VDSS Sklep Psp 290/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženi stranki dolžni v roku 15 dni iz naslova utrpele materialne škode plačati denarno odškodnino v znesku 7.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka), naložilo tožnici, da prvotoženi stranki povrne stroške postopka v višini 778,57 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo, da povrne drugotoženi stranki stroške postopka v višini 729,22 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka). Postavilo se je na stališče, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanj toženih strank, saj morajo stranke poskrbeti za svoje pravice z vlaganjem pravnih sredstev, ki so primarni način za odpravo škode. Tožnica pa vseh pravnih sredstev, ki jih je imela na voljo za zavarovanje in uveljavitev svojih pravic ni uveljavila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V obširni pritožbi navaja, da se sodišče pri presoji protipravnosti ravnanja ni opredelilo do skladnosti odločbe št. ... s pozitivnim pravom v času izdaje odločbe, ni pristopilo k ugotavljanju pravilnosti in zakonitosti odločbe drugotožene stranke, s katero je tožnici od 1. 4. 2012 naprej ukinjena pravica do dodatka za nego, ki ji ga je drugotožena stranka sama pravilno priznala z odločbo št. ... z dne 30. 8. 2011. Prav tako je sodišče zmotno ocenilo obstoj elementov protipravnosti, saj je za ugotovitev protipravnosti akta dovolj ugotoviti zgolj eno od primeroma naštetih okoliščin in ne vseh, sodišče pa se je izrecno opredelilo le do razloga namerne zmotne razlage predpisa, ki se drugotoženi stranki tožbeno sploh ne očita. Drugotoženi se očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljanje sodne prakse. Iz sporne odločbe nikjer ne izhaja, katere zakonsko določene okoliščine narekujejo uvedbo postopka in kako lahko priznanje pravice tožničinemu otroku po drugi pravni podlagi vpliva na tožničino upravičenje do prejemka po 80. členu ZSDP, saj ta ne določa okoliščine kot upoštevne za uvedbo postopka po členu 102/4, še manj pa za ukinitev pravilno in zakonito priznane pravice. Drugotožena stranka je sama uvedla postopek in bi sporno odločbo sprejela tudi brez izjave tožnice. Pritožba nadalje meni, da je določba 142. člena ZPIZ-1 jasna in določna in ne pušča več enako smiselnih alternativnih razlag. Sploh ne take, kot jo je v sporni odločbi sprejela drugotožena stranka. Gre za različen krog upravičencev in za vsebinsko različni pravici, kot to podrobno obrazloži sodba Psp 92/2012. Tako da tudi ustaljena sodna praksa ne odstopa od edine možne razlage jasnega in določenega predpisa, vsebovanega v določilu člena 142. ZPIZ-1 in tako ravnanje toženke kot nezakonito že presega prag kvalificirane napačnosti kot jo je v tovrstnih odškodninskih zadevah postavilo Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 5/2014. Prvostopenjsko sodišče se glede tega ni opredelilo in odstopilo od celovite presoje vseh elementov protipravnosti, ki jih tožnica zatrjuje. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-89/99 glede načela varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšalo. Kar je storila drugotožena stranka in z odločbo z dne 23. 4. 2012 posegla v pravnomočno urejeno razmerje in to za nazaj. Tako da je brez zakonskega pooblastila uvedla postopek za spremembo odločbe, tožnico z evidentno prekoračitvijo zakona pozvala k izbiri eno od dveh pravic, ki se po pravu nista izključevali niti se tožnica ene od obeh sama ne bi mogla veljavno odpovedati, saj ni nastopala kot upravičenka do dodatka za pomoč in postrežbo in nato je izdala odločbo z nepopolno obrazložitvijo, tako da je bistveno prekoračila veljavni zakon in s tem prekršila tudi načela varstva zaupanja v pravo kot elementa pravne države po členu 2 Ustave RS. Drugotoženi stranki je tako moč očitati kvalificirano stopnjo napačnosti pri izdaji napačnega akta. Sodišče se do protipravnega ravnanja prvotožene stranke v bistvu ni opredelilo, čeprav se tudi na njo nanaša enak očitek o kvalificirani stopnji napačnosti v spisu vsebovanega navodila (in upoštevaje, da je tožnica v spis vložila dokaz, da je prvotožena stranka še po izdaji sodbe Psp 92/2012 s CSD-jem izdala navodilo, nasprotno stališču sodišča v tej zadevi). Res je, da tožnica zoper sporno odločbo drugotožene stranke ni vložila pravnih sredstev kot primarni način odprave nezakonitosti pravnih aktov, vendar to ni edino sredstvo izpodbijanja nezakonitih odločitev upravnih organov. Priglaša pritožbene stroške.

3Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice v pritožbi kot neutemeljene. Meni, da v zadevi niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti, saj je bilo jasno ugotovljeno, da prvotožena stranka ni delovala protipravno. V konkretnem primeru je bilo v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da tožnica zoper upravno odločbo CSD z dne 23. 4. 2012, na podalgi katere je bilo odločeno, da od dne 1. 4. 2012 ni upravičena do dodatka za nego, ni vložila razpoložljivih pravnih sredstev, o katerih je bila pravilno poučena.

4Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbi nasprotuje, saj je izpodbijana sodba v celoti pravilna. Pri tem graja pritožbene navedbe tožnice, da so te tudi prepozne, saj jih tožnica sedaj prvič oziroma na novo navaja. Ne držijo navedbe, da so okoliščine od leta 2012 do leta 2015 naj ne bi spremenile. Pritožba pozabi ključno dejstvo, ki ga že z odločbo z dne 23. 4. 2012 pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, in sicer da je ključnega pomena za odločitev v tej zadevi prav okoliščina, da je odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 postala dokončna in pravnomočna. Tožnica v pritožbi tudi pozablja, da je odločbo z dne 16. 7. 2015 drugotožena stranka izdala skladno s predhodno prejeto vlogo oz. zahtevo tožnice za priznanje dodatka za nego otrok. Očitki pritožbe, da gre za nerazumno odstopanje od dejanskih določb materialnega prava in uveljavljanje sodne prakse, so pritožbena novota in se v pritožbi navajajo povsem druge trditve, kot so se zatrjevale v tožbi in pripravljalnih vlogah. Sodišče je pravilno povzelo tožničino pisno izjavo z dne 20. 4. 2012. Pri tem pritožba določno ne pojasni, kaj naj bi bila vsebina kršitev pravil postopka po členu 210/3 ZUP. Sodišče je obširno in pravilno pojasnilo zakaj so ostale navedbe tožnice glede protipravnosti ravnanja toženih strank nedokazane (v točkah od 9 do 16 obrazložitve iz prvostopenjske sodbe). Tožnica niti določno ne navede katere določbe materialnega prava naj bi sodišče zmotno uporabilo in skopo obrazloži pritožbeni razlog glede kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne navede nobenega nasprotja v smislu te točke in je ta pritožbena navedba neutemeljena. Tožnica tudi zoper odločbo z dne 16. 7. 2015, s katero je bilo odločeno, da tožnici pripada dodatek za nego otroka šele od 1. 7. 2015 do 28. 2. 2029 ni uporabila pravnih sredstev se je torej z vsebino te odločbe strinjala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba je utemeljena.

6Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

7Tožnica je s tožbo uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela, ker tožnici dodatek za nego zaradi protipravnega ravnanja toženih strank ni bil izplačan 39. mesecev za nego mladoletne hčerke A.A.. Drugotožena stranka je tožnici od 1. 4. 2012 dalje namreč protipravno ukinila dodatek za nego mladoletnega otroka, kljub temu da zato ni imela nobene zakonske podlage in se je zmotno sklicevala na določbe ZSDP, ki naj bi prepovedovale istočasno prejemanje dodatka za nego in dodatka za pomoč in postrežbo, ki pa sta po naravi in obsegu različni pravici.

8Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je drugotožena stranka z odločbo št. ... z dne 30. 8. 2011 odločila, da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka A.A., rojena ... za čas od 1. 8. 2011 do 31. 7. 2012. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 12. 3. 2012 je bila A.A. priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 290,15 EUR na mesec od 1. 1. 2012 dalje. Drugotožena stranka je z odločbo št. ... z dne 23. 4. 2012 po uradni dolžnosti odločila, da tožnica ni upravičena do dodatka za nego otroka od 1. 4. 2012 dalje za otroka A.A.. Obveščena je bila, da je otrok v skladu z ZPIZ-1 pridobil pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnica je 20. 4. 2012 podala izjavo, da se odpoveduje dodatku za nego, ki je bil dodeljen z odločbo drugotožene stranke z odločbo št. ..., ker bo koristila višji dodatek, dodeljen s strani ZPIZ-a. Na podlagi tožničine zahteve drugotožena stranka z odločbo št. ... z dne 16. 7. 2015 odločila, da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za obdobje od 1. 7. 2015 do 28. 2. 2029.

9Pravica do socialne varnosti (50. člen URS) je človekova pravica kot eden izmed gradnikov socialne države (2. člen URS). Posamezniku, ki se je znašel v neugodnem socialnem položaju naj se z aktivnim ravnanjem države omogoči, da ta položaj ne bo pogubno vplival na njegovo dostojno življenje. Posebej država varuje otroke in mladino (3. odstavek 53. člena URS). V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ne more mimo načela varstva zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države (2. člen URS).

Iz dosedanjega postopka v tej zadevi je razvidno, da je tožeča stranka ob uveljavljanju pravice do dodatka za nego otroka zaupala ustaljeni praksi prvo in drugotožene stranke, da je možno istočasno koristiti ali dodatek za nego otroka po 81. členu ZSDP ali dodatek za pomoč in postrežbo po 142. členu ZPIZ-1. Na podlagi tega zaupanja je pač iskala bolj ugodno rešitev in se odpovedala dodatku za nego pri drugotoženi stranki.

