VSL Sklep IV Cp 1728/2025

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Nasprotna udeleženca sta starša mld. A. A., roj. 2012 (13 let). Nasprotna udeleženca imata še sina B. A., roj.2014 (11 let).

2A. A. je bila z odločbo Centra za socialno delo z dne 11. 11. 2013 nameščena v rejniško družino udeleženke D. D. V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani III N 1556/2020 je sodišče s sklepom z dne 13. 9. 2022 A. A. odvzelo nasprotnima udeležencema in jo namestilo v rejniško družino rejnice D. D., pri čemer ukrep traja tri leta. S sodno poravnavo, sklenjeno istega dne, so bili dogovorjeni stiki med A. A. in nasprotnima udeležencema.

3Nasprotna udeleženca sta 13. 6. 2024 v zadevi III N 1556/2020 vložila predlog za prenehanje ukrepa za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja. O predlogu še ni odločeno.

4Predlagatelj je 7. 8. 2025 vložil predlog za podaljšanje ukrepa odvzema A. A. staršem in njeno namestitev v rejniško družino in hkrati predlagal izdajo začasne odredbe z isto vsebino.

5Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo ter odločilo, da se A. A. začasno odvzame nasprotnima udeležencema, pri čemer ostane začasno nameščena v rejniški družini udeleženke D. D. (1. točka izreka). Kar je predlagatelj predlagal več ali drugače (določitev stikov in preživnine), je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da začasna odredba stopi v veljavo z dnem njene izdaje in velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočne odločitve o glavni stvari (3. točka izreka), vloženo pravno sredstvo zoper začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

6Zoper sklep vlagata pritožbo nasprotna udeleženca in navajata, da sta predlog za izdajo začasne odredbe in predlog za izrek ukrepa trajnejšega značaja identična, zato bi moralo sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Začasna odredba temelji na napačnih podatkih, sodišče bi moralo pred odločanjem o njeni izdaji zaslišati stranke in preveriti resničnost predlagateljevih navedb. Njegova poročila so pristranska in temeljijo na nepreverjenih informacijah o nesporazumih med nasprotno udeleženko in rejnico. Od odvzema je minilo več let, predlagatelj pa se še vedno sklicuje na ugotovitve in psihološka mnenja iz leta 2020. Deklica je sedaj že toliko stabilna in samostojna, da bo lahko živela v matični družini. Tudi nasprotna udeleženka je tekom let toliko napredovala pri vzgoji otrok, da je hčeri sposobna nuditi potrebno pomoč. Zanima se za njeno delo v šoli in redno hodi na govorilne ure. Poleg tega vzorno vzgaja mlajšega sina, zato ni nobenega razloga, da A. A. ostane v rejništvu. Vrnitev A. A. v domače okolje zanjo ne bi bila ogrožajoča, saj že sedaj prihaja občasno k staršem in je z njima za vikende in v času dopusta, pa do sedaj ni bilo težav.

7Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

8Pritožba ni utemeljena.

9Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Družinskega zakonika (DZ) o ukrepih za varstvo koristi otroka in v okviru teh ukrepov določbe o začasnih odredbah.

10Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ), pri čemer sme izdati vsakršno začasno odredbo, s katero je mogoče otroka zavarovati (prvi odstavek 162. člena DZ). Stališče pritožnikov, da sodišče ne bi smelo izdati izpodbijane začasne odredbe, ker je identična predlogu predlagatelja za trajno ureditev razmerja, je že zato neutemeljeno.

11Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo, ker je ugotovilo, da se izrečeni ukrep za varstvo koristi otroka izteka, brez takšnega ukrepa pa bi bila A. A. ogrožena. Sklicevanje nasprotnih udeležencev, da sta predlagala prenehanje predhodnega ukrepa, za odločitev ni pomembno.

12Postopki izdaje začasnih odredb za zaščito otroka so nujni (105. člen ZNP-1), skladno s 100. členom ZNP-1 se vodijo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje zato pred izdajo začasne odredbe ni dolžno izvesti vseh, temveč le toliko in tiste dokaze, da z dokaznim standardom verjetnosti ugotovi ogroženost otroka in jo z začasno ureditvijo razmerja odvrne.

13Predlagatelj je vse od namestitve A. A. v rejništvo aktivno vključen v obe A. A. družini, redno sodeluje z vsemi vpletenimi ter jim nudi pomoč in podporo. Svoj predlog je utemeljil s sedanjim stanjem in ne preteklim dogajanjem. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da med spremljanjem družine pridobljeni podatki (zapisi srečanj individualne projektne skupine in multidisciplinarnega tima, poročila rejnice, zapisi razgovorov s prvo nasprotno udeleženko, poročilo o obisku na domu, poročilo Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, zapisi razgovorov z A. A.) zadostijo zahtevanemu dokaznemu standardu (108. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Sodišče prve stopnje zato pred izdajo začasne odredbe ni bilo dolžno izvesti naroka in zaslišati udeležencev ter na ta način še dodatno preverjati podatkov predlagatelja. Vse to bo predmet rednega postopka.

14Ocena o ogroženosti A. A. ne temelji na ugotovitvi, da so starševske veščine nasprotnih udeležencev tako pomanjkljive, da ne bi zmogla poskrbeti za hčer, temveč na presoji življenjske situacije, do kakršne je pripeljal splet različnih okoliščin. A. A. vse od najzgodnejšega otroštva biva v družini rejnice D. D. Po začetni opustitvi stikov s hčerjo je nasprotna udeleženka sčasoma izrazila željo po stikih, ob sodelovanju vseh udeleženih pa je A. A. z matično družino vzpostavila kvaliteten in trden odnos. Kljub temu je rejniško družino ves čas doživljala kot svojo primarno družino in je bila nanjo čustveno bolj navezana, rejnica ji je predstavljala primarno navezovalno figuro.¹ Vse to se od izreka ukrepa za varstvo koristi otroka trajnejšega značaja ni spremenilo. Nenadna izločitev otroka iz osnovnega družinskega okolja in bistvena okrnitev primarnega navezovalnega odnosa sta sami po sebi ogrožajoči za otroka, za A. A., ki zaradi svojega razvojnega obdobja ter vedenjskih in čustvenih težav nujno potrebuje stabilno, strukturirano, predvidljivo in podporno okolje, to velja še bolj.

15Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da bi bila A. A. s takojšnjo vrnitvijo v matično družino verjetno ogrožena in da je mogoče to ogroženost odvrniti le z začasnim podaljšanjem ukrepa odvzema otroka in namestitve v rejniško družino. Sodišče bo v rednem postopku natančneje presojalo navedbe nasprotnih udeležencev, s katerimi utemeljujeta svoje stališče, da pogoji za tak ukrep niso več izpolnjeni in da vrnitev A. A. v matično družino ne bi ogrozila njenega duševnega zdravja in razvoja.

16Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 42. členom ZNP-1) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Primerjaj izvedensko mnenje izvedenke klinično psihološke stroke, pridobljeno v zadevi III N 1556/2020.