VSL Sklep I Cp 1570/2025

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je lastnik nepremičnine parc. št. 1040/8, k. o. 0000.¹ Toženca bivata v stanovanjski hiši na sosednji nepremičnini parc. št. 1040/9, katere lastnik je sin prve toženke A. A. Nepremičnini v naravi predstavljata hišo dvojček z naslovoma B. 15 in 17, G. Tožnik do svoje nepremičnine dostopa preko asfaltiranega zemljišča na severnem delu nepremičnine parc. št. 1040/9. V zemljiški knjigi je v korist tožnikove nepremičnine v breme parc. št. 1040/9 vknjižena služnostna pravica dostopa, hoje in vožnje z vsemi vozili, tudi motornimi, po asfaltirani obstoječi dovozni poti. Služnostna pot poteka vse od javne poti (parc. št. 1040/17) in se prične ob vzhodnem robu služečega zemljišča vse do gospodujočega zemljišča.

2Sodišče prve stopnje je 10. 2. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je kot bistveno tožencema naložilo, da nerazdelno in na lastne stroške na delu nepremičnine parc. št. 1040/9, po katerem poteka služnostna pot do nepremičnine parc. št. 1040/8, odstranita vsa vozila in vse predmete, zlasti avtomobil registrska številka ..., vreče s peskom in avtomobilsko prikolico registrska številka ... ter ta del nepremičnine prenehata uporabljati za parkiranje vozil in odlaganje predmetov. Tožencema je prepovedalo motiti in ovirati soposest tožnika na delu nepremičnine parc. št. 1040/9, po katerem poteka služnostna pot, tako da bi na njem parkirala vozila ali odlagala predmete, ki bi tožniku ovirali dostop ali dovoz z vozili do nepremičnine parc. št. 1040/8.

3Toženca sta zoper začasno odredbo vložila ugovor.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka zavarovanja pridržalo do končne odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

5Zoper sklep vlagata pritožbo toženca in kot bistveno navajata, da je tožnik svojo terjatev iz naslova motenja posesti utemeljeval z obstojem stvarne služnosti dostopa, hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi asfaltirani dovozni poti. V fazi dogovarjanja o ustanovitvi služnosti je bilo dogovorjeno, da se bo služnost izvajala na obstoječ način in ne bo ovirala ne prevoznosti ne parkiranih vozil na služeči nepremičnini. Tožnik in njegovi pravni predniki niso nikoli vozili, tako da bi peljali ob stanovanjski hiši, ki jo uporabljata toženca (tam je bilo vedno parkirišče), temveč so vozili ob zidu po skrajnem severnem delu služeče nepremičnine. Ta je dovolj široka, da omogoča parkirišče za stanovalce hiše na B. ulici 17, G., in hkrati dostop do tožnikove nepremičnine. Tožnik posesti ali soposesti na delu nepremičnine, na katerem sta toženca parkirala svoje vozilo in na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ni nikoli imel.

Vreče s peskom so prvič v oktobru 2024 postavili gasilci kot zaščito pred poplavo, kasneje pa sta jih pred neurji postavljala toženca. Tožnik bi lahko vreče prestavil z minimalnim trudom. Tudi sicer je po lastni izpovedi zapeljal čez vreče. Toženca sta na mestu, kjer sta prej parkirala, namestila prikolico z namenom sanacije njune garaže. Vozila pri tem nista parkirala vzporedno s prikolico, ampak pred njo. Tožnik je imel torej dovolj prostora za vožnjo mimo, njegova posest ni bila ovirana.

Tožniku ni nastala nobena škoda, niti mu ta ne grozi. Tožniku je bil vedno omogočen dostop do gospodujočega zemljišča, poleg tega je večje parkirišče od njegove hiše oddaljeno 50 metrov. Nastanek škode grozi tožencema, saj svojega bivališča ne moreta zaščititi pred vodo, ki ob nalivih teče neposredno v njuno garažo. Prav tako je motena njuna zdravstvena oskrba, saj na njunem dvorišču ne sme parkirati niti patronažna sestra, ki dnevno oskrbuje toženca.