10V posledici opustitve uveljavljanja pravnih sredstev tako po ustaljeni sodni praksi ima učinek pretrganja vzročne zveze (sodbe VSRS II Ips 879/2008, II Ips 1014/2007, III Ips 105/2007) kakor tudi teorije. Če prikrajšana stranka ni izkoristila pravnih sredstev celo najhujše kršitve poštenosti postopka, ne bodo podlaga za odškodninsko odgovornost. Navedeno velja tudi v tem primeru, vendar po mnenju pritožbenega sodišča zgolj do takrat, ko se je prvotožena stranka seznanila s sodbo VDSS opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012.

11S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ZSDP, Ur. l. RS, št. 110/06 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/99 s spremembami) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta.

12Pritožbeno sodišče pa ne more slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V kolikor je bila namreč odločba drugotožene stranke z dne 23. 4. 2012 izdana po uradni dolžnosti in v kolikor je v tem času bilo znano na podlagi citirane pravnomočne sodne odločbe, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanje prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP, bi bila dolžna drugotožena stranka uporabiti materialno pravo, kot ga je ugotovilo pristojno sodišče. V zvezi s tem tožnica utemeljeno odpira vprašanje zakaj drugotožena stranka ni upoštevala izdane sodbe in v zvezi s tem tudi vprašanje, zakaj ni sama po uradni dolžnosti (na podlagi četrtega odstavka 102. člena ZSDP) sporne odločbe po izdani sodbi opr. št. Psp 92/2012 spremenila tako, da bi materialno pravo pravilno uporabila.

13Prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve meni, da dopis prvotožene stranke centrom za socialno delo z dne 12. 2. 2003 (priloga B1) ne predstavlja dajanje navodil centrom za socialno delo glede tolmačenja 142. člena ZPIZ-1, pri tem ne pojasni, zakaj ne. V naslednji točki (13. točki obrazložitve) oceni dopis z dne 16. 6. 2015 (priloga B/4) kot, da je prvotožena stranka dala centrom za socialno delo navodila, kako naj postopajo in da upoštevajo sodbo VDSS opr. št. Psp 92/2012. V zvezi s tem pritožbeno sodišče šteje, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejansko stanje, kako je bilo z dajanjem navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki v zvezi z izdajo odločb v tovrstnih primerih, torej ali so ta navodila zavezujoča in kako je v tovrstnih primerih bilo postopanje prvo oz. drugotožene stranke.

14Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je v skladu s sodno prakso osnovni in primarni način za odpravo škode v tovrstnih primerih vgrajen v pravni sistem v obliki predvidenih in ustavno zagotovljenih pravnih sredstev ter da morajo stranke poskrbeti za svoje pravice z vlaganjem pravnih sredstev. To je primarni način za odpravo škode. Vendar kot je poudarilo pritožbeno sodišče v 13. točki zadeve opr. št. Psp 289/2017 (kjer je obravnavan identičen primer) je potrebno ob presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015). Ta njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom), pravnim osebam pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega Obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti.

15Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa št.... z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in drugotožene stranke na podlagi te sodbe drugačno šele od leta 2015 dalje ne pa za obdobje pred tem, je ostalo nerazčiščeno tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Gre za vprašanje spoštovanja pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno in tudi pojasnjeno, kako je potrebno tolmačiti sporne določbe materialnega prava, ki se nanašajo na vprašanja prejemanja dodatka po določbah ZPIZ-1 in po določbah ZSDP.

16V predmetnem sporu gre za vprašanje odškodninske odgovornosti prvo oz. drugotožene stranke in ne za uveljavljanje same pravice do dodatka za nego, zaradi tega ni mogoče šteti kot ključno neuveljavljanje pritožbe zoper odločbo drugotožene stranke z dne 16. 7. 2015, s katero je bil dodatek za nego tožnici ponovno priznan.

17Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Da bo materialno pravo pravilno uporabljeno bo potrebno razjasniti dejansko stanje in izvesti dokaze, s katerimi se bo razčistilo, kako je bilo z dajanjem navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki v zvezi z izdajo odločb v tovrstnih primerih. Ugotoviti bo potrebno ali so ta navodila zavezujoča ter kako je v tovrstnih primerih postopala prvo in drugotožena stranka ter kdaj je bila prvotoženi stranki vročena sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 in zakaj je šele v letu 2015 prišlo do očitne spremembe pravne prakse pri toženima strankama v zvezi s priznavanjem pravice do dodatka za nego otroka. V kolikor bo po tako dopolnjenem dokaznem postopku prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je protipravnost podana, bo ugotavljalo ali so podani tudi ostali elementi odškodninske obveznosti ter odločilo, ali sta glede na medsebojna razmerja v tem sporu pasivno legitimirani obe stranki ali le prvotožena stranka ter nato po dopolnjenem postopku ponovno razsodilo v predmetni zadevi.

18Glede stroškov pritožbenega postopka pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so omenjeni stroški nadaljnji stroški postopka.