VSL Sodba I Cp 2084/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici pripada zakonita dedna pravica po pok. A. A., roj. 1955, ki je umrl ... 12. 2022, in na plačilo pravdnih stroškov, poleg tega je (II.) naložilo tožnici, da toženki povrne 5.418,61 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno vsaj njeno razveljavitev.

Tožnica meni, da je izkazala vse pogoje za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in pok. A. A. Opozarja, da je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med njima življenjska skupnost, in da sta se od leta 2001, ko sta se srečala, v prostem času med vikendi družila, da je pokojni pri njej prespal, da sta hodila na izlete, piknike, skupaj nabirala gobe, skupaj praznovala rojstne dni in da njun odnos ni bil zgolj običajno prijateljstvo, temveč je šlo za globlji, dalj časa trajajoč odnos. Skupaj sta od leta 2001 do decembra 2022 preživela vsak možni trenutek. Priče, ki jih je predlagala tožnica in so poznale oba, so potrdile, da so bile seznanjene, da sta imela skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost kot tudi skupno bivanje, čustveno povezanost in da sta v očeh okolice veljala za zunajzakonska partnerja.

Ugotovitev sodišča, da pokojnik v več kot 20 letih druženja s tožnico ni privolil v skupno življenje z njo, ne drži. K tožnici se pok. A. A. ni preselil le zaradi objektivnega razloga, zaposlitve v drugem kraju, zaradi česar je v skladu z njunim dogovorom med tednom spal v M. Prav tako je sodišče spregledalo izpovedbe prič, da je pok. A. A. tudi po upokojitvi leta 2013 še vedno priložnostno delal in da je zato kljub njegovi upokojitvi še vedno obstajal objektivni razlog, da nista živela skupaj. Zadnje leto pokojnikovega življenja je bil objektivni razlog za njuno ločeno življenje njegovo zdravstveno stanje, saj je. zaradi bolečin in težav s kolki raje spal v M. Je pa bilo dogovorjeno, da se bo po opravljeni operaciji kolkov v decembru 2022, za stalno preselil k tožnici, kar so potrdile priče B. B., C. C. in D. D. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Sodišče glede izpovedb E. E., B. B., F. F. ni upoštevalo, da so izpovedovali za čas med tednom, ko naj bi pok. A. A. veliko delal pri njih in so bili veliko časa skupaj. Iz teh izpovedb sodišče tudi ni upoštevalo, da pokojnik ni imel dobrih odnosov s toženko. Izpovedali so, da so vedeli, da ima sestro, da pa sploh niso vedeli, da živi z njo. Prav tako ni upoštevano, da je med tednom, kadar je bil v M., jedel pri prijateljih ali pa se celo peljal na kosilo k tožnici. Ni res, da je jedel doma pri sestri oziroma da mu je ona kuhala. Priče so tudi izpovedale, da je bil v zadnjem času precej zanemarjen, da so mu oni dali kakšno cunjo ali čevlje, kar ovrže toženkine trditve, da mu je ves čas prala, kuhala in skrbela zanj. To je potrdila tudi tožnica, ki ji je pok. A. A. povedal, da njegova sestra bolj slabo skrbi zanj.

Glede izpovedb G. G., H. H., D. D., C. C. in B. B. je sodišče ugotovilo, da so zainteresirane za izid postopkov v korist tožnice. Ta poudarja, da so bile ob začetku zaslišanja opozorjene glede posledice krivega pričanja in so izpovedovale, kar so bile vprašane. Glede inštrukcij, ki jih je G. G. (tožničini hčeri) nudila toženka, pritožba opozarja, da jih je pokojni plačal. V sodbi nikjer ni zaslediti ničesar o fotografijah tožnice s pokojnikom, o njunih skupnih praznovanjih, prav tako ne o slikah zlatnine, ki jo je pokojni podaril tožnici, nič ni navedeno glede zaročnega prstana, tudi ne o slikah oblek, ki jih je imel pokojni pri njej za preobleči, kadar je bival pri tožnici. Sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica se sprašuje, kako je sodišče ugotovilo, da se pok. A. A. nikoli ni imel namena preseliti k tožnici, če pa so priče povedale, da sta vikende preživljale skupaj in da jim je na koncu tudi sam povedal, da bosta sedaj končno začela cel čas živeti skupaj.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na ustrezne materialno pravne določbe, ki določajo krog zakonitih dedičev (10. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD²), pravilno je opozorilo na enakopravnost zakoncev in zunajzakonskih partnerjev, ki je urejena v 4.a členu ZD in v nadaljevanju tudi pojasnilo pogoje, ki morajo biti po ustavljeni sodni praksi izpolnjeni za obstoj zunajzakonske skupnosti (5. točka obrazložitve).

