predhodne poškodbe zamenjati. Tako naj bi za ničvreden del priznalo odškodnino.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je, deloma s pomočjo izvedenca, ugotovilo :

- da je bil tožnikov avto poškodovan v dveh ločenih dogodkih: v prvem je vozilo oplazilo tog predmet, v drugem je trčilo s srno;

- ob prvem dogodku je prišlo do manjših deformacije in sledi oplaženja (na sprednjem desnem blatniku, pretežno v območju desnega žarometa in v smeri zadnjega dela vozila, ter na desnem bočnem delu obloge prednjega odbijača), ki se jih tožnik ni odločil popraviti;

- ob drugem dogodku so nastale poškodbe, ki so opisane v cenilnem zapisniku tožene stranke in ki jih je tožnik dal popraviti;

- da je imel tožnik s toženko sklenjeno zavarovanje za način popravila V2, ki krije popravilo z originalnimi nadomestnimi deli;

- da je škoda iz drugega dogodka sama zase terjala zamenjavo poškodovanih in uničenih delov z novimi originalnimi in da je bila s tem obenem sanirana tudi škoda iz predhodnega dogodka;

- da stane popravilo škode zaradi naleta srne 3.446,02 EUR in bi bilo enako, tudi če v prvem dogodku nastalih poškodb ne bi bilo;

- da bi stalo popravilo poškodb, nastalih v prvem dogodku, 1.056.14 EUR.

6Ne drži, da bi sodišče napak povzelo mnenje izvedenca o tem, da so v prvem dogodku nastale "manjše deformacije". Natanko ta izraz je namreč uporabil izvedenec, ko je na 15. strani izvedenskega mnenja zapisal, da so v prvem dogodku nastale "sledi oplaženja" in "določene manjše deformacije". Očitno je, da je sodišče, skladno z mnenjem izvedenca, v to opredelitev umestilo tudi poškodbo blatnika in te okoliščine ni spregledalo.

7Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da se tožnik prvotnih manjših deformacij utemeljeno ni odločil popraviti in ker je bil po spletu okoliščin v drugem dogodku isti del vozila poškodovan še bolj, je bilo treba vse v slednjem dogodku poškodovane dele zamenjati z novimi originalnimi. Poudarilo je, da bi bilo treba opraviti enako sanacijo poškodb, tudi če prvega dogodka ne bi bilo. Tako je tožniku prisodilo celoten znesek, ki ga je kot potrebnega za sanacijo škode ob trčenju s srno ugotovil izvedenec.

8Pritožbeno sodišče se strinja z opisano pravno presojo sodišča prve stopnje. Ko ni uspela s tezo, da poškodbe tožnikovega vozila niso bile povzročene ob trku z divjadjo, se je tožena zavarovalnica sklicala na omejitev zavarovalnega kritja iz 4. točke 8. člena svojih SPP. Ta se glasi: "Zavarovalnica ne povrne stroškov popravila, ki so posledica izboljšave ali izpopolnitve vozila (pridobitev na vrednosti)." Opirajoč se na to določilo je zahtevala, naj se od stroškov popravila, ki so dokazano nastali zaradi popravila poškodb ob naletu srne, odštejejo stroški, ki bi jih imel tožnik, če bi pred tem popravil posledice prvega dogodka. Citirano določilo SPP, posebej v razumevanju povprečnega potrošnika, ne daje podlage za to, da se od stroškov popravila, ki so posledica zavarovanega škodnega dogodka samega po sebi, odšteje stroške hipotetične (fiktivne) sanacije predhodnih "sledi oplaženja in manjših deformacij," ki se jih lastnik ni odločil sanirati, ker je avto lahko kljub temu uporabljal.

9Sodišče prve stopnje je razložilo, da je tožnik uspel s pretežnimi 91 %, toženka le s sorazmerno majhnimi 9 %. V okviru razlagalnega prostora, ki ga daje tretji odstavek 154. člena ZPP, je smelo odločiti, naj toženka povrne vse tožnikove stroške. Pritožbeno sodišče dodaja, da z delom, s katerim tožnik ni uspel - to je le nepomembna razlika med ceno popravila, ki jo je serviserju plačal tožnik, in tisto, ki jo je izračunal izvedenec - očitno niso nastali posebni stroški. Znaten del stroškov je plačilo izvedenca, ta pa se je večidel ukvarjal z razčiščevanjem ugovorov tožene stranke, ki so se pokazali za neutemeljene. Toženka ne pojasni, kateri od priznanih pravdnih stroškov, opredeljenih v stroškovniku, niso bili potrebni za pravdo.

10Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo.

11Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril. Torej mu mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife² (250 odvetniških točk ali 150 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 250 točk ali 3 EUR) in 22 % DDV (33,66 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 186,66 EUR, mora toženka tožniku povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika)³.

¹ Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl.
² Uradni list RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT.
³ Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. - OZ.