Tožba je prepozna. Tožnik je motenje posesti zatrjeval s fotografijami parkiranega vozila tožencev iz junija 2024; izpovedal je, da sta toženca vozilo parkirala že od oktobra 2024. Ker je vedel za motilca, je zamudil rok za vložitev tožbe. Sodišče je ugovor pravočasnosti tožbe spregledalo, pri tem pa je v sklepu celo zapisalo, da se je motenje posesti zgodilo že v letu 2024, ko sta toženca vozilo parkirala na sredini poti.

Sodišče si je med postopkom na narokih prizadevalo za sklenitev sodne poravnave. Z namenom iskanja sporazumne rešitve je na narokih v zelo omejenem obsegu sodeloval tudi A. A., lastnik služečega zemljišča. Sodišče je zaradi njegove prisotnosti na narokih kasneje predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo. Sodišče je s takšnim ravnanjem kršilo določbe pravdnega postopka.

6Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7Pritožba je utemeljena.

8Tožnik s tožbo zahteva varstvo posesti na severnem delu parc. št. 1040/9, ki v naravi predstavlja asfaltirano površino in preko katere je dnevno dostopal do svoje stanovanjske hiše. Toženca naj bi mu posest motila s tem, da sta v januarju 2025 na pot nastavila protipoplavne vreče, prikolico in avtomobil ter mu s tem onemogočila dostop. Predlagal je tudi izdajo začasne odredbe, ker mu zaradi onemogočenega dostopa nastaja težko nadomestljiva škoda, neugodne posledice zanj pa so hujše kot bi z izdajo začasne odredbe nastale tožencema.

9Toženca sta se zahtevku in izdaji začasne odredbe upirala z naslednjimi bistvenimi ugovori: 1) tožba je prepozna; 2) tožnik nima posesti na celotnem asfaltiranem dvorišču, temveč le na njegovem skrajnem severnem delu; 3) takšna posest tožniku ni bila motena; 4) tožniku ne nastaja težko nadomestljiva škoda in 5) zaradi izdane začasne odredbe toženca trpita hujše neugodne posledice, kot bi jih brez njene izdaje trpel tožnik.

10Sodišče prve stopnje je v zadevi opravilo tri naroke, od teh dva na kraju samem. V dokaznem postopku je prebralo listinske dokaze, opravilo ogled, zaslišalo pravdne stranke in vse s strani tožnika predlagane priče: C. C., D. D., E. D., F. D. in H. H. Dokaz z zaslišanjem s strani tožencev predlagane priče A. A. je zavrnilo.

11Toženca sodišču prve stopnje smiselno očitata kršitev pravice do izjave. Takšen očitek utemeljujeta z dvema razlogoma: 1) sodišče je neopravičeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A. A. in 2) sodišče se ni opredelilo do ugovora pravočasnosti tožbe.

12Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza, če je ta: 1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; 2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno; 3) popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva ali 4) prepozen, pavšalen ali nesubstanciran.

13Toženca sta zaslišanje priče A. A. predlagala pravočasno in za dokazovanje pravno pomembnih dejstev: zadnjega posestnega stanja, motilnega ravnanja in pravočasnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da je priča na predhodnem naroku kot lastnik nepremičnine parc. št. 1040/9 in služnostni zavezanec sodelovala pri pogajanjih o mirni rešitvi spora. Takšen razlog ne predstavlja dopustnega razloga za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče. Če je sodišče prve stopnje menilo, da priča ne sme sodelovati na poravnalnem naroku, bi moralo njeno prisotnost preprečiti. Ko tega ni storilo, pa bi moralo pričo zaslišati, nato pa dejstvo, da je sodelovala na naroku in se na njem morda seznanila s kakšno okoliščino, ki je vplivala na njeno izpoved, oceniti skladno z načelom proste presoje dokazov.

14V okvir pravice do izjave sodi tudi dolžnost sodišča, da se opredeli do pravočasnih, dopustnih in za odločitev bistvenih navedb strank. To toliko bolj velja za navedbe stranke, ki v postopku ne uspe, da ta ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni spregledalo.

15Toženca sta ugovor pravočasnosti tožbe postavila že v odgovoru na tožbo in ugovoru zoper začasno odredbo ter ga obrazložila in dokazno podprla. Sodišče je ta ugovor v izpodbijanem sklepu povsem prezrlo, čeprav bi v primeru utemeljenosti vodil v ugotovitev o neobstoju terjatve in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

16Oba očitka o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do izjave tožencev sta tako utemeljena, izpodbijani sklep pa je zato obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj bo lažje in hitreje odpravilo ugotovljeno postopkovno kršitev.

