142. člen ZPIZ-1

Sodna praksa je že izoblikovala merila za presojo protipravnosti ravnanj državnih organov. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilno-odškodninske odgovornosti namreč ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka. Podana mora biti kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve.

V konkretnem primeru že zaradi dejstva, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic, in torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2003 veljajo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zvezi z zadevo opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, v zadevah kot na primer Psp 160/2018, Psp 316/2018, zavzelo tudi stališče, da ukinitvena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljane sodne prakse že zgolj z eno sodbo pritožbenega sodišča.

Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti. Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopil

Ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki oči

Ravnanje drugotožene stranke ni bilo protipravno. Tožnica drugotoženi stranki neutemeljeno očita nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse. V času izdaje odločbe z dne 5. 1. 2009 ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1. Drugotožena stranka je materialno pravo razlaga na način, da se pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in pravica do dodatka za nego otroka med seboj izključujeta in da lahko upravičenec uživa le eno od teh pravic. Taka je bila tudi tedanja upravna praksa. Tožnica je imela možnost, da zoper negativno odločbo, s katero je bilo odločeno, da nima več pravice do omenjenega dodatka, izpodbija pred drugostopenjskim organom ter kasneje tudi možnost sodnega varstva, kar pa ni izkoristila. Odločba je tako postala dokončna in pravnomočna. Drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v času po izdaji sodbe Psp 92/2012 z dne 23. 3. 2012. Prvostopenjski organ (CSD) z omenjeno sodbo ni bil seznanjen in ni imel nobene pravne podlage, da bi tožnici izdal novo odločbo o pravici do dodatka za nego otroka. O tej pravici se namreč odloča na podlagi zahteve stranke, kar izhaja iz 96. člena Z

Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da razloga za izrek ničnosti odločbe v danem primeru ni. Odločba z dnem 5. 11. 2012 izdana s strani CSD se je izdala po uradni dolžnosti v skladu s četrtim odstavkom 102. člena ZDSP (v primerih, če se ugotovi, da so nastopile drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o pravici oziroma odločbo o spremembi priznanja pravice iz tega zakona). Katere so bile te drugačne okoliščine, je sodišče pojasnilo.

S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (ZSDP in ZPIZ-1) tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego priznan po določbah ZSDP (81. člen) medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajala sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pravnomočna sodba opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012 je bila očitno podlaga za drugačno postopanje prvo oz. drugotožene stranke, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 16. 6. 2015. Zakaj je bil ta dopis posredovan šele v letu 2015, čeprav je bila sodba že v letu 2012 vročena prvotoženi stranki in zakaj je bilo ravnanje prvo in dru

Ppri presoji vsebine in obsega pravice, varovane v 26. členu Ustave RS, je treba upoštevati, da je odgovornost države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročajo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, specifična oblika odgovornosti, da njena specifičnost izhaja iz posebnega položaja države v nasprotju s subjektom, to je državljanom, pravnim osebam pa tudi drugim oseba, ki so na njenem ozemlju. Država vstopa v to pravno razmerje vertikalno, pri izvrševanju oblasti oz. v zvezi z njenim izvrševanjem, pri čemer jo zavezuje ustavna prepoved protipravnega oblastnega ravnanja. Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno z značilnostmi javno pravne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru kot ključno štelo, da v obravnavani zadevi tožnica zoper ukinitveno odločbo drugotožene stranke z dne 18. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da od 1. 7. 2000 dalje ni več upravičena do dodatka za nego otroka, ni vložila pritožbe, čeprav je bila s pravnim poukom o tej možnosti pravilno poučena. Ker gre v obravnavanem primeru za spor glede vprašanja od

S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, s katero je bila spremenjena odločitev sodišča prve stopnje in tudi priznan dodatek za nego otroka, je bilo pojasnjeno, da je potrebno določbe obeh predpisov (Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih - ZSDP in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1 tolmačiti na način, da se dodatek za pomoč in postrežbo, priznan po določbah ZPIZ-1 (142. člen) in dodatek za nego, priznan po določbah ZSDP (81. člen), medsebojno ne izključujeta. Do izdaje citirane sodbe ni obstajal sodna praksa v zvezi s tolmačenjem 142. člena ZPIZ-1, po katerem upravičenec, ki pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po tem zakonu in pravico do tega zakona po drugih predpisih, lahko uživajo le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere. Pred tem je bila ustaljena praksa, ki je bila vzpostavljena pri upravnih organih takšna, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti stališča prvostopenjskega sodišča, da protipravnost ravnanja toženih strank ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na sodbo (opr. št. Psp 92/2012), ki je bila izdana v drugem socialnem sporu. V

Iz sodne prakse in pravne teorije izhaja, da v primeru, če je upravni akt končni izraz delovanja upravnih organov in je kot tak (edino) relevantno dejanje pri presoji protipravnega povzročanja škode tretji osebi, potem se pojem protipravnosti nedvomno poveže z vprašanjem zakonitosti samega upravnega akta. Takoj zatem pa kaže tudi ugotoviti, da ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe ali drugega akta upravnega procesnega prava ni mogoče povsem enačiti s pojmom protipravnosti, ki vodi do civilnopravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je tako nujni, ne pa še zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Ugotovljena nezakonitost pa sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov po ustaljeni sodni praksi zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev (npr. zloraba, samovolja itd.), ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti. Tožnica ni izkoristila pravnih sredstev in je tako prvostopenjsk

Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (ki se prizna staršem takega otroka za kritje povečanih stroškov), ne izključuje priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo takemu otroku po drugih predpisih (ta dodatek se prizna kot osebna pravica osebi, ki potrebuje pomoč in postrežbo).