5Pritožbeno sodišče pa v celoti pritrjuje tudi prepričljivim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje. Tako je povsem utemeljen zaključek, da je bila med tožnico in pok. A. A. življenjska skupnost, ki pa ji je za to, da bi jo bilo mogoče šteti za zunajzakonsko skupnost,³ manjkala volja po vzpostavitvi skupnega življenja - pri tem ne zadošča volja zgolj enega partnerja.

6Če je v obdobju do A. A. upokojitve mogoče reči, da je podan objektivni razlog, da sta med tednom živela ločeno in je A. A. spal v M., pa od njegove upokojitve naprej tega razloga ni bilo več. Kot je bilo ugotovljeno, se je upokojil v letu 2013, kar pomeni, da je do njegove smrti minilo več kot 9 let. In ves ta čas je med tednom živel v svojem gospodinjstvu oz. s svojo sestro, torej ločeno od tožnice.

7V pritožbi glede tega tožnica navaja, da je pok. A. A. po upokojitvi še vedno priložnostno delal - mesečno po 60 ur, kar naj bi pomenilo, da je bil še vedno podan objektivni razlog, da je med tednom živel sam v M. Takšna trditev pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto, saj je tožnica pred sodiščem prve stopnje ni podala, prav tako pa ni pojasnila, zakaj je v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla podati. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.

8Sodišče prve stopnje je glede tožničine izpovedbe pravilno štelo, da dejstvo, da se pok. A. A. ni preselil k njej, ker je v M. pomagal prijateljem, da je urejal dokumentacijo v zvezi s hišo, ker naj bi se tam gradila industrijska cona, in da je imel težave s kolki, zaradi česar ponoči ni spal in ni hotel motiti tožnice pri spanju,^{4, 5} ne morejo predstavljati utemeljenega (objektivnega) razloga, zaradi katerega tožnica in pok. A. A. po upokojitvi slednjega nista živela skupaj. Na podlagi izvedenih dokazov je prepričljiv zaključek, da se pok. A. A. v več kot 9 letih po upokojitvi brez utemeljenega razloga ni preselil k tožnici, ampak je k njej zgolj občasno prihajal za konec tedna. To vsekakor kaže, da ni imel volje za stalno selitev k tožnici, zaradi česar niso prepričljive izpovedbe nekaterih prič, da se je pok. A. A. nameraval k tožnici preseliti po operaciji kolkov. Sodišče prve stopnje zato takim izpovedbam utemeljeno ni sledilo.

9Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so priče E. E., B. B. in F. F. izpovedovale o njihovem druženju s pok. A. A. in skupnem delu za čas med tednom. Deloma to ni res, saj iz 10. točke obrazložitve izhaja, da se je E. E. z njim med tednom dobival vsako jutro ob 8h na kavi na ... pri M., in da se je B. B. zadnjih 6 let življenja A. A. z njim dobival štirikrat tedensko (kar pritožbeno sodišče spet razume, da gre za dneve med tednom), po drugi strani pa za odločitev to tudi ni najbolj pomembno: kot je pojasnjeno, namreč za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti ne zadošča skupno preživljanje koncev tedna, če za čas med tednom ni objektivnih razlogov, da osebi ne prebivata skupaj.

10Za odločitev tudi ni pomemben odnos med pok. A. A. in toženko (njegovo sestro), saj ta ni v nikakršni povezavi z vprašanjem volje pok. A. A. za skupno življenje s tožnico v skupnem stanovanju.

11Ker je bilo ugotovljeno, da pok. A. A. očitno ni imel volje preseliti se k tožnici in živeti z njo v skupnem stanovanju, tudi obstoj drugih pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti ne zadošča, da bi bilo mogoče zvezo med tožnico in pok. A. A. šteti za zunajzakonsko skupnost.

12Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

13Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list SRS, 15/1976, s spremembami.
³ Zato so pritožbeno nepomembne trditve, da se sodišče ni opredelilo do fotografij o skupnih praznovanjih, zlatnini, prstanu, obleki pokojnega pri tožnici. Vse to namreč potrjuje obstoj zgolj življenjske skupnosti.
⁴ Glede težav pok. A. A. s kolki je sodišče podrobneje pojasnilo v 10. točki obrazložitve. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na ta del obrazložitve.
⁵ V zvezi s tem je pomembno, da pritožba izrecno govori o tem, da naj bi bila ta objektivna ovira podana zadnje leto, kar pomeni, da 8 let pred tem ovire zaradi težav s kolki ni bilo.