VSL Sodba I Cp 1952/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 503,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (1) ustavilo postopek glede plačila 78,43 EUR, (2) ugodilo zahtevku za plačilo 12.949,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.400 EUR od 8. 2. 2021 dalje in od zneska 3.549,22 EUR od 5. 2. 2021 dalje (I. točka izreka), (3) zavrnilo zahtevek za plačilo 600 EUR z zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2021 in za plačilo 181,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2021 dalje (II. točka izreka), in (4) tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ugotovitev o obstoju posojila je zmotna. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb o ozadju domnevnega posojila in o njegovi nesmiselnosti. Tožnica je trdila, da je bil denar dan za obnovo apartmaja, a sam ni bil lastnik apartmaja, niti ni dal denarja za obnovo. Plačilo opreme ni moglo biti izvedeno v gotovini. O izročitvi denarja ni prič. Tožnica niti ni nikomur povedala za izročitev denarja. Vračilo je zahtevala eno leto po izročitvi in šele po prenehanju njunega razmerja. Kljub siceršnji skrbnosti ni zahtevala njegovega podpisa o prejemu denarja. Dokaze o plačilih prek transakcijskega računa prilaga v pritožbi, ker je tožnica šele na prvem naroku v zaslišanju konkretizirala navedbe tako, da se je bilo mogoče braniti, zadeva pa je bila končana na enem naroku. Glede na očitno dokazno stisko bi sodišče moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Toženec bi predlagal izpiske iz računa in zaslišanje svoje matere. Sodišče je zmotno interpretiralo sms sporočila in jim pripisalo prevelik pomen. Tožničina izpovedba ni bila konsistentna. Najprej je navedla, da je v predloženem sporočilu vsa vsebina sporočil tistega dne, nato pa, da je bilo tistega dne poslanih več sporočil.

Odločitev o obveznosti povrnitve stroškov preživljanja odstopa od ustaljene sodne prakse (VSL I Cp 392/2015). Tožnica je imela možnost vložiti preživninsko tožbo od trenutka prenehanja preživljanja. Za njeno neaktivnost ji ni mogoče nuditi sodnega varstva. Poleg tega niso podane predpostavke verzijskega zahtevka, tj. tožničino prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravne podlage. Teh navedb tožnica niti ni podala. Prikrajšanje v zvezi z opremo ni izkazano. Oprema je imela svojo vrednost, ki jo je ohranila tudi potem, ko ni bila več v uporabi. Tožnica jo je lahko obdržala ali prodala. Nepomembne so ugotovitve o preživninskih zmožnostih in potrebah otroka. Odločitvi prve in druge stopnje v zvezi s preživnino je Vrhovno sodišče razveljavilo in zato nista uporabljivi.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je v pravdi zahtevala vrnitev posojila in povrnitev stroškov, ki jih je imela s preživljanjem skupne hčerke od njenega rojstva do vložitve predloga za plačilo preživnine. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bilo posojilo dano in da ga toženec (razen v delu, v katerem je bilo izvedeno pobotanje) ni vrnil ter da je tožnica imela stroške s preživljanjem, h katerim toženec ni prispeval.

6Dokazni predlogi, podani v pritožbi, so prepozni. Po 1. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takega upravičenega razloga pritožnik ni izkazal. Tožnica je svojo navedbo o danem posojilu že v tožbi oprla na telefonska sporočila, ki sta si jih izmenjala v zvezi z njenimi zahtevami po vrnitvi posojila. V prvi pripravljalni vlogi je še dodala, da je bil denar porabljen za obnovo apartmaja v lasti toženčeve matere in da se je zato z zahtevo za vrnitev posojila obrnila tudi nanjo, a ga je ona napotila na toženca. Iz teh navedb je toženec mogel razbrati pomembne okoliščine, na katere je tožnica opirala svojo trditev o izročitvi posojenega denarnega zneska. Glede na to, da so med vložitvijo vloge in izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo potekla skoraj tri leta, je imel na razpolago tudi dovolj časa, da razmisli o možnostih za obrambo in poišče dokaze. Dodatna pojasnila sodišča niso bila potrebna (in zato tudi očitek kršitve 285. čl. ZPP ni utemeljen). Nenazadnje sam niti v vlogi, predloženi na prvem naroku, niti na samem naroku ni podal navedb bodisi o skromnosti tožbenih navedb, ki naj bi mu preprečevale možnost učinkovite obrambe, bodisi o dokazni stiski. S tovrstnimi pomisleki se ni odzval niti po zaslišanju tožnice na drugem naroku. Sicer pa v pritožbi niti ni navedel, v čem je tožničina izpovedba drugačna od njenih navedb, podanih pred prvim narokom.

7Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka, da je tožnica tožencu izročila 10.000 EUR. Sodišče se je oprlo na dokazilo o dvigu navedenega denarnega zneska s tožničinega bančnega računa, na tožničino izpovedbo, da je toženec potreboval denar za opremo apartmaja v Ljubljani, in na sms sporočila, ki sta si jih izmenjali pravdni stranki v zvezi z vrnitvijo izročenega denarnega zneska.¹ Sodišče je iz teh sms sporočil zaključilo, da je toženec priznal obstoj dolga. Neprepričljivo je pritožbeno osporavanje pravilnosti ugotovitve, da se je sms nanašal na posojilo. Pomenska analiza sporočil, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ne potrjuje toženčeve trditve, da se je odgovor "dobiš" nanašal na vrnitev avta. Nedoslednost v tožničini izpovedbi ni taka, da bi ji jemala (vso) verodostojnost. Že spočetka je povedala, da so se sporočila kritičnega dne nanašala na avto in na posojilo. Toženec je imel možnost predložiti ostala izmenjana sporočila, a tega ni storil. Pritožbena trditev o izmišljenosti navedb o namenu porabe izročenega denarja je pritožnikova ocena, a ne temelji na celovitem ovrednotenju izvedenih dokazov. Priznanje dolga in časovno sovpadanje dviga denarja sta tako močna indica, da je v povezavi z njima tudi tožničina izpovedba o tem, v kakšen namen je bil denar porabljen, prepričljivo ocenjena kot verodostojna. Ostale okoliščine, izpostavljene v pritožbi, so oddaljeni indici, ki v povezavi s trdnejšimi dokazno pomembnimi ugotovitvami ne vzbudijo dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je tožnica tožencu izročila zatrjevani denarni znesek. Izpodbijana odločitev tudi ne daje podlage za sklepanje, da je sodišče izhajalo iz nepravilne porazdelitve dokaznega bremena ali previsokega dokaznega standarda.

8Odločitev o povrnitvi stroškov preživljanja je sodišče pravilno oprlo na 1. odst. 199. čl. Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), po katerem sme tisti, ki je imel stroške s preživljanjem osebe, ki mu je ni bilo treba preživljati, zahtevati povračilo od tistega, ki bi jo moral preživljati, če so bili ti stroški potrebni. Gre za specialno določbo v razmerju do pravil OZ o neupravičeni obogatitvi. Neutemeljena sta zato tako pritožbeno sklicevanje na predpostavke verzijskega zahtevka po OZ kot tudi pritožbeno stališče o nepomembnosti ugotovitev o preživninskih možnostih staršev in o otrokovih potrebah.

9Očitek o neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse ni izkazan. Kot prvo, ena odločitev pritožbenega sodišča še ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Poleg tega pa pritožnik - ob jasni določbi DZ, ki daje slutiti, da je bilo dejansko stanje v zadevi, na katero se sklicuje, specifično - niti ni izkazal, da bi bili zadevi primerljivi.

10Neutemeljen je tudi očitek o nesklepčnosti tožbe. Tožnica je zatrjevala, da sta pravdni stranki starša deklice, rojene ... 7. 2019, in da je do vložitve predloga za določitev preživnine 8. 9. 2020 sama krila stroške z njenim preživljanjem, ter te stroške določno opredelila.

11Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za neupoštevnost stroška za nakup opreme. Tožnica je bila dolžna dokazati potrebnost stroškov za preživljanje, morebitno korist pa je bil dolžan dokazati toženec.² Sodišče je kritično ocenilo potrebnost stroškov in glede priznanih navedlo, - da gre za običajne stvari, potrebne za življenje in nego dojenčka, - da je tožnica kupila rabljeno opremo in tako ni izkazano, da bi šlo za opremo višjega cenovnega razreda, - da tožnica po prenehanju uporabe opreme te ni prodala. Te ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo potrebnost stroška za preživljanje in nedokazanost pridobitve koristi.

12Ostalih ugotovitev v zvezi s potrebnostjo stroškov in z razporeditvijo preživninskega bremena med starši pritožba ne izpodbija. V izpodbijani sodbi je izrecno navedeno, da odločilna dejstva v tej zadevi niso nujno istovetna tistim iz postopka o ureditvi preživljanja. Pritožbena navedba o razveljavitvi pravnomočne odločitve o preživljanju je zato nepomembna.

13Po navedenem in po presoji, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

14Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Ti znašajo 503,25 EUR (odgovor na pritožbo 625 točk, materialni stroški 12,5 točk, končno poročilo stranki 50 točk, vrednost točke 0,60 EUR, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

¹ Na tožničini sms sporočili "Zrihtaj avto, da se proda, ker moram vrnit denar" in "pa želim nazaj unih 10 jurjev minus 600,00 kokr si dal za avto, do 15. 10." je toženec odgovoril "dobiš".
² Pritožbeno sodišče pri tem pušča ob strani druge dileme, povezane z uveljavljanjem take koristi.