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem priče A. A. Glede na to, da so spori zaradi motenja posesti prednostni in da so dokazni predlogi pretežno izčrpani, ni videti ovire, da nato hkrati odloči v postopku zavarovanja in o glavni stvari.

18Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, kakšno je bilo zadnje posestno stanje. Ker je šlo za soposest, bo moralo pojasniti ne samo, kako je sporno zemljišče uporabljal tožnik, temveč tudi, kako sta ga uporabljala toženca (35. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Sodišče bo moralo nato ugotoviti, kdaj je prišlo do spremembe ugotovljenega posestnega stanja in s tem, ali je tožba pravočasna. Pri tem bo pomembna opredelitev, ali zatrjevana in ugotovljena motilna ravnanja ustrezajo pojmu nadaljevanega ali pojmu ponavljajočega motilnega ravnanja.

19Tudi če bo sodišče ugotovilo, da je tožba pravočasna in da sta toženca s svojimi ravnanji motila (so)posest tožnika, temu ne bo smelo nuditi posestnega varstva v večjem in drugačnem obsegu, kot je posest dejansko izvrševal, ter mu namesto soposesti omogočiti izključno posest.² Povedano drugače: Paziti bo moralo, da ne bo zaradi varstva posesti tožnika toženca prikrajšalo za (so)posest, kakršno sta izvrševala sama. V zvezi s tem bo moralo kritično presoditi navedbe tožnika, da je neovirano izvrševal izključno posest na celotni širini asfaltirane površine parc. št. 1040/9, saj so tako sam kot z njegove strani predlagane priče C. C., D. D. in F. D. izpovedali, da sta to površino za parkiranje vozila kontinuirano uporabljala tudi toženca. Če se bo izkazalo, da tožnik ni izvrševal posesti na delu, na katerem sta toženca parkirala vozilo ali da je bil ta del zemljišča v soposesti strank, bo moralo učinke svoje odločitve ustrezno prostorsko omejiti.

20Sodišče prve stopnje se bo moralo v ponovljenem postopku soočiti tudi z navedbami tožencev, da jima zaradi izdane začasne odredbe nastaja težko nadomestljiva škoda in da so njene posledice zanju hujše, kot bi jih imela neizdaja začasne odredbe za tožnika.

21Pritožbeno sodišče kot zadnje ugotavlja, da je srž spora med strankami premalo opredeljena služnostna pravica. Glede na to je na mestu ponovni razmislek strank in lastnika služeče nepremičnine, da sledijo pobudi sodišča prve stopnje ter v medsebojnem dogovoru dosežejo rešitev, ki bo tožniku omogočala nemoten dostop, hkrati pa ne bo pretirano posegala v posest in lastninsko pravico tožencev in njunega sina. Sporno zemljišče je po izgradnji opornega zidu in odstranitve gredice dovolj široko, da omogoča uravnoteženje njihovih konkurirajočih pravic ter odvrne sedanje in bodoče spore.³

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. 0000, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o.
² Tako tožnik kot toženca izdano začasno odredbo razumeta na način, da tožencema prepoveduje uporabo asfaltiranega dela za vsakršno parkiranje vozila.
³ V zvezi s tem se kot zmotno nakazuje tožnikovo stališče, da so zaradi izvrševanja njegove služnostne pravice toženca in lastnik služeče nepremičnine dolžni opustiti vsakršno uporabo spornega zemljišča in mu omogočiti neomejeno in nemoteno izvajanje služnosti v celotni širini asfaltirane površine severno od hiše tožencev (primerjaj prvi odstavek IV. člena služnostne pogodbe in izjavo tožnikove pooblaščenke z dne 11. 7. 2023). Po drugi strani pritožbeno sodišče opozarja, da so toženca in lastnik služeče nepremičnine dolžni tožniku zagotoviti ovir prosto traso v takšni širini in poteku, da je omogočen normalen dostop z vsemi običajnimi vozili, pri čemer se ne strinja z navedbami tožencev, da je to zagotovljeno, če širina dovozne poti znaša zgolj dva metra.